Gledam vremensko napoved in vidim, da se je spremenila glede na včerajšnjo. V soboto in nedeljo bo deževalo. Potrebno bo spremeniti načrte.

Po dobrih šestih mesecih bivanja na Norveškem je prilagajanje na vremenske razmere postalo stalnica. Ni več prilagajanje, je način življenja. Vreme v tem delu Norveške se zaradi vetrov spreminja bolj pogosto kot v Oslu. Tu skozi vse leto prevladujeta dva letna časa: zima in približna pomlad oziroma zgodnja jesen (kakor komu paše). Poletja, kot ga poznamo v Sloveniji, vsaj to leto (še) ni. S časom lahko postane precej naporno, saj je potrebno za enodnevni izlet kar nekaj usklajevanja ter preverjanja napovedi. Krajši izleti in sprehodi pa so vedno na sporedu, saj imamo blizu doma kar nekaj plaž, igrišč in sprehajalnih poti, tako da se Sabina in Jernej vedno znajdeta.   

Dobra stran nižjih temperatur je boljši spanec ponoči, nižja stopnja vlage, manj bolezni in podobnih težav, pa tudi klimatske naprave ne potrebujemo. Svež morski zrak blagodejno vpliva na počutje, otroci so bolj zdravi, v vrtcih pa je manj viroznih obolenj. Jernej do zdaj še ni zbolel. Tudi ko pod nobenim pogojem ni hotel iz mrzle vode ali pa ko smo med igro pozabili na mrzel veter in nekaj kapljic dežja.

V zadnjih tednih smo odkrili nekaj razlik med percepcijo »južnih narodov« (med njimi tudi Slovencev) in realno sliko na Norveškem. Tako lahko v člankih berete, da Norvežani plačujejo visoke davke in vedo za kaj jih plačujejo, da je sive ekonomije malo … Realnost je drugačna. Nekateri Norvežani celo priznavajo, da je zelo malo ljudi, ki bi plačevali storitve in zahtevali račun. Pravijo, da na ta način enostavno ne bi mogli preživeti skozi mesec. K zobozdravniku se jih veliko odpravi na Poljsko, po nakupe pa pogosto hodijo čez mejo. Za popravila v hiši ali stanovanju najemajo tujce, ki delo opravijo za plačilo v gotovini brez računa. Zaradi visokih davkov je tak način bolj sprejemljiv za obe strani. Socialne storitve so tako financirane iz visokih davkov od goriv, cigaret, alkohola, poslovanja z nepremičninami, nakupa avtomobila, itd.  

Drugi večji »reality check« sva doživela, ko je Sabina vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za bivanje (residence permit). Ta ji bo omogočala zaposlitev na Norveškem. Na spletni strani (www.udi.no) je precej dobro razložen potek pridobitve. Izdelan je celo kontrolni seznam vseh dokumentov, ki jih vlagatelj mora imeti. Ko se postopek na spletu konča, je potrebno dokumentacijo natisniti, plačati 3700 NOK (412,98 EUR) ter se naročiti na policiji za obisk, kjer se vloga dejansko vloži (toliko o zapleteni slovenski birokraciji in norveški, ki bi naj bila nezapletena). Ob obisku naju je pričakala mlada uslužbenka, ki je govorila odlično angleščino in nama povedala, da je nova in da ne ve, kaj mora storiti. Zaradi nama neznanih razlogov sodelavke, ki je sedela pri sosednjem okencu, ni želela vprašati o postopku, naslednja uslužbenka pa je imela stranko. Odločila se je, da bo izvedla postopek, ki ga pozna, in počakala na njenega nadzornika, ki je bil dosegljiv preko spletnega klepetalnika. Sabina, ki se je o postopku podrobno seznanila pred obiskom, ji je sama povedala, kaj naj stori in katere dokumente bo uslužbenka potrebovala. Vse skupaj je steklo in po 10 minutah je bilo postopka konec. Ko naju je odslovila, sva vseeno vztrajala, da nama da vsaj neko referenčno številko, na katero se bova lahko sklicevala, če že potrdila o postopku nisva dobila. Takih potrdil ne poznajo, očitno deluje vse na zaupanju (mimogrede, v nekem drugem postopku sem januarja in februarja po telefonu naročil identifikacijsko številko za naročanje in vlaganje dokumentov v lokalni upravi. Tudi takrat nisem dobil nikakršnega potrdila in te številke še danes nimam – postopek naj bi trajal dva tedna).

Urejenost, dovršenost in kompetentnost, o katerih sem bral, vsaj po mojih izkušnjah (kakor tudi po izkušnjah drugih, s katerimi sem se v zadnjem času pogovarjal) ni na visokem nivoju. Totalno zmedo in kaos rešuje tradicija in sprotno popravljanje napak, ki je tudi precej sproščeno (ni nekih sankcij, ni sledenja, ni pretiranega učenja iz izkušenj na individualni ravni).

Iz življenja mnogih tujcev je razbrati zanimiv trend: tujci, ki so prišli iz slabše razvitih držav, se kaj hitro vpišejo na tečaje norveščine in se v norveško življenje integrirajo čim bolj. Ti želijo tudi ostati. Ostali, ki prihajajo iz držav s podobnim standardom pa ugotavljajo, da življenje na Norveškem ni tako »ugodno« in se stežka odločijo, da bo Norveška njihov stalni dom (v pogovorih se vsi po vrsti pritožujejo glede visokih cen in dražjih življenjskih stroških). Slednji tudi manj časa in denarja posvetijo učenju norveščine, saj norvežani zelo dobro govorijo angleško.

In kje smo mi? Sabina se bo prav gotovo učila norveščine že zaradi izobrazbene usmerjenosti in iskanja službe, jaz učenja norveščine ne uvrščam na vrh prioritetnih opravil. Na mojem kontrolnem seznamu lepa narava in varno okolje (dovolj varnih je še kar nekaj držav v Evropi) nista dovolj za permanentno ustalitev v tuji državi.