Za mano je dober teden življenja na Norveškem, ki je bil pričakovano pester. V službi me je čakala poplava informacij, od sodelavcev sem dobil napotke za delo, kje smo, kam gremo, kaj me čaka, kakšne so moje obveznosti in pravice ipd. Poleg službenih zadev sem dobil tudi ogromno napotkov glede urejanja statusa, odprtja bančnega računa, interneta, zdravstva, mobilne telefonije, registracije avtomobila …

Norvežani so znani po urejenih administrativnih postopkih. Kmalu pa sem na banki tudi spoznal, kako dosledno se jih držijo. Prvi obisk je bil neuspešen, ker nisem predložil potnega lista, ampak le osebno izkaznico. Postopki pri odprtju računa za člane NATO poveljstva in hkrati tujce zahtevajo identifikacijo s potnim listom. Moje prepričevanje, da sem z osebno izkaznico prepotoval pol Evrope in je kot taka legitimen osebni dokument, ni pomagalo čisto nič. Na vprašanje, kaj se da narediti, je gospa brez obotavljanja povedala, da čisto nič, ker so taki postopki.

Dostop do spleta sem naročil po telefonu, vendar je prišlo spet do zapletov. Postopki za tujce namreč zahtevajo t.i. credit check. To je kontrola pri davčni službi, in sicer glede tujčeve zaposlitve in sposobnosti plačevanja računov. Ker pa tujci ne dobimo njihove identifikacijske številke, ampak le t.i. D-number, je tako preverjanje vedno negativno. Sledil je poziv po elektronski pošti za posredovanje dokumentacije, s katero sem dokazoval naštete pogoje. Po uspešnem dokazovanju sem dobil dostop do spleta v roku ene ure. Podobno se je zgodilo z naročilom mobilne telefonije. Pri tem je urgirala celo kolegica iz Nemčije, ki je imela podobne težave in je šla kar z mano v trgovino, da je prodajalki razložila, kaj naj naredi in koga naj pokliče. Tudi ta problem je bil rešen hitro. Enak zaplet s postopkom se je zgodil pri registraciji avtomobila. En manjkajoč dokument in narediti se ne da ničesar.

Moram pa napisati, da so se te komplikacije zgodile vedno zato, ker sam nisem imel vseh potrebnih dokumentov ali informacij. Potrebno se bo navaditi na natančne postopke, od katerih Norvežani ne odstopajo, niti se ne trudijo prilagoditi. Ti postopki so znani, delujejo in so enaki vsem. Enakost je nekaj, kar resnično izstopa. Pred pisarno za registracijo avtomobilov so vsi enaki. Vsi gredo v vrsto. Od direktorjev naftnih družb do najnižjega uslužbenca. In vsem je to naravno.

Pretiravali niso niti glede vremena. Prvi teden ni bil niti en dan brez dežja. Vreme se spreminja iz ure v uro, nikoli pa se povsem ne zjasni. Pravzaprav sem modrega neba videl bolj malo. Dan se začne okoli 8.45 zjutraj in konča okoli 16.20. Dneva je bolj malo in še ta je bolj mračen, sploh če je oblačno. Sodelavci mi pravijo, da bo spomladi veliko bolje. Poletja so menda prav tako neverjetna. Bo potrebno počakati.

Spoznal sem tudi večkrat omenjeno zaprtost Norvežanov. Sosedo, ki živi le nekaj metrov vstran, sem srečal vsaj že desetkrat pa se še nisva pozdravila. Pri tem pa ne gre za slabo vzgojo ali nesramnost, potrebujejo le več časa. Trenutno še opazujejo naše navade in poskušajo dojeti, kdo smo, preden navežejo stik. Uspel sem celo izmenjati nekaj besed z drugim sosedom, ki je bil zelo prijazen in vljuden, vendar še vseeno nekoliko zadržan. Verjetno bo nekoliko drugače, ko se mi bosta pridružila žena in sin.

Cesta in pločnik pred hišo sta večkrat poledenela, stranskih cest pa ne čistijo ali posipavajo. Vsi sprejemajo, da pozimi sneži in da so ceste zasute s snegom. Po potrebi si pred zimo priskrbijo nazobčane pnevmatike, da se lahko vozijo in problem je rešen. Ni gneva in pritoževanja, da cestno podjetje cest ne očisti dovolj dobro in hitro. Ko sem sam lovil ravnotežje na gladkem pločniku, je ven prišla sosedova hčerka in se brez večjih težav odpeljala s skirojem. Očitno se tudi poledenelih površin človek navadi.

Opazil sem, da so norveški otroci zelo navajeni na naravo. Veliko časa preživijo zunaj. Vsako minuto, ko ne dežuje, izkoristijo za sprehod ali igranje na prostem. Za otroke je zunaj res dobro poskrbljeno. V krogu 200 m od našega doma so štirje kompleti različnih igral, pred največjim pa je postavljeno še nekaj žarov za prosto uporabo.

Prvi vtisi so še vedno pozitivni, vendar je zaradi množice opravil pri selitvi prehitro podajati točne ugotovitve. Slabo vreme prav gotovo vpliva na počutje, obilica opravil in začetnih težav tudi ne pripomore k pretiranemu optimizmu. Vseeno pa lahko zapišem, da se odločitev kaže za pravilno, saj se že na samem začetku ponujajo priložnosti, tako za družino kot pri samem delu.