Če so sončni in topli dnevi omejeni, se njihova vrednost posledično veča in ljudje strmijo k temu, da jih čim več in čim bolje izkoristijo. Do tega spoznanja prihajam, ko opazujem someščane, ki te dni mrzlično lovijo sončne žarke in se ukvarjajo z raznimi aktivnostmi na prostem. Na stotine kolesarjev, tudi takšnih, ki si omislijo kolo brez sedeža (zadeva izgleda kot nekakšna kombinacija orbitreka in kolesa), mamice pri teku z otroškim vozičkom, malčki in seniorji skupaj v gorah, nordijsko rolanje in nasploh veliko teka. Kamorkoli pogledam, vidim športnike in aktivne ljudi. Ženske so večinoma oblečene kar v športne pajkice, saj so prišle ali pa se odpravljajo v fitnes ali na tek. Pri obutvi prevladujejo športni copati, visoke pete so španska vas ali pa indikator, da gre za priseljenko.
Tudi jaz občutim slabo vest, če lep dan preživim v zaprtem prostoru. Pred nekaj dnevi sem se v jutranjih urah odpravila na pohod do bližnjega hriba Dalsnuten. Gre za eno izmed glavnih lokalnih atrakcij; hrib s čudovitim panoramskim razgledom, ki je nagrada za kratek polurni vzpon po travnatih in nekoliko strmejših skalnatih poteh. Pohodna steza vodi mimo jezera, ki navdušuje z enako intenzivno modrino, ki sem jo opazila na morju. Takšnih odtenkov nisem vajena in zato kar bodejo v oči. Voda ima tudi tu tako neverjetno pomirjajoč učinek. Kakšen oceanograf bi morda znal pojasniti to posebnost. Je to zaradi sonca, temperature, podlage ali je treba odgovore iskati v mitologiji (kar je tudi zelo verjetno:).
Takšni pohodi so tako blagodejni in poživljajoči, da ni težko razumeti, zakaj ljudi vleče v naravo. Trenutno je sezona gobarjenja in nabiranja poznih sort jagodičevja. Borovnice so nabirali junija in julija, zdaj so na vrsti robide. Kolegica domačinka mi je pri pevskih vajah pokazala nekaj fotografij, na katerih ponosno stoji ob polnem vedru borovnic, se pohvali z devetimi kilogrami nabranih robid in pa seveda z jurčki v rokah (Steinsopp po norveško). Tudi sama sem se odpravila na lov, vendar zaenkrat neuspešno. Ne bom pa odnehala, preden ne najdem nekaj užitnega ali pa vsaj kak drugi zaklad. Ko se sprehajaš po norveških gozdovih, dobiš občutek, da se kaj takšnega lahko dejansko zgodi 
Mehko morje živo zelenega maha se bohoti ne le po tleh, temveč tudi po drevesih in skalah. Tu in tam preseneti kakšno nenavadno rastje in gromozanske korenine, tla pa so ponekod posejana z najrazličnejšimi gobani (a kaj, ko ne zgledajo niti pogojno užitni). Združitev prodirajoče svetlobe in te zelene sinjine pa je prav obupno lepa. Ob takšnih prizorih enostavno ne moreš biti slabe volje.
Podobni prizori so bili na dnevnem redu tudi na naših prvih krajših počitnicah v hiški ob morju (Åkrehamn). Želeli smo videti, kaj je tako posebnega na teh kočah (hytte) in zakaj vsi toliko prostega časa preživljajo na tak način. Težko bi opisala, saj ni toliko oprijemljivih in materialnih dokazov, le nek poseben občutek povezanosti z okoljem, domačnost, skandinavsko-rustikalni fler, prežet z enostavnim in lahkotnim preživljanjem vsakdana (pa še najbolj poceni je:). Tako malo je potrebno, da se počutiš ekstatično in nasmeha nikakor ne moreš pregnati z obraza. Pri meni je bila to stara lesena klop z mehkimi blazinami, obdana z velikimi okni in neverjetnim razgledom. Pa seveda naspan in dobrovoljen otrok, ki je tokrat rad sodeloval in užival v spremembi okolja Navdušeni smo in še bomo šli!
Sabina