Za mano je dober teden življenja na Norveškem, ki je bil pričakovano pester. V službi me je čakala poplava informacij, od sodelavcev sem dobil napotke za delo, kje smo, kam gremo, kaj me čaka, kakšne so moje obveznosti in pravice ipd. Poleg službenih zadev sem dobil tudi ogromno napotkov glede urejanja statusa, odprtja bančnega računa, interneta, zdravstva, mobilne telefonije, registracije avtomobila …
Norvežani so znani po urejenih administrativnih postopkih. Kmalu pa sem na banki tudi spoznal, kako dosledno se jih držijo. Prvi obisk je bil neuspešen, ker nisem predložil potnega lista, ampak le osebno izkaznico. Postopki pri odprtju računa za člane NATO poveljstva in hkrati tujce zahtevajo identifikacijo s potnim listom. Moje prepričevanje, da sem z osebno izkaznico prepotoval pol Evrope in je kot taka legitimen osebni dokument, ni pomagalo čisto nič. Na vprašanje, kaj se da narediti, je gospa brez obotavljanja povedala, da čisto nič, ker so taki postopki.
Dostop do spleta sem naročil po telefonu, vendar je prišlo spet do zapletov. Postopki za tujce namreč zahtevajo t.i. credit check. To je kontrola pri davčni službi, in sicer glede tujčeve zaposlitve in sposobnosti plačevanja računov. Ker pa tujci ne dobimo njihove identifikacijske številke, ampak le t.i. D-number, je tako preverjanje vedno negativno. Sledil je poziv po elektronski pošti za posredovanje dokumentacije, s katero sem dokazoval naštete pogoje. Po uspešnem dokazovanju sem dobil dostop do spleta v roku ene ure. Podobno se je zgodilo z naročilom mobilne telefonije. Pri tem je urgirala celo kolegica iz Nemčije, ki je imela podobne težave in je šla kar z mano v trgovino, da je prodajalki razložila, kaj naj naredi in koga naj pokliče. Tudi ta problem je bil rešen hitro. Enak zaplet s postopkom se je zgodil pri registraciji avtomobila. En manjkajoč dokument in narediti se ne da ničesar.
Moram pa napisati, da so se te komplikacije zgodile vedno zato, ker sam nisem imel vseh potrebnih dokumentov ali informacij. Potrebno se bo navaditi na natančne postopke, od katerih Norvežani ne odstopajo, niti se ne trudijo prilagoditi. Ti postopki so znani, delujejo in so enaki vsem. Enakost je nekaj, kar resnično izstopa. Pred pisarno za registracijo avtomobilov so vsi enaki. Vsi gredo v vrsto. Od direktorjev naftnih družb do najnižjega uslužbenca. In vsem je to naravno.
Pretiravali niso niti glede vremena. Prvi teden ni bil niti en dan brez dežja. Vreme se spreminja iz ure v uro, nikoli pa se povsem ne zjasni. Pravzaprav sem modrega neba videl bolj malo. Dan se začne okoli 8.45 zjutraj in konča okoli 16.20. Dneva je bolj malo in še ta je bolj mračen, sploh če je oblačno. Sodelavci mi pravijo, da bo spomladi veliko bolje. Poletja so menda prav tako neverjetna. Bo potrebno počakati.
Spoznal sem tudi večkrat omenjeno zaprtost Norvežanov. Sosedo, ki živi le nekaj metrov vstran, sem srečal vsaj že desetkrat pa se še nisva pozdravila. Pri tem pa ne gre za slabo vzgojo ali nesramnost, potrebujejo le več časa. Trenutno še opazujejo naše navade in poskušajo dojeti, kdo smo, preden navežejo stik. Uspel sem celo izmenjati nekaj besed z drugim sosedom, ki je bil zelo prijazen in vljuden, vendar še vseeno nekoliko zadržan. Verjetno bo nekoliko drugače, ko se mi bosta pridružila žena in sin.
Cesta in pločnik pred hišo sta večkrat poledenela, stranskih cest pa ne čistijo ali posipavajo. Vsi sprejemajo, da pozimi sneži in da so ceste zasute s snegom. Po potrebi si pred zimo priskrbijo nazobčane pnevmatike, da se lahko vozijo in problem je rešen. Ni gneva in pritoževanja, da cestno podjetje cest ne očisti dovolj dobro in hitro. Ko sem sam lovil ravnotežje na gladkem pločniku, je ven prišla sosedova hčerka in se brez večjih težav odpeljala s skirojem. Očitno se tudi poledenelih površin človek navadi.
