Mesec: marec 2017

Zdaj ni več dvoma, vračamo se v Slovenijo, razlog pa je novo delovno mesto. Zame vsekakor napredovanje v kariernem smislu. Glede na to odločitev sta se oblikovali dve skupini mnenj: ena, ki odločitev podpira in se veseli našega prihoda domov, in druga, ki ne razume, kako lahko sploh pomislimo, da bi se vrnili iz »nadvse uspešne skandinavske države« v Slovenijo. Vendar pojdimo od začetka.

Sabina je pred nekaj meseci zasledila prosto delovno mesto v enem izmed znanih podjetij v Sloveniji. Postati kadrovski menedžer je bil že od samega začetka eden od ciljev v mojem dolgoročnem kariernem načrtu, zato sem pregledal in posodobil svoj življenjepis, napisal spremno pismo in poslal prijavo. Čez dober mesec dni sem dobil povabilo na telefonski razgovor, saj so v podjetju bili prepričani, da sem v tujini in da je to edini način komunikacije. K sreči sem prav tiste dni bil v Sloveniji, zato smo se dogovorili, da opravimo razgovor v živo. Že takrat sem začutil profesionalnost, saj so se z bliskovito hitrostjo prilagodili razpoložljivemu času. Vsi razgovori, ki so sledili (bilo jih je 6) so bili neverjetno zahtevni in profesionalni. Dosedanje izkušnje na nekaterih razgovorih v Sloveniji so kazale drugačno sliko: več ali manj sem moral odgovarjati na vprašanja, ki jih najdete med prvimi zadetki na Googlu. V tem podjetju pa so uporabljali dva tipa vprašanj (hypothetical in behavioral), ki dajo najbolj verjetno sliko o kandidatih. Še več, kadrovski menedžerji so imeli sposobnost prepoznati polovične odgovore in so zahtevali bolj podrobno obravnavo področij, kjer odgovori niso bili konktretni.

Celoten postopek od razpisa do podpisa pogodbe je trajal približno dva meseca in pol. Ob podpisu pogodbe se je za nas začelo obdobje »tranzicije«, ko zaključujem odprte projekte na trenutnem delovnem mestu in se hkrati pripravljam na nastop na novo delovno mesto.

V tem obdobju bova s Sabino zaključila ta del življenjske zgodbe (verjetno tudi preuredila to spletno stran) in opisala najine vtise glede Norveške. Ob prihodu v Slovenijo pa bova te izkušnje lahko primerjala z življenjem doma.

Čeprav se vrnitve veselimo, takšne selitve niso enostavne. Glavni faktorji za odločitev so bili dobro in relativno varno delovno mesto z možnostjo kariernega napredovanja, zanimive zaposlitvene možnosti za Sabino, bližina družine, kakovost vrtca, šola za Jerneja v slovenskem jeziku ter kakovost življenja v Sloveniji.

Česa se ne veselimo najbolj? Življenja v okolju, kjer se zelo pogosto odvijajo kriminalne preiskave, nepotistično kadrovanje; okolje, kjer je nagrajena iznajdljivost in pripadnost (tudi izven zakonov) pred meritornostjo in delovno uspešnostjo, zbirokratiziranost enostavnih postopkov ipd.

Naslednja dva zapisa si bosta nasprotna. Eden bo odseval pozitivne izkušnje v preteklem obdobju, drugi pa poskušal prikazati drugačen pogled iz osebne perspektive. Prvega bo napisala Sabina, ki ohranja neverjetno pozitiven pogled skozi vse odločitve. Ker pa lahko večino stvari v življenju predstavimo na več načinov (saj veste; kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln), bom drugi prispevek napisal jaz.

Ob sredah se v naši mestni knjižnici srečuje precej velika skupina ljudi najrazličnejših narodnosti, ki so v Stavanger prišli iz takšnega ali drugačnega razloga in si želijo izboljšati pogovorno norveščino. Dogodek organizira Rdeči križ, druženja pa zgledajo nekako tako, da se udeleženi spontano razporedijo po skupinah, pri vsaki mizi pa je en moderator (večinoma so to starejši domačini, prostovoljci), ki pripravi temo in s pomočjo raznih rekvizitov spodbuja udeležence k pogovoru. Nič tako posebnega torej, vse dokler ne prisedeš k eni izmed teh miz in poslušaš zgodbe ljudi, ki te popeljejo na vse možne konce sveta.

