Naše življenje na Norveškem

Kategorija: Življenje na Norveškem (Page 1 of 3)

Začetek konca norveške zgodbe

Zdaj ni več dvoma, vračamo se v Slovenijo, razlog pa je novo delovno mesto. Zame vsekakor napredovanje v kariernem smislu. Glede na to odločitev sta se oblikovali dve skupini mnenj: ena, ki odločitev podpira in se veseli našega prihoda domov, in druga, ki ne razume, kako lahko sploh pomislimo, da bi se vrnili iz »nadvse uspešne skandinavske države« v Slovenijo. Vendar pojdimo od začetka.

Sabina je pred nekaj meseci zasledila prosto delovno mesto v enem izmed znanih podjetij v Sloveniji. Postati kadrovski menedžer je bil že od samega začetka eden od ciljev v mojem dolgoročnem kariernem načrtu, zato sem pregledal in posodobil svoj življenjepis, napisal spremno pismo in poslal prijavo. Čez dober mesec dni sem dobil povabilo na telefonski razgovor, saj so v podjetju bili prepričani, da sem v tujini in da je to edini način komunikacije. K sreči sem prav tiste dni bil v Sloveniji, zato smo se dogovorili, da opravimo razgovor v živo. Že takrat sem začutil profesionalnost, saj so se z bliskovito hitrostjo prilagodili razpoložljivemu času. Vsi razgovori, ki so sledili (bilo jih je 6) so bili neverjetno zahtevni in profesionalni. Dosedanje izkušnje na nekaterih razgovorih v Sloveniji so kazale drugačno sliko: več ali manj sem moral odgovarjati na vprašanja, ki jih najdete med prvimi zadetki na Googlu. V tem podjetju pa so uporabljali dva tipa vprašanj (hypothetical in behavioral), ki dajo najbolj verjetno sliko o kandidatih. Še več, kadrovski menedžerji so imeli sposobnost prepoznati polovične odgovore in so zahtevali bolj podrobno obravnavo področij, kjer odgovori niso bili konktretni.

Celoten postopek od razpisa do podpisa pogodbe je trajal približno dva meseca in pol. Ob podpisu pogodbe se je za nas začelo obdobje »tranzicije«, ko zaključujem odprte projekte na trenutnem delovnem mestu in se hkrati pripravljam na nastop na novo delovno mesto.

V tem obdobju bova s Sabino zaključila ta del življenjske zgodbe (verjetno tudi preuredila to spletno stran) in opisala najine vtise glede Norveške. Ob prihodu v Slovenijo pa bova te izkušnje lahko primerjala z življenjem doma.

Čeprav se vrnitve veselimo, takšne selitve niso enostavne. Glavni faktorji za odločitev so bili dobro in relativno varno delovno mesto z možnostjo kariernega napredovanja, zanimive zaposlitvene možnosti za Sabino, bližina družine, kakovost vrtca, šola za Jerneja v slovenskem jeziku ter kakovost življenja v Sloveniji.

Česa se ne veselimo najbolj? Življenja v okolju, kjer se zelo pogosto odvijajo kriminalne preiskave, nepotistično kadrovanje; okolje, kjer je nagrajena iznajdljivost in pripadnost (tudi izven zakonov) pred meritornostjo in delovno uspešnostjo, zbirokratiziranost enostavnih postopkov ipd.

Naslednja dva zapisa si bosta nasprotna. Eden bo odseval pozitivne izkušnje v preteklem obdobju, drugi pa poskušal prikazati drugačen pogled iz osebne perspektive. Prvega bo napisala Sabina, ki ohranja neverjetno pozitiven pogled skozi vse odločitve. Ker pa lahko večino stvari v življenju predstavimo na več načinov (saj veste; kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln), bom drugi prispevek napisal jaz.

Jeg er fra Slovenia. Ja, dette er hjemlandet til Melania :)

Ob sredah se v naši mestni knjižnici srečuje precej velika skupina ljudi najrazličnejših narodnosti, ki so v Stavanger prišli iz takšnega ali drugačnega razloga in si želijo izboljšati pogovorno norveščino. Dogodek organizira Rdeči križ, druženja pa zgledajo nekako tako, da se udeleženi spontano razporedijo po skupinah, pri vsaki mizi pa je en moderator (večinoma so to starejši domačini, prostovoljci), ki pripravi temo in s pomočjo raznih rekvizitov spodbuja udeležence k pogovoru. Nič tako posebnega torej, vse dokler ne prisedeš k eni izmed teh miz in poslušaš zgodbe ljudi, ki te popeljejo na vse možne konce sveta.

Ni ga avtorja oz. avtorice, ki bi si lahko zamislila tako kontrastno kombinacijo ljudi in zgodb, kot sem jo doživeta tokrat. Počutila sem se kot na osupljivi kulturni pokušini, kjer hodov kar ne zmanjka. Na moji levi strani je sedel Indijec srednjih let, nasproti njega pa še njegova žena. Skupini sta se pridružila skupaj z mlajšo gospo iz Bangladeša, s katero so se spoznali že prej, saj govorijo podobne jezike. Med predstavitvijo je omenil, da v njihovi veliki in raznoliki državi govorijo več sto jezikov in poznajo še več tisoč narečij. Prebivalci njegove domače regije npr. ne razumejo prebivalcev z drugega konca države, od koder prihaja njegova žena. V skupini je bila tudi punca iz Rusije, ki pa je presenetila z izjavo, da pa pri njih narečij skorajda ni in da iz govornega jezika svojih sodržavljanov težko razbere, od kod prihajajo. Par iz Indije je izpostavil tudi njihov šolski sitem. Na tem področju so zaradi kolonialne preteklosti prevzeli kar nekaj britanskih vzorcev, med drugim tudi v šolstvu. Njihovi otroci prav tako hodijo v »preschool« in že s tremi leti začnejo spoznavati črke in številke, kot je s ponosom povedala zgovorna Indijka.

