Za nami je več kot leto in pol življenja na Norveškem. Za mano pa devet let dela v različnih poveljstvih NATA, ki spada med mednarodne organizacije. V tem času me je kontaktiralo kar nekaj Slovenk in Slovencev, ki jih je zanimalo delo v NATU in življenje v tujini. Ker je slednje povezano z delom (ločiti eno in drugo v mednarodni organizaciji skoraj ni mogoče), bom delil svojo izkušnjo. Prispevek sem razdelil na tri tematkse sklope, ki bodo morda v pomoč tistim, ki razmišljajo o prijavi na delo v mednarodni organizaciji.

  1. Sprejemanje odločitve in prijava

Na prvi pogled izgleda enostavno; plača je višja, delovno mesto boljše, delovno okolje privlačnejše, delovna klima na višji ravni, pogoji za napredovanje obstajajo in so jasni … Tepretično to morda drži, vendar v praksi ni nujno tako. Plača je višja (če ne bi bila, se najverjetneje ne bi selili 2000 km od družine), vendar so pogosto višji tudi  življenjski stroški, prav gotovo pa začetni stroški življenja v drugi državi. Z boljšim, višje plačanim delovnim mestom pride tudi večja odgovornost, kar niti ni slabo, če imate vodstvene aspiracije. Pogoji za napredovanje, vsaj v kategoriji neposredno zaposljivih v NATU (kar pomeni, da niso na plačilni listi države – niso javni uslužbenci) so jasni do te mere, da so za vsako razpisano delovno mesto postavljeni minimalni pogoji. Ni pa nobenih notranjih direktnih prerazporeditev, še posebej ne vertikalno. Na vsako delovno mesto se je potrebno znova prijaviti kot iskalec nove zaposlitve. 

Še posebej pomembno pa je soglasje vseh tistih, ki se bodo v tujino selili z vami. Osebno menim, da je to eden glavnih faktorjev pri odločitvi. Vsem svetujem, da naj to vzamejo kot prvi test: ali se partner strinja, še več, biti mora navdušen nad odhodom in odkrivanjem novega življenja, stran od družine. Takoj za tem pa se je potrebno prestaviti v stanje popolne pripravljenosti za pridobitev delovnega mesta. Kaj mislim s tem: večina ljudi, ki me je kontaktirala, mi je, po prvi izmenjavi informacij, povedala, da bi radi »probali«, če bo kaj. Ko sem jim odgovoril, da prav gotovo ne bo nič, so bili seveda razočarani, jezni in še kaj.

Zakaj tako mislim? Trenutno je na spletnem portalu NATA  (http://www.nato.int/cps/en/natohq/recruit-wide.htm)  razpisanih 36 prostih delovnih mest. Na razpis se lahko prijavi vsak polnoletni državljan države članice. Vseh prebivalcev držav članic je bilo leta 2014 pribl. 900.000.000. Če vzamemo samo 0.01 % prebivalcev, še vedno ostane 90.000 ljudi, s katerimi se boste potegovali za 36 prostih delovnih mest. In če razmislite, da so delovna mesta različna (od informatikov preko administratorjev do inženirjev) hitro postane jasno, da »probati« ne bo prineslo rezultata. Potrebna je jasna volja z jasnim ciljem: biti boljši od konkurence.

O sami prijavi bi lahko napisal posebno poglavje. Preden sem dobil delovno mesto, sem napisal okoli 50 prijav. Vse neuspešne že pri prvi selekciji. Seveda sem tako kot drugi na glas razmišljal, kako nepošteno je vse skupaj in kakšna krivica se mi godi. Izkazalo se je, da so bile moje prijave napisane neprimerno za delovna mesta. Tudi tu je potreben čas in predvsem znanje, kako napisati ustrezno prijavo. V tem stanju »absolutne motiviranosti« je potrebno ostati do trenutka, ko se vsedete v avto/letalo/vlak/ladjo in se poslovite od doma.