Opazil sem, da so norveški otroci zelo navajeni na naravo. Veliko časa preživijo zunaj. Vsako minuto, ko ne dežuje, izkoristijo za sprehod ali igranje na prostem. Za otroke je zunaj res dobro poskrbljeno. V krogu 200 m od našega doma so štirje kompleti različnih igral, pred največjim pa je postavljeno še nekaj žarov za prosto uporabo.
Prvi vtisi so še vedno pozitivni, vendar je zaradi množice opravil pri selitvi prehitro podajati točne ugotovitve. Slabo vreme prav gotovo vpliva na počutje, obilica opravil in začetnih težav tudi ne pripomore k pretiranemu optimizmu. Vseeno pa lahko zapišem, da se odločitev kaže za pravilno, saj se že na samem začetku ponujajo priložnosti, tako za družino kot pri samem delu.
Moja pot se je začela takoj po novem letu, krenil pa sem okoli 4.30 zjutraj. Želel sem prehiteti morebiten zgoščen promet proti Nemčiji. Zadnjo slovensko »kavo za na pot« in avstrijsko vinjeto sem kupil na mejnem prehodu. Sledila je triurna vožnja čez Avstrijo po zdaj že poznani cesti proti mestu Passau. Na zajtrku sem se ustavil v Nemčiji in domačim zaželel še dobro jutro, Sabina in Jernej sta se ravno zbudila. Pridružila se bosta februarja, ko bodo (tako vsaj upamo) glavne stvari urejene. Sredi Nemčije se je vreme poslabšalo. V hotel pred Hamburgom, kjer sem prenočil, sem prispel kar nekaj ur kasneje, kot sem načrtoval. Hamburg je hanzeatsko pristaniško mesto, ki bi si ga želel še kdaj natančneje ogledati. Kot sem od Nemčije že navajen, daje zelo urejen vtis.
Naslednje jutro se mi ni mudilo. Trajekt, ki me je peljal iz Danske v Stavanger, bi naj odplul ob pol desetih zvečer. Po GPS-u sem imel do pristanišča Hirsthals pet ur in pol. Vzel sem si čas in se naspal, uredil nekaj administrativnih zadev in se dobro spočit odpravil na pot proti Danski. Kmalu sem prevozil mejo in sledila je vožnja po ravni avtocesti proti pristanišču. Vreme je bilo slabo in začel sem prejemati SMS sporočila glede zamude trajekta, ki je odplul komaj ob enih zjutraj. Ko se je dolga kolona vozil končno vkrcala, sem bil nad notranjostjo trajekta »Bergensfjord« zelo navdušen, saj gre za popolnoma novo plovilo s stilsko urejeno notranjostjo. Potnikom ponuja več restavracij, barov, dolge promenade, igralnico za otroke ipd. Soba je bila pričakovano mala, vendar je imela vse, kar imajo hotelske sobe (posteljo, tv, mizico, kopalnico s tušem). Kmalu po odhodu iz pristanišča se je romantika končala. Nevihta, močan veter in visoki valovi so ladjo premetavali v vse smeri. Večino plovbe sem preživel v sobi in poskušal spati. Premetavanje se je končalo pozno dopoldne, ko je bil po zvočniku napovedan skorajšnji prihod v Stavanger.
Promenada na trajektu
Vreme v Stavangerju je bilo za zimski čas kar dobro. Po izkrcanju smo čakali na carinsko kontrolo. Norveška ni članica EU, je pa v območju Schengena. Zaradi stroge restriktivne politike glede uvoza alkohola in cigaret je na mejnem prehodu potrebno opraviti carinjenje, kjer od časa do časa izvajajo preiskave. Vedel sem, da je potrebno plačati cestnino za avtoceste, zato sem izbral pot, ki se je avtocestam izognila. Kmalu je sledilo presenečenje, ko sem zagledal elektronsko cestninjenje tudi na navadni regionalni cesti. Celotna cestnina se pobira elektronsko preko čipa, ki sem ga nalepil na avtomobilsko steklo. Če čipa ni, vas posname kamera in vam račun pošlje po pošti, tudi v Slovenijo. Po zadnjih informacijah se plača znesek 20 norveških kron, kar je nekaj čez 2 eura.
