April se počasi izteka, dnevi pa postajajo vedno daljši (dnevno pridobivajo po dve minuti). Sonca je vsak dan več, zaide pa komaj okoli devete ure. Tudi precej močno je, zato se že pri spomladanskih temperaturah mažemo s kremo za sončenje. Danes je še posebej lepo, imamo prijetnih 20 stopinj, se mi pa zdi, kot da jih je veliko več. Takšen dan je škoda preživeti v zaprtem prostoru. Z Jernejem sva se tokrat prvič sama odpravila v center mesta, kjer naj bi imeli neko posebej zanimivo igrišče (Geopark). Parkirala sva v parkirni hiši (22 kron za dobri dve uri), ki je tik ob igrišču in naftnem muzeju. Igrišče so zgradili iz recikliranih in preoblikovanih predmetov, ki jih uporabljajo na morju in v naftni industriji. Oblikovali so ga skupaj s tukajšnjo mladino, tako da je primerno za razne športe in aktivnosti na prostem. Obiskala sva že kar nekaj igrišč, to pa je res še posebej zanimivo.
Pot vodi preko ceste v center mesta, ki je posuto z ozkimi uličicami med tipičnimi belimi lesenimi hiškami. Med tednom v mestu ni gneče, srečala pa sva veliko otrok in mamic z vozički. Mesto je pravi raj za majhne otroke. Na vsakem koraku je kakšna zanimivost, skulptura, igrača ali trgovinica s pisano izložbo. Po naključju sva našla tudi knjižnico, kjer imajo v tretjem nadstropju oddelek za otroke. Jernej je bil danes še posebej potrpežljiv in je z zanimanjem opazoval vse okoli sebe.
Jernej si je najprej izbral knjigo s tole poskočno babico
Mesto se res počasi prebuja. Ljudje se veselo sončijo in urejajo svoje balkone, sezona piknikov je že v polnem teku, otroci pa bodo končno lahko pospravili zimske pajace. Tudi naše narcise na terasi se bodo kmalu razcvetele, samo dan ali dva še.
Skoraj vse smo že pospravili na svoje mesto, pralni stroj in sušilec sta se že kar nekajkrat zavrtela, opravili smo večino formalnosti, pa tudi sosede smo končno spoznali. Z Jernejem sva šla ven v peskovnik (kljub dežju), kjer smo se prvič nagovorili in predstavili. Zaenkrat nisem opazila nobene pretirane zadržanosti in pasivnosti, prav nasprotno. Odkrito smo se lahko pogovarjali o naših izkušnjah, o norveških navadah in drugih praktičnih temah. Spoznala sem še nekaj drugih Norvežanov, jih vprašala glede tipičnih prazničnih ritualov, lokalnih jedi, izletniških točk ipd. Z veseljem so mi odgovorili. Pa tudi mene so veliko spraševali. Ena izmed vzgojiteljic t. i. »odprtega« vrtca, ki ga z Jernejem obiskujeva, je z velikim zanimanjem poslušala, kako v Sloveniji pirhe barvamo s čebulno lupino. Kot mi je povedala, tu nimajo posebnih običajev za veliko noč ali pa se jim morda le pri njih doma ne posvečajo tako zelo. Omenila je le, da otroci dobijo nekaj daril, ki jih zapakirajo v velika kartonasta jajca, česar drugega pa se ni mogla spomniti.
Večina Norvežanov se izreka za luterance (komaj leta 2012 so ukinili t. i. državno cerkev, kjer je vlada posegala v verske aktivnosti, luteranska veroizpoved pa je veljala kot »javna veroizpoved«), katolicizem je po številu pripadnikov na tretjem mestu. Verske praznike praznujejo nekoliko drugače kot mi. Ugotavljam, da verski običaji tukaj niso tako v ospredju kot pri nas v Sloveniji. Prav tako še nisem opazila pretirane velikonočne dekoracije, pa tudi trgovci ne pretiravajo z oglaševanjem velikonočnih artiklov. Veliko družin se v tem času odpelje na sever, kjer čas preživijo v svoji počitniški koči in na snegu. Še posebej priljubljen je tek na smučeh.
Z Jernejem sva že začela koristiti razne aktivnosti in igrišča na prostem. Okoli našega doma sva odkrila že osem različnih igrišč za majhne otroke, v bližini pa je tudi velika kmetija, ki je za oglede odrta ves čas (brez vstopnine). Pet kilometrov vstran je še eno izmed največjih pokritih igrišč v državi, kamor greva pogosto med tednom, saj je v tem času skorajda prazno. Ko se zjutraj zbudiva, sploh ne veva, kam bi najprej šla: hranit račke na katero izmed bližnjih plaž, v otroški muzej ali otroški kotiček v knjižnici, opazovat ladjice na bližnji otok ali pa v katerega izmed odprtih vrtcev (Åpen barnehage). Slednji so značilni za skandinavski prostor in predstavljajo alternativo klasičnim vrtcem. Imajo svojo formalno strukturo, zaposlene pedagoge, primeren prostor z igrali in didaktičnimi pripomočki ter poseben program. Posebna prijava ni potrebna, otroka pa morajo spremljati starši ali druga odrasla oseba, ki plača simbolično vstopnino za kritje stroškov oskrbe (od 10 do 40 NOK). To je tudi enkraten način spoznavanja Norvežanov in navezovanja novih stikov. Do avgusta jih bova še obiskovala, potem pa se začne čas v novem vrtcu.
