Že na poti do vhodnih vrat postane jasno, da smo na pravem mestu, saj diši že od daleč. Skoraj vsi so že tu, sliši se glasna in vesela slovenščina, tudi nekaj ptujskega narečja, iz radia odmevajo domači hiti, na žaru cvrčijo sočni čevapčiči, doma marinirana perutnina, kak kotlet in nekaj bučk. Željko je po petih urah končno odprl posodo za podpeko, z drugo roko pa meša cigansko pečenko. Miza je spet polna, ženske so pripravile razne solate, polnjene rogljičke, pisana peciva in domač ajdov kruh. Odložim še svoje biskvitne rulade in že se pridružimo veseli tovarišiji. Ko Frenki na mizo prinese nekaj hladnih Jupilerjev in ob posebnih priložnostih še buteljko Moneta, postane jasno, da to ni piknik pri nas doma v Slovenij. Tukaj sosedje govorijo francosko in imajo nekoliko drugačne navade, ki jih v dveh letih bivanja v Belgiji nisem uspela popolnoma razvozlati.
Odhoda nismo pričakovali tako hitro, pa se je naposled le zgodilo to, o čemer nismo upali veliko sanjati. In spet se je bilo treba posloviti, ko pa smo se komaj navadili na ta kraj in nove ljudi, ki so s časom postali dobri prijatelji. Živeli smo blizu drug drugega in se videvali skoraj vsak dan. Spomnim se, kako sva s Sašo prvič peljali najina otroka v belgijski vrtec in se po odhodu na robu solz in polni slabe vesti druga drugo tolažili in mirili. Na prvi obisk k pediatru pa naju je z Jernejem odpeljala Janja. Brez nje bi se zelo težko prebijala skozi vse nove jezikovne in birokratske ovire. Takrat sem se naučila, da rendezvous ni le zmenek, ampak tudi termin za naslednji obisk, ki so bili od takrat naprej vedno hitri in sproščeni (razen pri cepljenjih). Tudi Helena nam je pomagala s svojim odličnim znanjem francoščine, opravila klic ali pa razložila kak dokument. Veselila sem vse vsakega druženja, kavice in praznovanja, ki smo jih Slovenke preživele skupaj. Veliko nas je bilo, vsaka po svoje zanimiva in zabavna. Nazadnje smo se dobile še pri nas v stanovanju, kjer so mi pripravile ganljivo presenečenje ob odhodu.
Nasploh pa je bilo življenje v SHAPE-u vedno družabno in aktivno, saj skupnost ponuja številne zanimive vsebine. Pestra ponudba vključuje vse od adrenalinskih športov do ženske biblične skupine. Nekje vmes je tudi pevski zbor, ki ga vodi naša Mojca. Pod njeno taktirko smo pripravili kar nekaj odličnih nastopov in uživali ob tedenskih vajah. Naj omenim tudi to, da je v SHAPE-u večkrat zazvenela slovenska pesem v njeni čudoviti izvedbi, Mojco pa je tu in tam spremljal mlad belgijski harmonikaš Laurent, ki je svoje znanje uril pri slovenskih mojstrih. Leto se je komaj začelo, Mojčin urnik nastopov pa se že polni. Očitno so božični nastopi ponovno prepričali. Ne bom pozabila predlanskega božičnega nastopa v impozantni rezidenci nemškega NMR-ja, kjer nas je že na parkirišču svečano pričakala straža in nas lepo pospremila do vhoda. Pa seveda nastopa z bruseljskim simfoničnim orkestrom in petja norveške himne za njihovo skupnost. Lepo smo se imeli, še posebej po zaključenih vajah, ko smo se večkrat do solz nasmejali kakšni slovenski, britanski ali francoski neumnosti.
Pogosto so bile na sporedu tudi razne svečanostim, večinoma vojaške narave. Tako sem se punca z obrobja haloških gričev vsa »opedenana« z družino, sama ali v zborovski zasedbi odpravila na svečane vojaške maše, elegantna kosila »Ladies Luncheon«, glasbene nastope in številne zaključke. Zanimiv primer takšnega zaključka je »End of Dart Season«, ki ga prireja pikado klub (v prejšnji sezoni je slovensko/hrvaška skupina zasedla zasluženo prvo mesto). Prireditev se je začela s pompozno procesijo, pihalno godbo, se nadaljevala z odlično večerjo in številnimi govori ter končala s skupino vinjenih Britank srednjih let, ki so v previsokih petah, prekratkih krilih ter pernatimi modnimi dodatki rdeče barve ena za drugo pristajale pod mizo. Ain’t we have fun! 