Vrsta pred carinsko kontrolo
Po dolgi poti sem končno prispel pred novi dom, kjer bi me naj čakal predstavnik nepremičninske agencije. Ker ni bilo nikogar, sem ga poklical – seveda neuspešno. Ni se mi mudilo, zato sem šel v bližnjo gostilno na kavo. Tam sem se javil domov (brezžični internet je na voljo na skoraj vsakem javnem mestu). Po intervenciji predstojnika agencije se je moj agent končno javil. Bil je bolan in je pozabil, da pridem. Se zgodi, sem mu rekel in ga razumel, saj je resnično izgledal obupno. Zanimivo je, da se ni izmikal odgovornosti in ni iskal izgovora v bolezni. V zadregi je priznal, da je pozabil in se opravičil. Po prevzemu stanovanja sem se končno vselil in začel priprave na življenje in delo na Norveškem. Že naslednji dan me je čakal prvi dan v službi in prihod selitvenega podjetja.
Že na poti do vhodnih vrat postane jasno, da smo na pravem mestu, saj diši že od daleč. Skoraj vsi so že tu, sliši se glasna in vesela slovenščina, tudi nekaj ptujskega narečja, iz radia odmevajo domači hiti, na žaru cvrčijo sočni čevapčiči, doma marinirana perutnina, kak kotlet in nekaj bučk. Željko je po petih urah končno odprl posodo za podpeko, z drugo roko pa meša cigansko pečenko. Miza je spet polna, ženske so pripravile razne solate, polnjene rogljičke, pisana peciva in domač ajdov kruh. Odložim še svoje biskvitne rulade in že se pridružimo veseli tovarišiji. Ko Frenki na mizo prinese nekaj hladnih Jupilerjev in ob posebnih priložnostih še buteljko Moneta, postane jasno, da to ni piknik pri nas doma v Slovenij. Tukaj sosedje govorijo francosko in imajo nekoliko drugačne navade, ki jih v dveh letih bivanja v Belgiji nisem uspela popolnoma razvozlati.
Odhoda nismo pričakovali tako hitro, pa se je naposled le zgodilo to, o čemer nismo upali veliko sanjati. In spet se je bilo treba posloviti, ko pa smo se komaj navadili na ta kraj in nove ljudi, ki so s časom postali dobri prijatelji. Živeli smo blizu drug drugega in se videvali skoraj vsak dan. Spomnim se, kako sva s Sašo prvič peljali najina otroka v belgijski vrtec in se po odhodu na robu solz in polni slabe vesti druga drugo tolažili in mirili. Na prvi obisk k pediatru pa naju je z Jernejem odpeljala Janja. Brez nje bi se zelo težko prebijala skozi vse nove jezikovne in birokratske ovire. Takrat sem se naučila, da rendezvous ni le zmenek, ampak tudi termin za naslednji obisk, ki so bili od takrat naprej vedno hitri in sproščeni (razen pri cepljenjih). Tudi Helena nam je pomagala s svojim odličnim znanjem francoščine, opravila klic ali pa razložila kak dokument. Veselila sem vse vsakega druženja, kavice in praznovanja, ki smo jih Slovenke preživele skupaj. Veliko nas je bilo, vsaka po svoje zanimiva in zabavna. Nazadnje smo se dobile še pri nas v stanovanju, kjer so mi pripravile ganljivo presenečenje ob odhodu.
Nasploh pa je bilo življenje v SHAPE-u vedno družabno in aktivno, saj skupnost ponuja številne zanimive vsebine. Pestra ponudba vključuje vse od adrenalinskih športov do ženske biblične skupine. Nekje vmes je tudi pevski zbor, ki ga vodi naša Mojca. Pod njeno taktirko smo pripravili kar nekaj odličnih nastopov in uživali ob tedenskih vajah. Naj omenim tudi to, da je v SHAPE-u večkrat zazvenela slovenska pesem v njeni čudoviti izvedbi, Mojco pa je tu in tam spremljal mlad belgijski harmonikaš Laurent, ki je svoje znanje uril pri slovenskih mojstrih. Leto se je komaj začelo, Mojčin urnik nastopov pa se že polni. Očitno so božični nastopi ponovno prepričali. Ne bom pozabila predlanskega božičnega nastopa v impozantni rezidenci nemškega NMR-ja, kjer nas je že na parkirišču svečano pričakala straža in nas lepo pospremila do vhoda. Pa seveda nastopa z bruseljskim simfoničnim orkestrom in petja norveške himne za njihovo skupnost. Lepo smo se imeli, še posebej po zaključenih vajah, ko smo se večkrat do solz nasmejali kakšni slovenski, britanski ali francoski neumnosti.