Punca iz Murmanska v Rusiji, ki sem jo hotela nagovoriti kar po naše, ker me je na videz in z mimiko tako zelo spominjala na Slovenko, je z velikim navdušenjem razlagala, kako je že v Rusiji študirala norveščino, v Stavanger pa jo je pripeljala ljubezen. Svojega moža je spoznala kar po internetu in kmalu se je preselila k njemu v Stavanger. Vse po vrsti nas je navdušila s svojo sofisticirano norveščino, tako da jo je bilo pravo veselje poslušati. Na njeni desni pa je sedel še en nenavaden par žensk, ki na videz sploh ne bi morali biti bolj drugačni. Skupinici sta se pridružili nekoliko kasneje in že na daleč si lahko slišal zabaven in glasen pogovor v portugalščini. Prva je bila starejša gospa iz Poljske, druga pa mlada in živahna Brazilka. Starejša gospa  s svetlimi skodranimi lasmi je bila na začetku nekoliko bolj zadržana, ko pa je začela razlagati o svojih doživetjih, pa smo vsi samo poslušali odprtih ust. Živela in delala je že v različnih država po Evropi in se tako naučila številnih jezikov, med drugim španščine, portugalščine in italijanščine. Hudomušno je omenila, da je že tretjič poročena, in čeprav je trenutni mož iz Poljske (tako kot prvi), poljski moški niso bogve kaj. Njeni otroci prav tako govorijo številne jezike in jo v norveščini dodobra prekašajo. Z norveščino ji je tu in tam pomagala njena mlajša prijateljica iz velikega mesta São Paulo, tako da smo se naučili še kakšno pomembno besedo v portugalščini (npr. kuhinjski valjar in podobno) in se seznanili, da lokalno prebivalstvo ni najbolj navdušeno nad turističnimi vodenji po favelah. Na skrajni desni pa je sedel mlajši gospod iz Rima, ki je po rodu Afganistanec. Zanimivo ga je bilo opazovati, ko je s tipičnimi italijanskimi gestami razlagal o težavah, ki trenutno pestijo Italijo in seveda o tem, kakšno je najboljše testo za pico. Delal je že kot tolmač, prostovoljec, picopek, sedaj pa je lastnik podjetja. Študiral je jezikoslovje, zraven italijanščine, arabščine, angleščine in norveščine pa govori še vrsto drugih jezikov, kar je v pogovoru z nekaterimi soudeleženci v skupini tudi pokazal.

V tej druščini smo torej sproščeno govorili o naših državah, primerjali število prebivalcev, velikosti držav in navade ter se ob vsem tem veliko smejali in načudili. Kdo bi vedel, da Norvežani pravzaprav ne marajo lososa, ki ga vsi mi prišleki tako častimo. Naša moderatorka je namreč pojasnila, da pred nekaj desetletji niso jedli drugega kot krompir in ribe, tako da se danes raje poslužijo kakšne svinjske pečenke in nekoliko krepkejših jedi.

Sama sem se počutila kot pravi eksot, vendar sem ob boku teh velikih nacij vseeno uspela predstaviti našo malo državico. Nagovorili smo npr. šport (naše skakalce seveda), našo šolstvo in študentske servise, »hotelsko oskrbo« po naših vrtcih, nekaj tukaj poznanih izdelkov (Elan, Alpina) in veliko število naših narečij. Ko sem omenila Melanijo, pa sem bila seveda zvezda pogovora. To sem doživela že večkrat. Ljudem oči kar zažarijo, žaromet pa je končno postavljen na Slovenijo. Prav rada se poglobim v debate o naši kulturi, kjer poskušam njeno nastopanje in način komuniciranja tolmačiti iz zornega kota Slovenke, ob tem pa dodam še to in ono slovensko zanimivost. Pri tem pa me preseneča prav to, da vsi, od Indijcev do Kitajcev, poslušajo z največjim zanimanjem. Naša Melanija nam torej nevede ponuja zlato vstopnico v svet videnosti in slišanosti. Tako se lahko hitro znajdemo v ambasadorski vlogi, to pa je prav zanimiva priložnost.

Delo v mednarodni organizacij

Za nami je več kot leto in pol življenja na Norveškem. Za mano pa devet let dela v različnih poveljstvih NATA, ki spada med mednarodne organizacije. V tem času me je kontaktiralo kar nekaj Slovenk in Slovencev, ki jih je zanimalo delo v NATU in življenje v tujini. Ker je slednje povezano z delom (ločiti eno in drugo v mednarodni organizaciji skoraj ni mogoče), bom delil svojo izkušnjo. Prispevek sem razdelil na tri tematkse sklope, ki bodo morda v pomoč tistim, ki razmišljajo o prijavi na delo v mednarodni organizaciji.

  1. Sprejemanje odločitve in prijava

Na prvi pogled izgleda enostavno; plača je višja, delovno mesto boljše, delovno okolje privlačnejše, delovna klima na višji ravni, pogoji za napredovanje obstajajo in so jasni … Tepretično to morda drži, vendar v praksi ni nujno tako. Plača je višja (če ne bi bila, se najverjetneje ne bi selili 2000 km od družine), vendar so pogosto višji tudi  življenjski stroški, prav gotovo pa začetni stroški življenja v drugi državi. Z boljšim, višje plačanim delovnim mestom pride tudi večja odgovornost, kar niti ni slabo, če imate vodstvene aspiracije. Pogoji za napredovanje, vsaj v kategoriji neposredno zaposljivih v NATU (kar pomeni, da niso na plačilni listi države – niso javni uslužbenci) so jasni do te mere, da so za vsako razpisano delovno mesto postavljeni minimalni pogoji. Ni pa nobenih notranjih direktnih prerazporeditev, še posebej ne vertikalno. Na vsako delovno mesto se je potrebno znova prijaviti kot iskalec nove zaposlitve. 

Še posebej pomembno pa je soglasje vseh tistih, ki se bodo v tujino selili z vami. Osebno menim, da je to eden glavnih faktorjev pri odločitvi. Vsem svetujem, da naj to vzamejo kot prvi test: ali se partner strinja, še več, biti mora navdušen nad odhodom in odkrivanjem novega življenja, stran od družine. Takoj za tem pa se je potrebno prestaviti v stanje popolne pripravljenosti za pridobitev delovnega mesta. Kaj mislim s tem: večina ljudi, ki me je kontaktirala, mi je, po prvi izmenjavi informacij, povedala, da bi radi »probali«, če bo kaj. Ko sem jim odgovoril, da prav gotovo ne bo nič, so bili seveda razočarani, jezni in še kaj.

Zakaj tako mislim? Trenutno je na spletnem portalu NATA  (http://www.nato.int/cps/en/natohq/recruit-wide.htm)  razpisanih 36 prostih delovnih mest. Na razpis se lahko prijavi vsak polnoletni državljan države članice. Vseh prebivalcev držav članic je bilo leta 2014 pribl. 900.000.000. Če vzamemo samo 0.01 % prebivalcev, še vedno ostane 90.000 ljudi, s katerimi se boste potegovali za 36 prostih delovnih mest. In če razmislite, da so delovna mesta različna (od informatikov preko administratorjev do inženirjev) hitro postane jasno, da »probati« ne bo prineslo rezultata. Potrebna je jasna volja z jasnim ciljem: biti boljši od konkurence.

O sami prijavi bi lahko napisal posebno poglavje. Preden sem dobil delovno mesto, sem napisal okoli 50 prijav. Vse neuspešne že pri prvi selekciji. Seveda sem tako kot drugi na glas razmišljal, kako nepošteno je vse skupaj in kakšna krivica se mi godi. Izkazalo se je, da so bile moje prijave napisane neprimerno za delovna mesta. Tudi tu je potreben čas in predvsem znanje, kako napisati ustrezno prijavo. V tem stanju »absolutne motiviranosti« je potrebno ostati do trenutka, ko se vsedete v avto/letalo/vlak/ladjo in se poslovite od doma.