Ni ga avtorja oz. avtorice, ki bi si lahko zamislila tako kontrastno kombinacijo ljudi in zgodb, kot sem jo doživeta tokrat. Počutila sem se kot na osupljivi kulturni pokušini, kjer hodov kar ne zmanjka. Na moji levi strani je sedel Indijec srednjih let, nasproti njega pa še njegova žena. Skupini sta se pridružila skupaj z mlajšo gospo iz Bangladeša, s katero so se spoznali že prej, saj govorijo podobne jezike. Med predstavitvijo je omenil, da v njihovi veliki in raznoliki državi govorijo več sto jezikov in poznajo še več tisoč narečij. Prebivalci njegove domače regije npr. ne razumejo prebivalcev z drugega konca države, od koder prihaja njegova žena. V skupini je bila tudi punca iz Rusije, ki pa je presenetila z izjavo, da pa pri njih narečij skorajda ni in da iz govornega jezika svojih sodržavljanov težko razbere, od kod prihajajo. Par iz Indije je izpostavil tudi njihov šolski sitem. Na tem področju so zaradi kolonialne preteklosti prevzeli kar nekaj britanskih vzorcev, med drugim tudi v šolstvu. Njihovi otroci prav tako hodijo v »preschool« in že s tremi leti začnejo spoznavati črke in številke, kot je s ponosom povedala zgovorna Indijka.

Punca iz Murmanska v Rusiji, ki sem jo hotela nagovoriti kar po naše, ker me je na videz in z mimiko tako zelo spominjala na Slovenko, je z velikim navdušenjem razlagala, kako je že v Rusiji študirala norveščino, v Stavanger pa jo je pripeljala ljubezen. Svojega moža je spoznala kar po internetu in kmalu se je preselila k njemu v Stavanger. Vse po vrsti nas je navdušila s svojo sofisticirano norveščino, tako da jo je bilo pravo veselje poslušati. Na njeni desni pa je sedel še en nenavaden par žensk, ki na videz sploh ne bi morali biti bolj drugačni. Skupinici sta se pridružili nekoliko kasneje in že na daleč si lahko slišal zabaven in glasen pogovor v portugalščini. Prva je bila starejša gospa iz Poljske, druga pa mlada in živahna Brazilka. Starejša gospa  s svetlimi skodranimi lasmi je bila na začetku nekoliko bolj zadržana, ko pa je začela razlagati o svojih doživetjih, pa smo vsi samo poslušali odprtih ust. Živela in delala je že v različnih država po Evropi in se tako naučila številnih jezikov, med drugim španščine, portugalščine in italijanščine. Hudomušno je omenila, da je že tretjič poročena, in čeprav je trenutni mož iz Poljske (tako kot prvi), poljski moški niso bogve kaj. Njeni otroci prav tako govorijo številne jezike in jo v norveščini dodobra prekašajo. Z norveščino ji je tu in tam pomagala njena mlajša prijateljica iz velikega mesta São Paulo, tako da smo se naučili še kakšno pomembno besedo v portugalščini (npr. kuhinjski valjar in podobno) in se seznanili, da lokalno prebivalstvo ni najbolj navdušeno nad turističnimi vodenji po favelah. Na skrajni desni pa je sedel mlajši gospod iz Rima, ki je po rodu Afganistanec. Zanimivo ga je bilo opazovati, ko je s tipičnimi italijanskimi gestami razlagal o težavah, ki trenutno pestijo Italijo in seveda o tem, kakšno je najboljše testo za pico. Delal je že kot tolmač, prostovoljec, picopek, sedaj pa je lastnik podjetja. Študiral je jezikoslovje, zraven italijanščine, arabščine, angleščine in norveščine pa govori še vrsto drugih jezikov, kar je v pogovoru z nekaterimi soudeleženci v skupini tudi pokazal.

V tej druščini smo torej sproščeno govorili o naših državah, primerjali število prebivalcev, velikosti držav in navade ter se ob vsem tem veliko smejali in načudili. Kdo bi vedel, da Norvežani pravzaprav ne marajo lososa, ki ga vsi mi prišleki tako častimo. Naša moderatorka je namreč pojasnila, da pred nekaj desetletji niso jedli drugega kot krompir in ribe, tako da se danes raje poslužijo kakšne svinjske pečenke in nekoliko krepkejših jedi.

Sama sem se počutila kot pravi eksot, vendar sem ob boku teh velikih nacij vseeno uspela predstaviti našo malo državico. Nagovorili smo npr. šport (naše skakalce seveda), našo šolstvo in študentske servise, »hotelsko oskrbo« po naših vrtcih, nekaj tukaj poznanih izdelkov (Elan, Alpina) in veliko število naših narečij. Ko sem omenila Melanijo, pa sem bila seveda zvezda pogovora. To sem doživela že večkrat. Ljudem oči kar zažarijo, žaromet pa je končno postavljen na Slovenijo. Prav rada se poglobim v debate o naši kulturi, kjer poskušam njeno nastopanje in način komuniciranja tolmačiti iz zornega kota Slovenke, ob tem pa dodam še to in ono slovensko zanimivost. Pri tem pa me preseneča prav to, da vsi, od Indijcev do Kitajcev, poslušajo z največjim zanimanjem. Naša Melanija nam torej nevede ponuja zlato vstopnico v svet videnosti in slišanosti. Tako se lahko hitro znajdemo v ambasadorski vlogi, to pa je prav zanimiva priložnost.