Pogosto so bile na sporedu tudi razne svečanostim, večinoma vojaške narave. Tako sem se punca z obrobja haloških gričev vsa »opedenana« z družino, sama ali v zborovski zasedbi odpravila na svečane vojaške maše, elegantna kosila »Ladies Luncheon«, glasbene nastope in številne zaključke. Zanimiv primer takšnega zaključka je »End of Dart Season«, ki ga prireja pikado klub (v prejšnji sezoni je slovensko/hrvaška skupina zasedla zasluženo prvo mesto). Prireditev se je začela s pompozno procesijo, pihalno godbo, se nadaljevala z odlično večerjo in številnimi govori ter končala s skupino vinjenih Britank srednjih let, ki so v previsokih petah, prekratkih krilih ter pernatimi modnimi dodatki rdeče barve ena za drugo pristajale pod mizo. Ain’t we have fun!
Vsaka taka prireditev je bila vsekakor odlična priložnost za pridobivanje mednarodnih poznanstev. Najbolj prijetno je bilo z našimi pevci, v španski konverzacijski skupini ali pa kar tako na ulici s sosedi. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi, ki so me marsikaj naučili in pustili dragocen pečat v mojem življenju. Poklicna plesalka Beti iz Madžarske naju je s Sašo učila plesa in nekaj osnov madžarščine. Britanka Charlie je sodelovala pri mojih, Alenkinih in Mojčinih kuharskih gostovanjih ter nam pripravila odličen Shepherd’s Pie. Sosedje iz Hrvaške so vedno ponudili pomoč, ko smo jo potrebovali. Bili so prijetna družba in dobri prijatelji, tako da je bilo slovo še toliko težje. Sosedi iz Afganistana in Turčije sta nam skoraj vsak teden prinesli kakšno perzijsko specialiteto, povabljeni pa smo bili tudi na španski piknik, kjer je sosed pripravil velikansko paeljo, soseda iz Grčije pa je prinesla še njihovo solato in nekaj tipičnih sladic in pijač. Toliko krasnih ljudi in prisrčnih spominov.
Nekaj mednarodnih izkušenj sem uspela pridobiti tudi na delovnem mestu. Zadnjih šest mesecev sem bila honorarno zaposlena v vrtcu ameriške vojske, ki ga je obiskoval tudi naš Jernej. Na začetku sem bila zadolžena za razne administrativne naloge, sprejem in registracijo novih otrok, pripravo potrebne dokumentacije, koordinacijo in pomoč staršem. Intervju pred zaposlitvijo je bil zelo sproščen in prijeten, prvi vtisi pa pozitivni. Vsak izmed zaposlenih je moram opraviti uvajanje in izobraževanje, ki je potekalo nekaj tednov in se nadaljevalo kontinuirano ob delu. Pravzaprav je spominjalo na študijsko izobraževanje z različnimi moduli, po opravljenem preverjanju pa si lahko prejel celo certifikat o usposobljenosti. Tako sem prvih nekaj dni preživela nad debelo mapo z raznimi varnostnimi predpisi in pravili, pred VHS-posnetki iz osemdesetih let in v pogovorih s simpatično Ginger, ki je vodila izobraževanja. Sledilo je še izpolnjevanje vprašalnikov, ki sem jih dobila med večurnim opazovanjem dela v vsaki posamezni učilnici.
Nato se je začelo uvajanje v administrativna dela. Od tu naprej je začetna navdušenost začela upadati. Administratorka, ki me je uvajala, je bila visoko noseča in utrujena, delati pa je morala skoraj do roka poroda. Izvedela sem, da Američani ne poznajo plačanih porodniških dopustov. Na voljo je le 12 tednov neplačanega dopusta, ki si ga večina ne more privoščiti, zato se kar hitro vračajo nazaj na delo. Tako tudi moja sodelavka, ki se je vrnila dva meseca po porodu, hčerkico pa je vpisala v najmlajšo skupino v vrtcu. Tudi mene so kmalu poslali v razrede, kjer sem pomagala vzgojiteljicam. Najprej le občasno, nato pa kar vsak dan in z vsemi starostnimi skupinami (od nekaj mesecev do 5 let). Bila sem presenečena, da formalno sploh lahko opravljam takšno delo, saj nimam ustrezne izobrazbe. Pa sem lahko, in to celo v skupini z najmlajšimi, saj pri njih za takšno delo izobrazba in izkušnje niso pogoj. Kmalu sem ugotovila, kako je to sploh mogoče.