  1. »On-boarding« ali vključevanje v organizacijo

Na tem mestu se bom posvetil občutkom na samem začetku dela, ki temeljijo na osebnih izkušnjah. Zelo dobro se spomnim prvih dni v Madridu. Dvom v svoje sposobnosti (po Mazziniju in Godini očitno predvidljivo za Slovenca), dvom, da je bila odločitev prava, zadrževanje v zadnjih vrstah na sestankih, da ne bi bil opažen. In predvsem učenje. Dobra stvar pri vsakem začetku v NATU je, da nihče od vas ne bo pričakoval, da že prvi dan napišete osnutek direktive. Deležni boste raznih predstavitev, tako elektronskih kot osebnih. Imeli boste čas, da se seznanite z ljudmi in procesi. Korporativno ohranjanje pozitivnih izkušenj se v mednarodni organizaciji zelo dobro menedžira. Ena od teh je spoznanje, da je potrebno novega člana organizacije pripraviti na delo in na organizacijsko klimo, ne glede na njegove pretekle izkušnje. V tem obodbju je potrebno dobro poslušati, si kaj zapisati in se mentalno postaviti v novo mednarodno okolje.

Vzporedno s tem se je potrebno ustaliti v novem domu, kjer pride do izraza pripravljenost družinskih članov za spremembe. Če ste sprejeli odločitev brez soglasja partnerja, bo vrsto problemov ob selitvi toliko težje reševati. V Belgiji je soseda iz Portugalske po nekaj mesecih prav zaradi hitre odločitve moža ensotavno spakirala kovčke in se preselila nazaj v domovino.

Ko se enkrat ustalite, je potrebno sprejeti organizacijsko kulturo na delovnem mestu in življenjske navade državljanov v novi državi. Sprejeti drugačne navade je precej težko, še posebej, če so nasprotne lastnim. Za mene osebno je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da Norvežani sicer pijejo popoldansko kavo, vendar sami (čeprav zadnje čase dobivamo drugačnja mnenja, kar nakazuje, da živimo v soseski, ki je specifična – očitno se nekaj km od nas vsi družijo in imajo celo sosedska druženja in zabave). Ni druženja in sodelovanja kot smo ga poznali v Belgiji in predvsem v Španiji. Na delovnem mestu se prepleta več vedenjskih navad, ki jih je potrebno poznati, da se izognete pretiranem stresu in nejevolji. Nekaterim to uspeva zelo dobro, drugi pa potrebujejo občasne odhode v domovino, da se odpočijejo od nenehnega prilagajanja. Najpogosteje je prvi odziv novih pripadnikov, da se obnašajo tako kot doma. To se praviloma vedno izkaže za napačen pristop, ker je v takem okolju nujno razviti diplomatske spretnosti. Delovno okolje je namreč načrtovano tako, da posameznik ne more dosegati poslovnih rezultatov sam, nujno je sodelovanje na več ravneh z več ljudmi, tako horizontalno kot vertikalno.

  1. Načrtovanje prihodnosti

Večinsko mnenje ljudi s katerimi se pogovarjam izven NATA je, da je pridobitev delovnega mesta v NATU nekaj, kar daje trajno varnost in stabilnost. Tudi sam sem na začetku imel podobno mnenje. Nazaj v sistem, kjer je meritornost sekundarnega pomena, standard nižji? Ne nujno tja, vendar je potrebno dopustiti možnost za razvoj. To vključuje tudi možnost, da se zaposlim kje drugje. Predvsem zaradi naslednjih zmot ljudi, ki ne poznajo dela v takem okolju. 1.: verjeli ali ne, delovno mesto v mednarodni organizaciji ni varno. Pogodba za nedoločen čas je točno to – nihče ne ve, kako dolgo boste delali oz. kako dolgo bo vaše delovno mesto obstajalo. 2.: v NATU ni kariernega menedžmenta. Posameznik mora vsakič znova kandidirati za višje delovno mesto z vsemi ostalimi, ki se na razpis prijavijo. 3.: posameznik je odvisen od nacionalnega varnostnega certifikata. Če država varnostni certifikat prekliče ali pa ga ne podaljša, izgubite službo ne glede na vaš delovni uspeh. 4.: tudi v mednarodni organizaciji se čuti moč nekaterih držav članic in manjko tistih, ki se v mednarodnem okolju ne znajdejo najbolje.

Torej nismo na koncu poti. Oziroma nismo prepričani, če bomo ostali na tej poti ali pa bomo izbrali kakšno drugo pot. Vsekakor pa bo odločitev skupna. 

Pot pod noge

Če so sončni in topli dnevi omejeni, se njihova vrednost posledično veča in ljudje strmijo k temu, da jih čim več in čim bolje izkoristijo. Do tega spoznanja prihajam, ko opazujem someščane, ki te dni mrzlično lovijo sončne žarke in se ukvarjajo z raznimi aktivnostmi na prostem. Na stotine kolesarjev, tudi takšnih, ki si omislijo kolo brez sedeža (zadeva izgleda kot nekakšna kombinacija orbitreka in kolesa), mamice pri teku z otroškim vozičkom, malčki in seniorji skupaj v gorah, nordijsko rolanje in nasploh veliko teka. Kamorkoli pogledam, vidim športnike in aktivne ljudi. Ženske so večinoma oblečene kar v športne pajkice, saj so prišle ali pa se odpravljajo v fitnes ali na tek. Pri obutvi prevladujejo športni copati, visoke pete so španska vas ali pa indikator, da gre za priseljenko.

Tudi jaz občutim slabo vest, če lep dan preživim v zaprtem prostoru. Pred nekaj dnevi sem se v jutranjih urah odpravila na pohod do bližnjega hriba Dalsnuten. Gre za eno izmed glavnih lokalnih atrakcij; hrib s čudovitim panoramskim razgledom, ki je nagrada za kratek polurni vzpon po travnatih in nekoliko strmejših skalnatih poteh. Pohodna steza vodi mimo jezera, ki navdušuje z enako intenzivno modrino, ki sem jo opazila na morju. Takšnih odtenkov nisem vajena in zato kar bodejo v oči. Voda ima tudi tu tako neverjetno pomirjajoč učinek. Kakšen oceanograf bi morda znal pojasniti to posebnost. Je to zaradi sonca, temperature, podlage ali je treba odgovore iskati v mitologiji (kar je tudi zelo verjetno:).