Vsaka taka prireditev je bila vsekakor odlična priložnost za pridobivanje mednarodnih poznanstev. Najbolj prijetno je bilo z našimi pevci, v španski konverzacijski skupini ali pa kar tako na ulici s sosedi. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi, ki so me marsikaj naučili in pustili dragocen pečat v mojem življenju. Poklicna plesalka Beti iz Madžarske naju je s Sašo učila plesa in nekaj osnov madžarščine. Britanka Charlie je sodelovala pri mojih, Alenkinih in Mojčinih kuharskih gostovanjih ter nam pripravila odličen Shepherd’s Pie. Sosedje iz Hrvaške so vedno ponudili pomoč, ko smo jo potrebovali. Bili so prijetna družba in dobri prijatelji, tako da je bilo slovo še toliko težje. Sosedi iz Afganistana in Turčije sta nam skoraj vsak teden prinesli kakšno perzijsko specialiteto, povabljeni pa smo bili tudi na španski piknik, kjer je sosed pripravil velikansko paeljo, soseda iz Grčije pa je prinesla še njihovo solato in nekaj tipičnih sladic in pijač. Toliko krasnih ljudi in prisrčnih spominov.
Nekaj mednarodnih izkušenj sem uspela pridobiti tudi na delovnem mestu. Zadnjih šest mesecev sem bila honorarno zaposlena v vrtcu ameriške vojske, ki ga je obiskoval tudi naš Jernej. Na začetku sem bila zadolžena za razne administrativne naloge, sprejem in registracijo novih otrok, pripravo potrebne dokumentacije, koordinacijo in pomoč staršem. Intervju pred zaposlitvijo je bil zelo sproščen in prijeten, prvi vtisi pa pozitivni. Vsak izmed zaposlenih je moram opraviti uvajanje in izobraževanje, ki je potekalo nekaj tednov in se nadaljevalo kontinuirano ob delu. Pravzaprav je spominjalo na študijsko izobraževanje z različnimi moduli, po opravljenem preverjanju pa si lahko prejel celo certifikat o usposobljenosti. Tako sem prvih nekaj dni preživela nad debelo mapo z raznimi varnostnimi predpisi in pravili, pred VHS-posnetki iz osemdesetih let in v pogovorih s simpatično Ginger, ki je vodila izobraževanja. Sledilo je še izpolnjevanje vprašalnikov, ki sem jih dobila med večurnim opazovanjem dela v vsaki posamezni učilnici.
Nato se je začelo uvajanje v administrativna dela. Od tu naprej je začetna navdušenost začela upadati. Administratorka, ki me je uvajala, je bila visoko noseča in utrujena, delati pa je morala skoraj do roka poroda. Izvedela sem, da Američani ne poznajo plačanih porodniških dopustov. Na voljo je le 12 tednov neplačanega dopusta, ki si ga večina ne more privoščiti, zato se kar hitro vračajo nazaj na delo. Tako tudi moja sodelavka, ki se je vrnila dva meseca po porodu, hčerkico pa je vpisala v najmlajšo skupino v vrtcu. Tudi mene so kmalu poslali v razrede, kjer sem pomagala vzgojiteljicam. Najprej le občasno, nato pa kar vsak dan in z vsemi starostnimi skupinami (od nekaj mesecev do 5 let). Bila sem presenečena, da formalno sploh lahko opravljam takšno delo, saj nimam ustrezne izobrazbe. Pa sem lahko, in to celo v skupini z najmlajšimi, saj pri njih za takšno delo izobrazba in izkušnje niso pogoj. Kmalu sem ugotovila, kako je to sploh mogoče.