Mreža ameriških vojaških vrtcev CDC deluje po zelo dodelanem in sistematičnem programu, kjer je vsak še tako majhen korak do potankosti opisan in določen. Vsega se je torej potrebno naučiti sproti in slediti njihovim eksplicitnim navodilom, ki dopuščajo zelo malo samoiniciativnosti in kreativnosti. Ta rigorozen način dela na nek način odtehta izobrazbo in izkušnje, saj se je v vsakem primeru potrebno prilagoditi njihovemu načinu dela. Nadzorne kamere so nas spremljale na vsakem koraku, vzgojiteljice pa smo imele posebne zapisnike, kjer smo za vsakega otroka vodile agendo previjanja (najmanjši vsako uro, starejši vsaki dve) in vsebine plenic; zapisovale kdaj, kaj in koliko je kdo jedel; kdaj in kako je spal, prihod in odhod ipd. Na dodatnih formularju smo morale opisno evidentirati vsako poškodbo, prositi za odobritev osnovnih krem ter ves čas voditi število prisotnih otrok in vzgojiteljic (predpisano normo je bilo potrebno obvezno upoštevati). To dokumentacijo je bilo potrebno izpolnjevati sproti, kar je vzelo kar veliko časa, ki bi ga drugače porabile za otroke. Kurikulum je na papirju zgledal odlično, vendar ga zaradi pomanjkanja osebja in časa ni bilo možno v celoti izvajati. Tako so v skrajnih primerih tudi direktorica in njene pomočnice delale v učilnicah. Nekoliko mučne so bile tudi mesečne protipožarne vaje z evakuacijami, zaradi katerih se otroci nikoli ne sezuvajo. Dobila sem občutek, da ves ta nadzor in dodelanost ne služita toliko v dobro otrok kot v zaščito same institucije pred morebitnimi obtožbami.
Vzgojiteljice (in en vzgojitelj) prihajajo iz različnih držav, tako da vsak prinaša nekaj svojih kulturnih posebnosti. Najbolje sem se ujela s sodelavkami iz Poljske, Maroka, Rusije, Ruande, Kambodže in Kolumbije, od katerih so nekatere delale tudi v Jernejevi skupini. Vse imajo dolgoletne izkušnje in so mi pri uvajanju potrpežljivo pomagale. Prav zanimivo je bilo poslušati njihove zgodbe in debatirati o življenjskih vrednotah in izkušnjah. Tudi od njih sem se težko poslovila.
Narava mojega dela pred to izkušnjo ni bila tako izčrpavajoča in fizično naporna, tako da je še toliko bolj dragocena. Miselno delo za računalnikom in delo v tako pisanem kolektivu sta zelo različna, saj ni možno predvideti dinamike, ki jo razviješ s sodelavci in nato še z otroki in njihovimi starši. Na malčke sem se tudi navezala, saj so nekateri z mano naredili svoje prve korake, se potolažili, ko je kaj bolelo, vneto poslušali, ko sem prepevala o hudi mravljici, in me tu in tam še malo pobruhali. Jaz pa sem se od njih naučila učinkovitega in natančnega dela, dobre koncentracije v zelo hrupnem okolju, pridobila sem na samozavesti, izgubila strah pred varovanjem tujih otrok, precej pa se je povečal tudi moj repertoar angleških otroških pesmic.
Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi še ostali. Najbrž bi vztrajala pri tem delu in se še dodatno izobraževala, čeprav mi je bilo včasih kar težko. Tudi Jernej bi ostal s svojimi prijatelji, ki jih je že vse kar dobro spoznal. Še naprej bi užival v jutranjih glasbenih prestavah vzgojiteljice Viktorije in se s sošolci veselo podil po zunanjem igrišču. Ni se še prav zavedal, da odhaja drugam, zato je bilo težko predvsem meni, ko sem mu rekla, naj prijateljem še zadnjič pomaha. On je hotel predvsem hitro nazaj domov, ker je vedel, da ima mami skrito čokoladico, v hladilniku pa cel zabojček jagod. Ja, bilo je kar nekaj težkih trenutkov, ki so prišli v paketu s to novo veliko priložnostjo. Kot sem opisala v prejšnjem prispevku, je lahko takšno »puljenje korenin« boleče in naporno, smo pa dobro vedeli, da je Belgija le začasna postojanka. Čez eno leto bi bilo najbrž še težje. Bila je res čudovita izkušnja, odšli smo pa takrat, ko je bilo najlepše. Bolje se ne bi moglo zgoditi.