14202501_10209885255906371_8402648515939058720_n
14238182_10209885256066375_721467494197633742_n
14233050_10209885254826344_2326500838452713256_n
14317399_10209885254746342_8533594873707671632_n

Takšni pohodi so tako blagodejni in poživljajoči, da ni težko razumeti, zakaj ljudi vleče v naravo. Trenutno je sezona gobarjenja in nabiranja poznih sort jagodičevja. Borovnice so nabirali junija in julija, zdaj so na vrsti robide. Kolegica domačinka mi je pri pevskih vajah pokazala nekaj fotografij, na katerih ponosno stoji ob polnem vedru borovnic, se pohvali z devetimi kilogrami nabranih robid in pa seveda z jurčki v rokah (Steinsopp po norveško). Tudi sama sem se odpravila na lov, vendar zaenkrat neuspešno. Ne bom pa odnehala, preden ne najdem nekaj užitnega ali pa vsaj kak drugi zaklad. Ko se sprehajaš po norveških gozdovih, dobiš občutek, da se kaj takšnega lahko dejansko zgodi :) Mehko morje živo zelenega maha se bohoti ne le po tleh, temveč tudi po drevesih in skalah. Tu in tam preseneti kakšno nenavadno rastje in gromozanske korenine, tla pa so ponekod posejana z najrazličnejšimi gobani (a kaj, ko ne zgledajo niti pogojno užitni). Združitev prodirajoče svetlobe in te zelene sinjine pa je prav obupno lepa. Ob takšnih prizorih enostavno ne moreš biti slabe volje. 

14192769_10209885253866320_1837652923695635428_n
14202495_10209885256986398_8864523493674938765_n
14224929_10209885254066325_2671462583351444684_n
14199261_10209885257346407_5649783010119422652_n
14317315_10209885253946322_4308723589230939924_n

Podobni prizori so bili na dnevnem redu tudi na naših prvih krajših počitnicah v hiški ob morju (Åkrehamn). Želeli smo videti, kaj je tako posebnega na teh kočah (hytte) in zakaj vsi toliko prostega časa preživljajo na tak način. Težko bi opisala, saj ni toliko oprijemljivih in materialnih dokazov, le nek poseben občutek povezanosti z okoljem, domačnost, skandinavsko-rustikalni fler, prežet z enostavnim in lahkotnim preživljanjem vsakdana (pa še najbolj poceni je:). Tako malo je potrebno, da se počutiš ekstatično in nasmeha nikakor ne moreš pregnati z obraza. Pri meni je bila to stara lesena klop z mehkimi blazinami, obdana z velikimi okni in neverjetnim razgledom. Pa seveda naspan in dobrovoljen otrok, ki je tokrat rad sodeloval in užival v spremembi okolja :) Navdušeni smo in še bomo šli!  

14095889_10209763526263206_7764541026101652123_n
14212776_10209888088737190_525003246717363061_n

Sabina

An ode to the Norwegian coastline

One fresh and foggy morning I decided to try my luck and let the GPS choose where it wants to take me. So after dropping Jernej off at the kindergarten, I pushed the button for the nearest unknown beach and off we went, me and our little »Mon Chéri« car. Mornings like these create a special atmosphere, they literally force you to go out and explore (if the time and the daily schedule permit, of course). The first stop was Vigdelstranda beach, about 15 km from where we live. I was driving through the countryside, passing modern farms, stone fences and little cottages surrounded by herds of cows and numerous free grazing sheep. Then I reached the end of the headland and suddenly the road seemed to go straight down into the ocean, with less and less land on both sides of the road. I felt like taking off any minute. These amazing landforms are scattered along the entire Norwegian coastline. I read somewhere that if the whole coastline was stretched into a single line, it would circle the planet two and a half times. I felt such a rush of excitement when the astonishing drama of the landscape spread out before me. The only word that came out was “wow” … repeatedly. I drove to the first beach sign and parked the car in a flat and open green landscape, surrounded by some individual hills, bursting with green vegetation of various hues and sizes. A white wooden path lead slightly upwards and when I reached the top, there was this unbelievable awe-inspiring view:

13418434_10209110546019108_8354789013750845761_o
IMG_1483
13423912_10209110546139111_5310963102717773972_n
IMG_2735
IMG_2732

 

I know that my pictures and descriptions can’t possibly do it justice. One has to personally experience the scenery in its full glory. The elemental beauty and sheer force of the sea were like a magnet, keeping me cemented in the sand while taking in the visual feast and hypnotizing sound in front of me. Some might sense a little exaggeration in these words, but there is no better way for me to describe this sensual peculiarity. And I wanted to put it in words to remember it in a different form than just through pictures. When I turned away to leave for the car, the sand just wouldn’t let me go, so I kept turning back for a new wave of the mystical force. There was no other soul in sight, only me and the warm wind. I went on to discover some other nearby beaches, all unique and magnificent, revealing the dramatic fjord legacy of Norway. I guess that experiences like these might help me understand the real essence of Norway, at least a tiny fragment of it. This might take years or decades and I am really looking forward to all new unexpected discoveries.

13404009_10209110547179137_1060160401582182714_o

Ølbergstranden

IMG_2781
13442516_10209110547099135_3130057655089309060_o
13403800_10209110546979132_8111898763607948260_o
IMG_2826

Vistestranda  (Randaberg)

IMG_2818 (1)
IMG_2807 (1)

Nekaj vrstic o podjetništvu

Kot prevajalka imam to prednost, da lahko svoje delo opravljam kjerkoli. Ker se je pojavilo nekaj novih priložnosti in projektov, sem se odločila za svoje malo prevajalsko podjetje, ki sem ga ravnokar ustanovila. Poleg tega delam še kot nadomestna učiteljica na eni izmed tukajšnjih mednarodnih šol, tako da sem se po dolgem času spet z velikim navdušenjem sprehodila po šolskih hodnikih. Temu bom namenila poseben prispevek, ker se je nabralo že toliko zanimivih vtisov, ki so mi dali vedeti, da sem res že nekoliko “starejša”. Tukaj pa bom poskušala razjasniti postopek ustanovitve samostojnega podjetja.

Ustanovitev s.p.-ja (Enkeltpersonforetak) je enostavna in hitra. Nekoliko bolj zahtevna je morda registracija tujih državljanov in pridobitev identifikacijske številke (začasna D-number ali ID-number). Pravico do zaposlitve tuji državljani pridobijo z dovoljenjem za bivanje (Residence Permit), za katerega lahko zaprosijo na spletni strani Direktorata za priseljevanje (UDI), ki je na voljo tudi v angleškem jeziku (o tem nekoliko več v enem izmed prejšnjih prispevkov).

Podjetje je možno ustanoviti že z začasno identifikacijsko številko. Najprej ga je potrebno registrirati v registru za pravne subjekte “Central Coordinating Register for Legal Entities”, kar je možno opraviti preko spleta (Altinn) in brezplačno. S tem prejmete identifikacijsko številko podjetja, nakar se nekatera podjetja morajo vpisati še v “Register of Business Enterprises”, kar pa je potrebno plačati (nekje 3000 NOK). Sem spadajo predvsem podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo/preprodajo blaga in pa podjetja z več kot petimi zaposlenimi. Po registraciji sledi obisk davčne izpostave, kjer je potrebno izpolniti obrazec glede napovedi prihodkov oz. dobička za prihodnje leto, na podlagi katerega nato izračunajo višino davka na dohodek. Pri tem je potrebno zaprositi za t.i. “Tax Deduction Card”, ki jo potrebujejo tudi tisti, ki so zaposleni pri kakšnem podjetju. Podjetnik mora davek plačevati vnaprej, in sicer v štirih obdobjih letno. Če na začetku oceni, da bo letni dohodek pod 50.000 NOK, davkov ni potrebno plačevati, tudi davka na dodano vredno ne. Nad tem zneskom pa velja več stopenj DDV-ja (25 %, 15 % in 10 %). Vsakršno spremembo in prekoračitev podanih napovedi je potrebno nemudoma sporočiti.

