Dame in gospodje, naj vam predstavim Æ, Ø in Å

Norveščina, bolj eksotično sploh ne bi moglo biti, pa je nekako tako naneslo. Tako se že eno leto srečujem s tem novim jezikom in se čudim nekaterim spoznanjem. Zame je učenje jezika nekaj podobnega kot sestavljanje ogromne sestavljanke. Najprej se lotim okvirja, potem pa se počasi poklopi še kak košček, ki ga lahko umestim v celotno sliko. Trenutno sem komaj pri sestavljanju okvirja. Začela sem z jezikovnim tečajem, ki je za vse priseljence trenutno skoraj nujen, saj je brez aktivnega učenja in znanja jezika težko najti pot do službe, pa tudi do lokalnih poznanstev. Ponudba je kar velika, cene pa se gibljejo okoli 4000 kron za en modul (ca. 50 učnih ur). Poleg tega je na voljo še nekaj brezplačnih aktivnosti, kot na primer pogovorna srečanja (Språkkafé) in brezplačni tečaji, ki jih organizirajo Rdeči križ in katoliška cerkev:

https://www.nav.no/no/Lokalt/Rogaland/Relatert+informasjon/norwegian-courses

Pred mojim prvim srečanjem z jezikom sem že nekajkrat slišala za stereotip, da je norveščina nekakšna mešanica angleščine in nemščine. Po prvih ugotovitvah pa lahko rečem, da v jeziku prepoznavam predvsem nemščino. Dejansko gre za severnogermanski jezik indoevropske jezikovne skupine, tako da so skupne prvine zgodovinsko dejstvo. Pomembno vlogo je treba pripisati tudi Hansi (trgovska zveza severnonemških mest), ki je imela v srednjem veku trgovski monopol na območju Baltika in severne Evrope, trgovala pa je tudi z Norveško. Uraden trgovski jezik teh mest je bila spodnjesaščina, norveščina pa se je zaradi lažjega komuniciranja s trgovci poenostavila in prevzela nekaj elementov tega jezika.

Norveščina danes pozna dve obliki, ki imata status uradnega jezika in se uporabljata v pisni obliki (knjižni bokmål in »novonorveščina« oz. nynorsk, pri kateri gre pravzaprav za najstarejšo obliko). Večina prebivalstva uporablja bokmål, pri tem pa gre za neke vrste prilagojeno danščino, ki izhaja iz bivše zveze Norveške z Dansko. Nynorsk pa predstavlja poskus uveljavitve starih avtohtonih prvin brez danskih vplivov. Največja posebnost pa so prav gotovo številna narečja, ki imajo na Norveškem poseben status. V govorjeni obliki namreč ni enotnega knjižnega jezika, kot je pri nas knjižna slovenščina, pač pa uporabljajo lokalna narečja. Teh bi naj po nekaterih podatkih bilo od 400 do 500, tako da ima dejansko vsaka vas svojo različico.

Moje znanje jezika mi trenutno še ne pomaga pri razlikovanju med narečji, mi pa koristi predvsem znanje nemščine. Sama slovnica je podobna nemški, le da ni tako kompleksna (npr. stavčna struktura: Jeg kommer fra Stavanger. Jeg er student.) Naslednji odstavek sem prekopirala iz članka, ki sem ga prvega našla na spletu. Označila bom besede, ki spominjajo na nemške in tako pomagajo pri razumevanju vsebine.

»Norge er det eneste landet i Norden som ikke tillater dobbelt statsborgerskap, men det kan det bli slutt på. Torsdag innstilte Stortingets kommunal- og forvaltningskomité på å be regjeringen utrede saken.«

Še nekaj primerov: velkommen, språk, frivillige, hus, bok, baker, kirke, handel, betale, lærer …

Omenila bi še nekaj razlik. V norveščini poznajo le dativ in genitiv, pa še v teh primerih se raba razlikuje glede na narečje. Glagolov ni potrebno spregati, torej obdržijo pri vseh osebah enako končnico (jeg har, du har, han har, vi har …) Najbolj zanimivo pa je razlikovanje spolov. Norveščina sicer pozna tri spole, vendar pa knjižni bokmål ženski in moški spol združi v »utrum«. Večina samostalnikov spada ravno v slednjo skupino, v kateri se spol poljubno izbira: ei kvinne in en kvinne (ženska). Bila sem prav presenečena, ko sem pri tečaju prvič slišala, da prevladujejo moške oblike in da si ženskih ni potrebno zapomniti (oz. le za prepoznavanje, saj jih le redkokdo uporablja). V mestu Bergen, na primer, ženske oblike sploh ne poznajo. Spominjam se študijskih let v Gradcu, ko sta spolna asimetrija jezika in generičnost moškega slovničnega spola bili pogosto obravnavani temi, zlasti pri pisanju diplomskih nalog. Tu pa nisem zasledila še nobenega diskurza v tej smeri. Jezik se zdi bolj praktičen in ideološko manj obremenjen.

Nasploh je življenje tukaj veliko bolj praktično, omejeno le na najnujnejše. V to ljudi do neke mere prisilijo vremenske razmere in okolica, deloma pa tudi posebne družbene karakteristike, pri katerih je pomembno omeniti socialistično obarvan neformalni kodeks obnašanja (Jante), uniformno podobo, egalitarizem, potrpežljivost ipd. Bilo bi zanimivo raziskovati, v kolikšni meri takšne okoliščine vplivajo tudi na jezik in kakšna je dinamika v tem novem mednarodnem okolju, ki je še posebej izrazito tu v Stavangerju. Vsa opazovanja in spoznanja bom poskušala strnit še v kak prispevek, zaenkrat pa se moram še potruditi, da mi Æ, Ø in Å ne bodo več tako tuji.