Kakovost kave z različnih zornih kotov

Pred kratkim sva zasledila komentar znane slovenske komedijantke o kakovosti kave in postrežbe v Sloveniji. Postregli so ji namreč s kavo, ki je namesto pričakovane goste pene imela le mehurčke.  Sabina je v istem času naročila kavo v Stavangerju na Norveškem. Saj veste, to je tista država, kjer je »vse boljše« kot v Sloveniji. »Seveda, cene so višje ampak je višji standard in kvaliteta življenja.« To je najbolj pogost odgovor Slovencev, ko se z njimi pogovarjam o cenah in življenju. Skoraj jezni so, ko jim povem, da je življenje v Sloveniji precej dobro. V Sloveniji je (po njihovih podatkih oz. prepričanju) ogromno ljudi lačnih in komaj shajajo iz meseca v mesec.

Verjetno ni absolutne resnice niti v Sloveniji niti na Norveškem. Kot sem pisal v prejšnjih zapisih, so nekatere stvari boljše na severu, nekatere pa v Sloveniji. Sam odkrito priznam, da me po približno 10 letih dela v tujini vleče domov. Všeč so mi (tudi slabe) kave za 1.20 eur, kjer lahko zbiram med hladnim ali toplim mlekom, s peno ali brez in celo dodatki. Nekateri bari  v Sloveniji postrežejo s kakšno sladkarijo, ob praznikih in obletnicah pa celo s tortico ali pecivom. Všeč so mi zmerne cene in velika izbira. Tudi v trgovinah nižjega cenovnega razreda kakovost ni tako slaba, večje trgovske verige pa imajo npr. svoje kartice ugodnosti. Med dvoletnim »postankom« v Sloveniji sem lahko na podlagi lastne izkušnje spoznal, da lahko s primerjavo cen in akcijskih ponudb prihranim precej denarja.

Bistvo tega zapisa pa ni toliko analizirati cene, to je že naredila Sabina. Po debati glede kave sem spoznal, kako različen pogled imajo ljudje na kakovost življenja in kako se spreminjajo mnenja tistih, ki že dlje časa živijo v tujini. Vsi po vrsti pravijo, da ni slabo živeti v Sloveniji. V tistih dveh letih v Sloveniji sem namreč ugotovil, da se človek hitro navadi na nek standard in lahko postane občutljiv na vsak odklon. Če dve leti pijem kavo z veliko pene, me seveda zmoti, ko dobim tako z mehurčki.

Po 9 mesecih življenja na Norveškem pa moram zapisati, da bi bil srečen s tako kavo v Sloveniji, ker za njo vsaj ne bi bilo treba plačati skoraj 4 eur. Toliko je namreč plačala pred kratkim Sabina. Kava je imela samo nekaj mehurčkov, nobenega sladkorja, bila je neprijetnega okusa. No, moram biti fer in priznati, da sem na Norveškem tudi že pil zelo dobro kavo, vendar nikoli ni stala manj kot 3,5 eur.   

Vedno me je vleko domov. Slovenija je resnično lepa dežela. Vendar so me zadnji dogodki opomnili, da je potrebno ceniti to kar imamo in ne kar bi lahko imeli. Prijateljica, ki je bila na kavi skupaj s Sabino, je tisto dopoldne nenadoma dobila klic. Bil je njen mož, ki jo je klical z naftnega črpališča sredi morja. Po telefonu so mu ravno sporočili, da je odpuščen. Kar tako. Brez odpravnine in drugih bonitet. Ker je pogodbenik iz tujine, ga to lahko doleti. Zaradi cene nafte je podobno doletelo kar nekaj pogodbenikov. Ker so iz države, ki je članica EU , imajo na voljo nekaj socialne pomoči. Seveda ni dovolj, da bi lahko dlje časa ostali in živeli na Norveškem.

V tujini, konkretno na Norveškem, se ne cedita med in mleko. Potrebno se je boriti. Enako kot v Sloveniji. S tem, da tu ni babic, dedkov, stricev in tet, ki bi popazili otroka; ni družinskih piknikov, ni odličnih pic za 5.7 eur, malo je sprejemljivih cen … Potrebno si je poiskati prijatelje in na novo zgraditi življenje. Kompenazacija se kaže v nekoliko višjem dohodku. Večno vprašanje pa je, ali ta razlika odtehta odsotnost družine in vseh ostalih ugodnosti, ki smo se jih navadili doma.  

Če pomislim na vsa ta množična odpuščanja v naftnem sektorju, smo lahko zelo hvaležni in srečni. Nikjer v zahodnem svetu ne poznajo tako zaščitene »pogodbe za nedoločen čas« kot v Sloveniji. Prožnost delovnih pogodb je na Norveškem delovala odlično, ko ni bilo krize, ker najboljši oz. dobri delavci praviloma niso izgubljali služb. V trenutnem stanju, ko je cena nafte zelo nizka glede na pretekla obodbja, pa dobri delavci niso varni. Sicer nedokazljivo, se tukaj vseeno čuti razmah »prikritega« nacionalizma, kjer tuje pogodbenike z več izkušnjami zamenjujejo Norvežani. S tem Norveška še vedno vzdržuje eno najnižjih brezposelnosti na svetu. Še en dokaz, da statistika ne kaže nujno realnega življenjskega stanja.