Zavarovanja si mora podjetnik urediti sam in so večinoma prostovoljna (razen zavarovanja za primer poškodbe delavca pri delu), deloma tudi pokojnino. Norveška ima dvotirni pokojninski sistem, en del si podjetnik plačuje sam, drugi del pa prispeva državni pokojninski sklad. Prispevke v ta sklad mora plačevati vsak samostojni podjetnik, ki zasluži več kot 49,650 NOK letno, in sicer 11,4 % glede na dohodek. Za zaposlene in druge oblike podjetij veljajo druge postavke.

Vsi birokratski postopki večinoma potekajo elektronsko in so tudi v angleškem jeziku. Poleg tega država vlaga v pomoč pri ustanavljanju in razvoju novih podjetjih. Na voljo so številne fundacije, projekti in svetovalne točke. Lep primer je državno podjetje Innovation Norway, ki si prizadeva za inovativnost, razvoj in promocijo podjetij.

V Sloveniji posamezniki samostojna podjetja pogosto ustanavljajo zaradi tuje iniciative, saj tako razbremenijo delodajalca, ki jim nato zagotovi delo. O tem sem se pogovarjala s tukajšnjimi podjetniki, tako tujimi kot domačini. Presenečena sem bila, da nobeden izmed sogovornikov takšnega primera ne pozna oz. da jim je ta praksa tuja in nenavadna.  Vsak se glede svoje oblike podjetja odloči sam, in sicer glede na poslovni načrt oz. obseg dela. Prav tako nimajo težav s plačilno nedisciplino.

Iz uradnih arhivov državne statistike sem razbrala, da je s.p. oz enkeltpersonforetak najbolj pogosta oblika podjetništva, se jih pa tudi največ zapre.

a
b

Naftna kriza pušča posledice na vseh gospodarskih področjih, tako pri večjih korporacijah kot tudi pri manjših podjetnikih. Številni se soočajo z negotovostjo in strahom pred izgubo službe, ki so bile pred kratkim še varne in številčne. Veliko brezposelnih (med temi so v prvi vrsti tuji državljani) se zato vrača domov, drugi pa poskušajo najti alternativne načine zaslužka, tudi v podjetništvu in drugih panogah. V tukajšnji mednarodni skupnosti vedno pogosteje opažam nova majhna podjetja, ki se ukvarjajo z različnimi storitvenimi dejavnostmi, kot so kuhanje in dostava hrane, čiščenje, varstvo otrok, fotografiranje, frizerstvo, učenje inštrumentov in jezikov ter podobno. Potreba je precej velika, saj je zaradi osredotočenosti na naftno panogo lokalni storitveni sektor nekoliko zoperstavljen. Pomaga pa tudi nekompliciran in manj obremenjujoč način ustanavljanja podjetja, tako da imajo mali podjetniki na začetku več svobode in priložnosti za razvoj. 

Dobro jutro, svetlo jutro!

Kako vem, da je pomlad? Domačinka mi je pri zborovskih vajah mimogrede pokazala fotografijo zvončkov in žafranov, ki so baje že vsepovsod po mestu. Torej je zimsko spanje zaključeno, končno! Mogoče še nisem slišala prve kukavice ali pa tistega lepega jutranjega čivkanja, pa tudi kmetje še niso začeli zlivati gnojnice. No, pred nekaj dnevi pa se je pomlad le začela prebujati tudi pri nas in omenjeni indikatorji so bili prisotni (razen kukavice). Moram reči, da je tudi tukaj čudovita, sveža, nekoliko hladnejša, živo zelena in vsak dan dve minuti svetlejša. Sveta Lucija je opravila svoje in ljudje so spet kot prerojeni … skoraj :) Tako kot tisti žafrančki, ki se še niso prav razcveteli. Čebele so še napol zaspane pa tudi pajki še niso začeli plesti svojih velemest po bližnjem grmovju. Se pa čuti v zraku, da smo na dobri poti, zato objavljam nekaj dokaznega gradiva. Prijeten občutek, ko lahko stojim na neverjetno mehkem in živo zelenem mahu, je res nepopisen. Kaj tako mehkega še nisem doživela, človek bi se kar ulegel in zaspal. Pa sem to čudovito gozdno pot odkrila komaj zdaj, čeprav je le dobrih 100 metrov vstran od naše hiše.

12791126_10208351556484844_3594360968983034619_n
IMG_2498
IMG_2472


        

Sonce je tukaj res zlata vredno, saj ga kar nekaj časa ni bilo na spregled. Ljudje po mestu sedijo zunaj po pločnikih in pijejo kavo, tako da na prvi pogled ni jasno, če gre za berače ali martinčkarje. Gozdovi so polni otrok, ki se plazijo po visokih skalah in iščejo še zadnje luže. Tam so bili tudi pozimi, a brez moje prisotnosti. Ne premorem namreč toliko vikinške krvi, da bi v takšnem vremenu plezala po smrekah in preštevala storže :) Mogoče se do druge zime še malo otrdim in si nabavim predvsem boljšo opremo.

Fra-hoeyfjellet_gallerypopup

Ravno pred nekaj dnevi sem se z domačinko pogovarjala, zakaj je tu ženskam praktičnost na prvem mestu. Veliko jih uporablja kolo oz. hodi peš (to spodbuja tudi država), zato so bolj kot visoke pete in dodelan make-up pomembna trpežna in nepremočna oblačila  ter predvsem udobna in topla obutev. Pod volneno kapo in pri ostrem vetru s pršenjem pa še tako močan Taft izgubi bitko z naravo. Frizerji so za redne obiske tako ali tako predragi, lepotilnih salonov pa je le za vzorec. Res videvam predvsem ženske z dolgimi lasmi, seveda pa ni nujno, da je to povezano.                           (Norge: Fra høyfjellet, fotograf: ukjent, utgiver: Normanns kunstforlag AS, ukjent år)

Sicer je pa pred vrati velika noč, čas, ko se ljudje za daljše obdobje posvetijo svojim domačim in samemu sebi. Nikjer na svetu namreč velikonočni prazniki ne trajajo tako dolgo kot ravno na Norveškem. Vendar se kljub obilici prostega časa večina domačinov spet napoti proti severu, na sneg in smuči (in ponovno nadene volneno kapo). Zvončki lahko počakajo. Tudi mi bomo te praznične dni preživeli večinoma na prostem, tako da se obeta še kakšna reportaža s terena … z zvončki in trobenticami vred! :)