  1. »On-boarding« ali vključevanje v organizacijo

Na tem mestu se bom posvetil občutkom na samem začetku dela, ki temeljijo na osebnih izkušnjah. Zelo dobro se spomnim prvih dni v Madridu. Dvom v svoje sposobnosti (po Mazziniju in Godini očitno predvidljivo za Slovenca), dvom, da je bila odločitev prava, zadrževanje v zadnjih vrstah na sestankih, da ne bi bil opažen. In predvsem učenje. Dobra stvar pri vsakem začetku v NATU je, da nihče od vas ne bo pričakoval, da že prvi dan napišete osnutek direktive. Deležni boste raznih predstavitev, tako elektronskih kot osebnih. Imeli boste čas, da se seznanite z ljudmi in procesi. Korporativno ohranjanje pozitivnih izkušenj se v mednarodni organizaciji zelo dobro menedžira. Ena od teh je spoznanje, da je potrebno novega člana organizacije pripraviti na delo in na organizacijsko klimo, ne glede na njegove pretekle izkušnje. V tem obodbju je potrebno dobro poslušati, si kaj zapisati in se mentalno postaviti v novo mednarodno okolje.

Vzporedno s tem se je potrebno ustaliti v novem domu, kjer pride do izraza pripravljenost družinskih članov za spremembe. Če ste sprejeli odločitev brez soglasja partnerja, bo vrsto problemov ob selitvi toliko težje reševati. V Belgiji je soseda iz Portugalske po nekaj mesecih prav zaradi hitre odločitve moža ensotavno spakirala kovčke in se preselila nazaj v domovino.

Ko se enkrat ustalite, je potrebno sprejeti organizacijsko kulturo na delovnem mestu in življenjske navade državljanov v novi državi. Sprejeti drugačne navade je precej težko, še posebej, če so nasprotne lastnim. Za mene osebno je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da Norvežani sicer pijejo popoldansko kavo, vendar sami (čeprav zadnje čase dobivamo drugačnja mnenja, kar nakazuje, da živimo v soseski, ki je specifična – očitno se nekaj km od nas vsi družijo in imajo celo sosedska druženja in zabave). Ni druženja in sodelovanja kot smo ga poznali v Belgiji in predvsem v Španiji. Na delovnem mestu se prepleta več vedenjskih navad, ki jih je potrebno poznati, da se izognete pretiranem stresu in nejevolji. Nekaterim to uspeva zelo dobro, drugi pa potrebujejo občasne odhode v domovino, da se odpočijejo od nenehnega prilagajanja. Najpogosteje je prvi odziv novih pripadnikov, da se obnašajo tako kot doma. To se praviloma vedno izkaže za napačen pristop, ker je v takem okolju nujno razviti diplomatske spretnosti. Delovno okolje je namreč načrtovano tako, da posameznik ne more dosegati poslovnih rezultatov sam, nujno je sodelovanje na več ravneh z več ljudmi, tako horizontalno kot vertikalno.

  1. Načrtovanje prihodnosti

Večinsko mnenje ljudi s katerimi se pogovarjam izven NATA je, da je pridobitev delovnega mesta v NATU nekaj, kar daje trajno varnost in stabilnost. Tudi sam sem na začetku imel podobno mnenje. Nazaj v sistem, kjer je meritornost sekundarnega pomena, standard nižji? Ne nujno tja, vendar je potrebno dopustiti možnost za razvoj. To vključuje tudi možnost, da se zaposlim kje drugje. Predvsem zaradi naslednjih zmot ljudi, ki ne poznajo dela v takem okolju. 1.: verjeli ali ne, delovno mesto v mednarodni organizaciji ni varno. Pogodba za nedoločen čas je točno to – nihče ne ve, kako dolgo boste delali oz. kako dolgo bo vaše delovno mesto obstajalo. 2.: v NATU ni kariernega menedžmenta. Posameznik mora vsakič znova kandidirati za višje delovno mesto z vsemi ostalimi, ki se na razpis prijavijo. 3.: posameznik je odvisen od nacionalnega varnostnega certifikata. Če država varnostni certifikat prekliče ali pa ga ne podaljša, izgubite službo ne glede na vaš delovni uspeh. 4.: tudi v mednarodni organizaciji se čuti moč nekaterih držav članic in manjko tistih, ki se v mednarodnem okolju ne znajdejo najbolje.

Torej nismo na koncu poti. Oziroma nismo prepričani, če bomo ostali na tej poti ali pa bomo izbrali kakšno drugo pot. Vsekakor pa bo odločitev skupna.