Mreža ameriških vojaških vrtcev CDC deluje po zelo dodelanem in sistematičnem programu, kjer je vsak še tako majhen korak do potankosti opisan in določen. Vsega se je torej potrebno naučiti sproti in slediti njihovim eksplicitnim navodilom, ki dopuščajo zelo malo samoiniciativnosti in kreativnosti. Ta rigorozen način dela na nek način odtehta izobrazbo in izkušnje, saj se je v vsakem primeru potrebno prilagoditi njihovemu načinu dela. Nadzorne kamere so nas spremljale na vsakem koraku, vzgojiteljice pa smo imele posebne zapisnike, kjer smo za vsakega otroka vodile agendo previjanja (najmanjši vsako uro, starejši vsaki dve) in vsebine plenic; zapisovale kdaj, kaj in koliko je kdo jedel; kdaj in kako je spal, prihod in odhod ipd. Na dodatnih formularju smo morale opisno evidentirati vsako poškodbo, prositi za odobritev osnovnih krem ter ves čas voditi število prisotnih otrok in vzgojiteljic (predpisano normo je bilo potrebno obvezno upoštevati). To dokumentacijo je bilo potrebno izpolnjevati sproti, kar je vzelo kar veliko časa, ki bi ga drugače porabile za otroke. Kurikulum je na papirju zgledal odlično, vendar ga zaradi pomanjkanja osebja in časa ni bilo možno v celoti izvajati. Tako so v skrajnih primerih tudi direktorica in njene pomočnice delale v učilnicah. Nekoliko mučne so bile tudi mesečne protipožarne vaje z evakuacijami, zaradi katerih se otroci nikoli ne sezuvajo. Dobila sem občutek, da ves ta nadzor in dodelanost ne služita toliko v dobro otrok kot v zaščito same institucije pred morebitnimi obtožbami.
Vzgojiteljice (in en vzgojitelj) prihajajo iz različnih držav, tako da vsak prinaša nekaj svojih kulturnih posebnosti. Najbolje sem se ujela s sodelavkami iz Poljske, Maroka, Rusije, Ruande, Kambodže in Kolumbije, od katerih so nekatere delale tudi v Jernejevi skupini. Vse imajo dolgoletne izkušnje in so mi pri uvajanju potrpežljivo pomagale. Prav zanimivo je bilo poslušati njihove zgodbe in debatirati o življenjskih vrednotah in izkušnjah. Tudi od njih sem se težko poslovila.
Narava mojega dela pred to izkušnjo ni bila tako izčrpavajoča in fizično naporna, tako da je še toliko bolj dragocena. Miselno delo za računalnikom in delo v tako pisanem kolektivu sta zelo različna, saj ni možno predvideti dinamike, ki jo razviješ s sodelavci in nato še z otroki in njihovimi starši. Na malčke sem se tudi navezala, saj so nekateri z mano naredili svoje prve korake, se potolažili, ko je kaj bolelo, vneto poslušali, ko sem prepevala o hudi mravljici, in me tu in tam še malo pobruhali. Jaz pa sem se od njih naučila učinkovitega in natančnega dela, dobre koncentracije v zelo hrupnem okolju, pridobila sem na samozavesti, izgubila strah pred varovanjem tujih otrok, precej pa se je povečal tudi moj repertoar angleških otroških pesmic.
Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi še ostali. Najbrž bi vztrajala pri tem delu in se še dodatno izobraževala, čeprav mi je bilo včasih kar težko. Tudi Jernej bi ostal s svojimi prijatelji, ki jih je že vse kar dobro spoznal. Še naprej bi užival v jutranjih glasbenih prestavah vzgojiteljice Viktorije in se s sošolci veselo podil po zunanjem igrišču. Ni se še prav zavedal, da odhaja drugam, zato je bilo težko predvsem meni, ko sem mu rekla, naj prijateljem še zadnjič pomaha. On je hotel predvsem hitro nazaj domov, ker je vedel, da ima mami skrito čokoladico, v hladilniku pa cel zabojček jagod. Ja, bilo je kar nekaj težkih trenutkov, ki so prišli v paketu s to novo veliko priložnostjo. Kot sem opisala v prejšnjem prispevku, je lahko takšno »puljenje korenin« boleče in naporno, smo pa dobro vedeli, da je Belgija le začasna postojanka. Čez eno leto bi bilo najbrž še težje. Bila je res čudovita izkušnja, odšli smo pa takrat, ko je bilo najlepše. Bolje se ne bi moglo zgoditi.
Sabina