(eden izmed vrtcev Åpen barnehage )
(Leo’s Lekeland)
(igrala okoli hiše)
(kosmati pujski in kokoši na bližnji kmetiji)
Bili smo kar začudeni, ko je prispela pošta z odobritvijo mesta v vrtcu, ki smo si ga najbolj želeli. Prijave so se zaključile januarja, vse pa je potekalo preko spleta. Izbrati smo morali štiri vrtce in jih razvrstiti po prioritetnem vrstnem redu. Vsak starš, ki za svojega otroka želi mesto v vrtcu, ga mora po zakonu tudi dobiti. Lahko se sicer zgodi, da dobiš drugi vrtec, ki ga nisi zapisal na seznam, vendar nekje mesto bo. Tudi mi smo se tako prijavili in dodatno oddali še dve prijavi za mednarodne privatne vrtce (ki smo jih prav tako uvrstili na omenjeni seznam, saj veljajo omejitve mesečnih šolnin za javne in privatne vrtce). Najprej so nas obvestili, da smo dobili mesto v drugem vrtcu, ki ga sploh nisem poznala. Potem pa smo dobili še potrditveno pošto britanskega mednarodnega vrtca, ki svoje kandidate očitno zbira po drugačnem principu. Najverjetneje je pomagalo tudi dejstvo, da je Tomaž zaposlen pri Natu, saj v kasnejšem obdobju krijejo del šolnine. Izvedeli smo namreč, da imajo prednost predvsem tisti otroci, katerih starši so zaposleni v podjetjih, ki plačujejo stroške šolanja oz. vrtcev (v tem primeru plačujejo precej višjo vsoto). Kar veliko prijateljic zaradi tega ni dobilo mesta v želenem vrtcu, tako da v tem primeru norveški princip »enakosti« ni dosleden.
Glede vrtcev me je (tako kot v Belgiji) presenetilo kar nekaj navad. Večina vrtcev otrokom ne nudi (toplega) obroka, tako da jim starši morajo pripraviti malico in kosilo. Po pričevanju prijateljic, ki tukaj živijo že nekaj let, je tudi hrana, ki jo postrežejo v nekaterih vrtcih, enolična in procesirana (hrenovke, klobase, juhe iz vrečk in različne paštete). Nasploh sem bila začudena nad pritoževanji o slabih prehranjevalnih navadah Norvežanov. V trgovinah je res na izbiro veliko različnih vrst hrenovk, paštet, pripravljenih obrokov in podobnega. Je pa po mojih (začetnih) izkušnjah na voljo tudi zdrava hrana, kar nekaj kmetij s ponudbo lokalnih pridelovalcev, ribičev ipd.
V vrtcih so zaposleni tudi številni nepedagoški delavci iz drugih strok, le vodja skupine ima ustrezno izobrazbo. Večkrat opazujem skupine otrok iz različnih vrtcev, ki prihajajo na veliko igrišče pred našo hišo (tudi ko močno dežuje in piha). Vzgojiteljice so precej pasivne, otroci pa se prosto igrajo, plezajo po skalah, skačejo po blatu … Nasploh opažam, da imajo otroci tu manj omejitev, njihovi starši pa so bolj sproščeni. Zjutraj jih opazujem, kako gredo sami peš v šolo oz. na avtobusno postajo, zvečer se pa igrajo zunaj in se sploh ne bojijo teme. Nepremočljivi enodelni pajaci in gumijasti škornji spadajo k obvezni opremi, dežnikov sploh ne uporabljajo. Tako sva z Jernejem opazovala sosedove otroke in tudi sama kupila podobna oblačila. Kakovost je res zelo visoka, cene pa niso pretirane. Všeč mi je, da trg tukaj ni preplavljen s standardno ponudbo istih trgovskih verig, kot drugod po Evropi. Več je butičnih trgovin, domačih znamk in drugih ponudnikov, ki jih sploh ne poznam. Zmotilo me je le to, da nikjer na etiketi ne piše poreklo izdelka (vsaj jaz ga nisem uspela najti).
Toliko zaenkrat o prvih vtisih in odkritjih. Jutri se spet obeta zanimiva nedelja, celo sonce je napovedano, tako da bo pajac ostal v omari.