6883303044_8439b00bc9_c

(God påske, kunstner: ukjent, utgiver: Eberh. B. Oppi, ca. 1947) 

Dame in gospodje, naj vam predstavim Æ, Ø in Å

Norveščina, bolj eksotično sploh ne bi moglo biti, pa je nekako tako naneslo. Tako se že eno leto srečujem s tem novim jezikom in se čudim nekaterim spoznanjem. Zame je učenje jezika nekaj podobnega kot sestavljanje ogromne sestavljanke. Najprej se lotim okvirja, potem pa se počasi poklopi še kak košček, ki ga lahko umestim v celotno sliko. Trenutno sem komaj pri sestavljanju okvirja. Začela sem z jezikovnim tečajem, ki je za vse priseljence trenutno skoraj nujen, saj je brez aktivnega učenja in znanja jezika težko najti pot do službe, pa tudi do lokalnih poznanstev. Ponudba je kar velika, cene pa se gibljejo okoli 4000 kron za en modul (ca. 50 učnih ur). Poleg tega je na voljo še nekaj brezplačnih aktivnosti, kot na primer pogovorna srečanja (Språkkafé) in brezplačni tečaji, ki jih organizirajo Rdeči križ in katoliška cerkev: 

https://www.nav.no/no/Lokalt/Rogaland/Relatert+informasjon/norwegian-courses

learn-norwegian-online

Pred mojim prvim srečanjem z jezikom sem že nekajkrat slišala za stereotip, da je norveščina nekakšna mešanica angleščine in nemščine. Po prvih ugotovitvah pa lahko rečem, da v jeziku prepoznavam predvsem nemščino. Dejansko gre za severnogermanski jezik indoevropske jezikovne skupine, tako da so skupne prvine zgodovinsko dejstvo. Pomembno vlogo je treba pripisati tudi Hansi (trgovska zveza severnonemških mest), ki je imela v srednjem veku trgovski monopol na območju Baltika in severne Evrope, trgovala pa je tudi z Norveško. Uraden trgovski jezik teh mest je bila spodnjesaščina, norveščina pa se je zaradi lažjega komuniciranja s trgovci poenostavila in prevzela nekaj elementov tega jezika.

Norveščina danes pozna dve obliki, ki imata status uradnega jezika in se uporabljata v pisni obliki (knjižni bokmål in »novonorveščina« oz. nynorsk, pri kateri gre pravzaprav za najstarejšo obliko). Večina prebivalstva uporablja bokmål, pri tem pa gre za neke vrste prilagojeno danščino, ki izhaja iz bivše zveze Norveške z Dansko. Nynorsk pa predstavlja poskus uveljavitve starih avtohtonih prvin brez danskih vplivov. Največja posebnost pa so prav gotovo številna narečja, ki imajo na Norveškem poseben status. V govorjeni obliki namreč ni enotnega knjižnega jezika, kot je pri nas knjižna slovenščina, pač pa uporabljajo lokalna narečja. Teh bi naj po nekaterih podatkih bilo od 400 do 500, tako da ima dejansko vsaka vas svojo različico.

document

Moje znanje jezika mi trenutno še ne pomaga pri razlikovanju med narečji, mi pa koristi predvsem znanje nemščine. Sama slovnica je podobna nemški, le da ni tako kompleksna (npr. stavčna struktura: Jeg kommer fra Stavanger. Jeg er student.) Naslednji odstavek sem prekopirala iz članka, ki sem ga prvega našla na spletu. Označila bom besede, ki spominjajo na nemške in tako pomagajo pri razumevanju vsebine.

»Norge er det eneste landet i Norden som ikke tillater dobbelt statsborgerskap, men det kan det bli slutt på. Torsdag innstilte Stortingets kommunal- og forvaltningskomité på å be regjeringen utrede saken.«

Še nekaj primerov: velkommen, språk, frivillige, hus, bok, baker, kirke, handel, betale, lærer …

Omenila bi še nekaj razlik. V norveščini poznajo le dativ in genitiv, pa še v teh primerih se raba razlikuje glede na narečje. Glagolov ni potrebno spregati, torej obdržijo pri vseh osebah enako končnico (jeg har, du har, han har, vi har …) Najbolj zanimivo pa je razlikovanje spolov. Norveščina sicer pozna tri spole, vendar pa knjižni bokmål ženski in moški spol združi v »utrum«. Večina samostalnikov spada ravno v slednjo skupino, v kateri se spol poljubno izbira: ei kvinne in en kvinne (ženska). Bila sem prav presenečena, ko sem pri tečaju prvič slišala, da prevladujejo moške oblike in da si ženskih ni potrebno zapomniti (oz. le za prepoznavanje, saj jih le redkokdo uporablja). V mestu Bergen, na primer, ženske oblike sploh ne poznajo. Spominjam se študijskih let v Gradcu, ko sta spolna asimetrija jezika in generičnost moškega slovničnega spola bili pogosto obravnavani temi, zlasti pri pisanju diplomskih nalog. Tu pa nisem zasledila še nobenega diskurza v tej smeri. Jezik se zdi bolj praktičen in ideološko manj obremenjen.

Nasploh je življenje tukaj veliko bolj praktično, omejeno le na najnujnejše. V to ljudi do neke mere prisilijo vremenske razmere in okolica, deloma pa tudi posebne družbene karakteristike, pri katerih je pomembno omeniti socialistično obarvan neformalni kodeks obnašanja (Jante), uniformno podobo, egalitarizem, potrpežljivost ipd. Bilo bi zanimivo raziskovati, v kolikšni meri takšne okoliščine vplivajo tudi na jezik in kakšna je dinamika v tem novem mednarodnem okolju, ki je še posebej izrazito tu v Stavangerju. Vsa opazovanja in spoznanja bom poskušala strnit še v kak prispevek, zaenkrat pa se moram še potruditi, da mi Æ, Ø in Å ne bodo več tako tuji.

keep-calm-and-snakke-norsk-1

OBJAVE

OBJAVE

NAJNOVEJŠI PRISPEVKI

Kakovost kave z različnih zornih kotov

flavour_art_saveur_cappuccino
12011275_10207125156905621_5135005171587993929_n

Pred kratkim sva zasledila komentar znane slovenske komedijantke o kakovosti kave in postrežbe v Sloveniji. Postregli so ji namreč s kavo, ki je namesto pričakovane goste pene imela le mehurčke.  Sabina je v istem času naročila kavo v Stavangerju na Norveškem. Saj veste, to je tista država, kjer je »vse boljše« kot v Sloveniji. »Seveda, cene so višje ampak je višji standard in kvaliteta življenja.« To je najbolj pogost odgovor Slovencev, ko se z njimi pogovarjam o cenah in življenju. Skoraj jezni so, ko jim povem, da je življenje v Sloveniji precej dobro. V Sloveniji je (po njihovih podatkih oz. prepričanju) ogromno ljudi lačnih in komaj shajajo iz meseca v mesec.

