Pa sva priletela še midva

Dva kratka skoka (Gradec – Frankfurt – Stavanger), nekaj nemirnih minut na letalu in veliko preveč nepotrebnih skrbi. Tako bi nekako opisala to potovanje, na katerem naju je z Jernejem spremljal moj brat Leon. Ko potuješ z dvoletnikom, pride dobra animacija in dodaten par rok še kako prav. Let je skupaj s postankom trajal približno pet (zelo aktivnih) ur. Z živahnim in radovednim malčkom je namreč potrebno malo več priprav in dober program aktivnosti. Ko je bil Jernej še dojenček, je bilo enostavno, saj je po vzletu takoj zaspal, mučno je bilo le čakanje in vkrcavanje. Sedaj pa je bil največji problem pritisk v ušesih in pa »mirno« sedenje na sedežu.

Leteli smo z družbo Lufthansa, pri njih pa imajo otroci, ki so dopolnili dve leti, že svoj sedež (in ne letijo več zastonj). Lahko bi prinesli tudi svoj avtosedež ali podoben manjši sedež (seboj sem vzela BoostApak, ki je sedež in nahrbtnik v enem), pa se je izkazalo, da za to ni potrebe, niti prostora. Poleg velikih kovčkov in ročne prtljage smo imeli še lahek voziček (brez doplačila), ki smo ga lahko peljali do letala. Jerneju ni bilo do vožnje, zato smo transportirali kar prtljago. Prednostno vkrcanje ni bilo možno, tako da smo bližnja igrala izkoristili do zadnje minute in počakali do konca »komolčkanja«. Osebje na letalu je bilo zelo ustrežljivo, kar naprej so ponujali pomoč in me spraševali, če potrebujem kaj za Jerneja. Ob vkrcanju smo dobili bombončke, sadno kašico, sestavljanko in še nekaj drugih iger. Na voljo je bila tudi previjalna miza, dodatne plenice, topla voda za stekleničke … Letalska družba je otrokom prijazna, zato res nimam nobenih pripomb. Nekje v Frankfurtu so sicer izgubili voziček, so nam ga pa že naslednji dan dostavili na dom.

Za vse ostalo je bilo torej poskrbljeno, samo mi smo se še morali pripraviti na let. Naslednji nasveti so se v našem primeru izkazali kot najbolj koristni. Tudi sama sem prečesala več spletnih strani in iskala kak koristen namig, a sem našla predvsem veliko splošnih informacij, tako da na koncu šteje lastna iznajdljivost. Po določeni kilometrini pa gre vse že kot po maslu.

• Pogovor, zgodbice, slikanice in videoposnetki o letalih, potovanjih, končni destinaciji ipd. nekaj časa pred potovanjem.
• Že pri rezervaciji leta je dobro upoštevati otrokov ritem in izbrati let v primernem času. Mi smo leteli zjutraj ob šestih in prispeli malo pred poldnevom, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je Jernej na poti do Gradca spal, potem pa je bil ves čas razigran in vesel.
• Dobro organizirana ročna prtljaga, tako da so vse pomembne stvari pri roki (vlažni robčki, priboljški za »hudo silo«, prazna steklenička, kamor ti prijazna stevardesa nalije sok in vodo ipd.) Najbolj se obnesejo nahrbtniki, saj so tako roke proste. Tudi Jernej je nosil svojega kengurujčka.
• Otroka je na letalu dobro sezuti, ker jim pogosto zatekajo stopala, zato smo spakirali še debele nogavice.
• »Zabaviščni park« iz nahrbtnika
  • Najbolj nam je koristila tablica s posnetimi risankami, slikanica z živalmi in majhen avtobus. Prav pride še kak majhen zvezek, voščenke, nalepke … (mizica na sedežu je v ravno pravi višini). Dvoletniki se kar hitro naveličajo, ko je treba nekje dlje časa sedeti, zato je dobro imeti nekaj skritih adutov. Dovolj so že kakšne zanimivosti iz trgovine za 1 evro ali pa najljubše manjše igrače od doma, zavite v pisan papir ipd. Zabavni so bili tudi papirnati kozarčki na letalu in mrežica na sprednjem sedežu.
  • Najljubši priboljški in kaj dobrega za hrustanje (za male in velike): riževi vaflji, preste, sadne ploščice, suhe brusnice, lizike (v lekarnah imajo tudi takšne proti slabosti) …

Med vzletom in pristajanjem je lahko zaradi pritiska v ušesih kar hudo, tako da ne pomaga noben še tako zanimiv animacijski manever. Poskusili smo s pijačo, lizikami in dudo, pa Jerneju nič od tega ni pomagalo. Vse skupaj je trajalo približno 15 minut, a se mi je zdelo kot cela večnost. Če ima kdo še kak boljši nasvet, ga bom zelo vesela.

Na letališčih in malo po vzletu je bilo seveda zabavno in zanimivo, še posebej vožnja po tekočih stopnicah, razstave dragih avtomobilov, ogromne viseče hrenovke (ki so postavljene seveda tako, da jih najmanjši takoj opazijo :), iskanje sonca nad oblaki, pritiskanje gumbkov in plezanje po sedežu. V Frankfurtu smo sedeli pred gromozanskim oknom in z navdušenjem opazovali večnadstropna letala, avtobuse, kombije in vsa ostala priljubljena vozila. Na končnem letališču je bila vožnja z avtobusom skoraj bolj zanimiva kot sam let. In potem so se končno odprla velika steklena vrata v to novo državo, ki resnično diši po morju. Tomaž si je lahko oddahnil, nas pričakal z velikim nasmeškom in nato odpeljal v novi dom. Kmalu spet letimo domov na obisk, a se zdaj z letom sploh ne obremenjujem. Z atijem je na letališču vedno zabavno!

Sabina