Zdaj ni več dvoma, vračamo se v Slovenijo, razlog pa je novo delovno mesto. Zame vsekakor napredovanje v kariernem smislu. Glede na to odločitev sta se oblikovali dve skupini mnenj: ena, ki odločitev podpira in se veseli našega prihoda domov, in druga, ki ne razume, kako lahko sploh pomislimo, da bi se vrnili iz »nadvse uspešne skandinavske države« v Slovenijo. Vendar pojdimo od začetka.

Sabina je pred nekaj meseci zasledila prosto delovno mesto v enem izmed znanih podjetij v Sloveniji. Postati kadrovski menedžer je bil že od samega začetka eden od ciljev v mojem dolgoročnem kariernem načrtu, zato sem pregledal in posodobil svoj življenjepis, napisal spremno pismo in poslal prijavo. Čez dober mesec dni sem dobil povabilo na telefonski razgovor, saj so v podjetju bili prepričani, da sem v tujini in da je to edini način komunikacije. K sreči sem prav tiste dni bil v Sloveniji, zato smo se dogovorili, da opravimo razgovor v živo. Že takrat sem začutil profesionalnost, saj so se z bliskovito hitrostjo prilagodili razpoložljivemu času. Vsi razgovori, ki so sledili (bilo jih je 6) so bili neverjetno zahtevni in profesionalni. Dosedanje izkušnje na nekaterih razgovorih v Sloveniji so kazale drugačno sliko: več ali manj sem moral odgovarjati na vprašanja, ki jih najdete med prvimi zadetki na Googlu. V tem podjetju pa so uporabljali dva tipa vprašanj (hypothetical in behavioral), ki dajo najbolj verjetno sliko o kandidatih. Še več, kadrovski menedžerji so imeli sposobnost prepoznati polovične odgovore in so zahtevali bolj podrobno obravnavo področij, kjer odgovori niso bili konktretni.

Celoten postopek od razpisa do podpisa pogodbe je trajal približno dva meseca in pol. Ob podpisu pogodbe se je za nas začelo obdobje »tranzicije«, ko zaključujem odprte projekte na trenutnem delovnem mestu in se hkrati pripravljam na nastop na novo delovno mesto.

V tem obdobju bova s Sabino zaključila ta del življenjske zgodbe (verjetno tudi preuredila to spletno stran) in opisala najine vtise glede Norveške. Ob prihodu v Slovenijo pa bova te izkušnje lahko primerjala z življenjem doma.

Čeprav se vrnitve veselimo, takšne selitve niso enostavne. Glavni faktorji za odločitev so bili dobro in relativno varno delovno mesto z možnostjo kariernega napredovanja, zanimive zaposlitvene možnosti za Sabino, bližina družine, kakovost vrtca, šola za Jerneja v slovenskem jeziku ter kakovost življenja v Sloveniji.

Česa se ne veselimo najbolj? Življenja v okolju, kjer se zelo pogosto odvijajo kriminalne preiskave, nepotistično kadrovanje; okolje, kjer je nagrajena iznajdljivost in pripadnost (tudi izven zakonov) pred meritornostjo in delovno uspešnostjo, zbirokratiziranost enostavnih postopkov ipd.

Naslednja dva zapisa si bosta nasprotna. Eden bo odseval pozitivne izkušnje v preteklem obdobju, drugi pa poskušal prikazati drugačen pogled iz osebne perspektive. Prvega bo napisala Sabina, ki ohranja neverjetno pozitiven pogled skozi vse odločitve. Ker pa lahko večino stvari v življenju predstavimo na več načinov (saj veste; kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln), bom drugi prispevek napisal jaz.