Verjetno ni absolutne resnice niti v Sloveniji niti na Norveškem. Kot sem pisal v prejšnjih zapisih, so nekatere stvari boljše na severu, nekatere pa v Sloveniji. Sam odkrito priznam, da me po približno 10 letih dela v tujini vleče domov. Všeč so mi (tudi slabe) kave za 1.20 eur, kjer lahko zbiram med hladnim ali toplim mlekom, s peno ali brez in celo dodatki. Nekateri bari  v Sloveniji postrežejo s kakšno sladkarijo, ob praznikih in obletnicah pa celo s tortico ali pecivom. Všeč so mi zmerne cene in velika izbira. Tudi v trgovinah nižjega cenovnega razreda kakovost ni tako slaba, večje trgovske verige pa imajo npr. svoje kartice ugodnosti. Med dvoletnim »postankom« v Sloveniji sem lahko na podlagi lastne izkušnje spoznal, da lahko s primerjavo cen in akcijskih ponudb prihranim precej denarja.

Bistvo tega zapisa pa ni toliko analizirati cene, to je že naredila Sabina. Po debati glede kave sem spoznal, kako različen pogled imajo ljudje na kakovost življenja in kako se spreminjajo mnenja tistih, ki že dlje časa živijo v tujini. Vsi po vrsti pravijo, da ni slabo živeti v Sloveniji. V tistih dveh letih v Sloveniji sem namreč ugotovil, da se človek hitro navadi na nek standard in lahko postane občutljiv na vsak odklon. Če dve leti pijem kavo z veliko pene, me seveda zmoti, ko dobim tako z mehurčki.

Po 9 mesecih življenja na Norveškem pa moram zapisati, da bi bil srečen s tako kavo v Sloveniji, ker za njo vsaj ne bi bilo treba plačati skoraj 4 eur. Toliko je namreč plačala pred kratkim Sabina. Kava je imela samo nekaj mehurčkov, nobenega sladkorja, bila je neprijetnega okusa. No, moram biti fer in priznati, da sem na Norveškem tudi že pil zelo dobro kavo, vendar nikoli ni stala manj kot 3,5 eur.   

Vedno me je vleko domov. Slovenija je resnično lepa dežela. Vendar so me zadnji dogodki opomnili, da je potrebno ceniti to kar imamo in ne kar bi lahko imeli. Prijateljica, ki je bila na kavi skupaj s Sabino, je tisto dopoldne nenadoma dobila klic. Bil je njen mož, ki jo je klical z naftnega črpališča sredi morja. Po telefonu so mu ravno sporočili, da je odpuščen. Kar tako. Brez odpravnine in drugih bonitet. Ker je pogodbenik iz tujine, ga to lahko doleti. Zaradi cene nafte je podobno doletelo kar nekaj pogodbenikov. Ker so iz države, ki je članica EU , imajo na voljo nekaj socialne pomoči. Seveda ni dovolj, da bi lahko dlje časa ostali in živeli na Norveškem.

V tujini, konkretno na Norveškem, se ne cedita med in mleko. Potrebno se je boriti. Enako kot v Sloveniji. S tem, da tu ni babic, dedkov, stricev in tet, ki bi popazili otroka; ni družinskih piknikov, ni odličnih pic za 5.7 eur, malo je sprejemljivih cen … Potrebno si je poiskati prijatelje in na novo zgraditi življenje. Kompenazacija se kaže v nekoliko višjem dohodku. Večno vprašanje pa je, ali ta razlika odtehta odsotnost družine in vseh ostalih ugodnosti, ki smo se jih navadili doma.  

Če pomislim na vsa ta množična odpuščanja v naftnem sektorju, smo lahko zelo hvaležni in srečni. Nikjer v zahodnem svetu ne poznajo tako zaščitene »pogodbe za nedoločen čas« kot v Sloveniji. Prožnost delovnih pogodb je na Norveškem delovala odlično, ko ni bilo krize, ker najboljši oz. dobri delavci praviloma niso izgubljali služb. V trenutnem stanju, ko je cena nafte zelo nizka glede na pretekla obodbja, pa dobri delavci niso varni. Sicer nedokazljivo, se tukaj vseeno čuti razmah »prikritega« nacionalizma, kjer tuje pogodbenike z več izkušnjami zamenjujejo Norvežani. S tem Norveška še vedno vzdržuje eno najnižjih brezposelnosti na svetu. Še en dokaz, da statistika ne kaže nujno realnega življenjskega stanja.   

Veselo na delo

Kmalu bo šlo zares, ravno sem vložila vso potrebno dokumentacijo za t.i. »residence permit« oz. dovoljenje za bivanje, s katerim dobim pravico do zaposlitve na Norveškem. Moj postopek se nekoliko razlikuje od običajnega, saj imamo zaradi Tomaževe službe drugačen status, sem pa lahko pobližje spoznala način urejanja tega dovoljenja. Na kratko bom opisala prijavo in postopek iskanja dela na Norveškem, ki velja tudi za nas Slovence.

Norveška ni članica EU, ima pa kot članica Evropskega gospodarskega prostora z EU sklenjen sporazum o prostem pretoku delavcev, ki Slovencem omogoča, da na Norveškem delamo pod enakimi pogoji kot domačini. Vsak EU-državljan, ki želi na Norveškem ostati za dlje kot tri mesece, se mora najprej registrirati, to pa lahko opravi na bližnji policijski izpostavi. Za bivanje, krajše od šestih mesecev, je potrebno pridobiti začasno identifikacijsko številko (D-nummer), za daljše bivanje pa osebno identifikacijsko številko, ki jo imajo tudi vsi Norvežani. Če se torej na Norveško odpravite kot iskalec zaposlitve, lahko v državi brez dela ostanete največ šest mesecev.   

Pravico do zaposlitve pa pridobite z zgoraj omenjenim dovoljenjem za bivanje, za katerega lahko zaprosite na spletni strani Direktorata za priseljevanje (UDI), ki je na voljo tudi v angleškem jeziku. Za pridobitev le-tega potrebujete konkretno ponudbo za zaposlitev (pogodbo) oz. dokazilo o zagotovljenih finančnih sredstvih za preživljanje. Obstaja še poseben postopek za iskalce zaposlitve s (pred kratkim pridobljeno) strokovno izobrazbo oz. iskanimi kvalifikacijami, pri tem je potrebno priložiti prevode spričeval in podobnih dokazil. Nato je potrebno zbrati zahtevano dokumentacijo in jo osebno predati na policijski postaji. Tu pa se tudi začnejo prvi izdatki, saj je potrebno plačati upravne pristojbine, v mojem primeru vrtoglavih 3700 NOK (412,98 EUR). Na dovoljenje se čaka nekaj tednov, lahko tudi več, vendar se k prijavi lahko priloži prošnjo, ki omogoča, da se z delom lahko začne tudi med samim postopkom.

Trenutno so najbolj iskani poklici s področja nege in varstva, izobraževanja, storitvenih dejavnosti, turizma, gradbeništva, industrije in akademskega raziskovanja (Vir: EURES). V zadnjih mesecih so poročali o številnih odpuščanjih na področju naftne industrije, saj je geopolitična kriza, povezana s svetovnim trgovanjem nafte, dosegla tudi Norveško. Nekatere naftne ploščadi so zaradi visokih vzdrževalnih stroškov že zaprli. Inženirji s tega področja se zato soočajo z negotovostjo in strahom pred izgubo službe. Vseeno pa naftna industrija v Stavangerju nudi še največ dela in možnosti razvoja, pa tudi napovedi za prihodnja leta so obetavna, tako da panike še ni čutiti.  

Plače so razmeroma visoke in se na prvi pogled zdijo sanjske (povprečno nekaj čez 5200 EUR bruto na mesec). Spodaj je tabela povprečne letne plače glede na gospodarsko panogo za leto 2014.

Annual earnings, by industry, time and contents
  
 2014
 Annual earnings (NOK 1 000)
Total industry505,5
Agriculture, forestry and fishing425,9
Mining and quarrying814,9
Manufacturing513
Electricity, gas and steam633,9
Water supply, sewerage, waste488
Construction483,6
Wholesale and retail trade, repair of motor vehicles452,8
Transport and storage453,5
Accommodation and food service activities357,3
Information and communication663,3
Financial and insurance activities727,4
Real estate activities623,8
Professional, scientific and technical activities670,2
Administrative and support service activities432,7
Public administration and defense506,8
Education504,3
Health and social work465,6
Arts, entertainment and other service activities466,6
¬ General government493,5
¬¬ Central government519,4
¬¬ Local government476,1

VIR: Norveški statistični urad (http://www.ssb.no/en)

Neto znesek je seveda nekoliko nižji, saj je potrebno odšteti vsaj 35,2 % davka in še dodatnih 9 % ali 12 %, glede na višino plače. Končni znesek se morda še vedno zdi precej visok, vendar je potrebno omeniti še visoke stroške najemnine, hrane, goriva, storitev … V spodnji tabeli je primerjava nekaterih osnovnih izdatkov.

SlovenijaNorveška (Stavanger)
Mesečna najemnina dvosobnega stanovanjaLjubljana: 400–800 EURMed 8.000 in 13.000 NOK(900–1300 EUR)
Elektrika, ogrevanje, voda in komunala za stanovanje (srednje veliko)                 ca. 150 EURca. 2.000 NOK (220 EUR)
InternetSiol top solo + višja hitrost 50/20 Mb 32.50 EURoptika 75/75 Mb Altibox Lyse 549 NOK (60.84 EUR)
Mesečna avtobusna  vozovnicaLjubljana: 42,50650 NOK (72 EUR)
Kosilo v povprečni restavraciji (predjed, glavna jed, sladica)15 do 20 EURca. 450 NOK (50 EUR)
Kino6 EUR120 NOK (13 EUR)
Kapučino v kavarni1,5 EUR36 NOK (4 EUR)
Malo pivo2 EUR80 NOK (9 EUR)
Gorivo (bencin/liter)1,35 EUR13–15 NOK (1,44–1,66 EUR) precej variira, najugodneje v nedeljo
Beli kruh (kg)1,5 EUR25 NOK (2,7 EUR)
Liter mleka0,74 EUR16 NOK (1,8 EUR)
Piščančje prsi (kg)6 EUR100 NOK (11 EUR)
Svež losos (kg)13 EUR80 NOK (8,9 EUR)
Jabolka (kg)2 EUR25 NOK (2,8 EUR)
Pivo (0,5 l)1,11 EUR31,4 NOK (3,5 EUR)
Pomarančni nektar (1 l)1 EUR20 NOK (2,2 EUR)
12 jajc (prosta reja)2,5 EUR40 NOK (4,5 EUR)

Tedenska primerjava cen različnih trgovin: http://enhver.no/priser/

Norveška velja tudi za eno od držav z najbolje urejenimi in humanimi delovnimi pogoji. Tudi po poročanju kolegov, ki tu živijo že nekaj časa, lahko to potrdim, saj je razporeditev prioritet nekoliko drugačna kot v tipični kapitalistični družbi. Nadure so prej pokazatelj neuspeha, saj delavec ni sposoben svojega dela opraviti v določenem času, ki je za to namenjen. K najpomembnejšim vrednotam namreč spada preživljanje časa z družino in prosti čas v naravi. V odprtih vrtcih, na igriščih in drugod videvam presenetljivo veliko mladih očetov, ki sami skrbijo za otroke, ko so mame v službi. Imajo namreč uspešen model za spolno uravnoteženost v gospodarstvu (zakonsko določeno 40-odstotno zastopanost žensk na vodilnih položajih, enakopravnost pa strateško uvajajo na različnih institucionalnih ravneh). Staršem pripada 46 tednov starševskega dopusta s 100-odstotnim nadomestilom ali 56 tednov dopusta z 80-odstotnim nadomestilom. Od tega je 10 tednov namenjenih le očetu.

Ena izmed večjih ovir, na katero lahko naleti tuji iskalec zaposlitve, je neznanje jezika. Norveški jezik ima dve uradni knjižni različici, ki se v javni rabi enakomerno uporabljata. Stavanger pa ima poleg tega še posebej izrazito narečje, ki se po poročanju Norvežanov precej razlikuje od knjižnega jezika, ki ga npr. govorijo v Oslu. Na nekaterih področjih je za zaposlitev dovolj tudi aktivno znanje angleškega jezika (če v zameno lahko ponudite neko specifično in iskano znanje), vendar kaj hitro postane jasno, da brez znanja jezika ne bo šlo. Sicer več kot 80 % prebivalstva govori angleško, je pa med razpisi skoraj povsod zaslediti zahtevo po znanju norveščine. Do sedaj sem sicer spoznala nekaj posameznikov, ki so dobili delo tudi brez oz. z začetnim znanjem jezika, in sicer v fitnesu, v gostinstvu, pa tudi nekaj inženirjev, ki delajo v mednarodnih podjetjih. Pri iskanju dela je tako potrebna iznajdljivost in dobra pripravljenost, za začetek pa si je še dobro izbrati katerega izmed številnih jezikovnih tečajev (od 3500 NOK/modul) ali pa si vsaj poiskati najbolj primeren spletni vir za učenje. O jeziku in učenju bom pisala v naslednjem prispevku, zaenkrat pa lahko omenim še eno vzpodbudno zanimivost. Norveška slovnica namreč velja za najpreprostejšo med germanskimi jeziki (pa tudi znanje angleščine in nemščine nekoliko pomaga). Det var alt for nå. Takk for at du leste! :)

« Older posts

© 2024 V deželi Vikingov

Theme by Anders NorenUp ↑