»Pridite na kavo in pecivo!«

Tako nekako nas je soseda povabila 17. maja, ko je cela Norveška slavila. Na ta dan namreč praznujejo svoj dan neodvisnosti. Na kratko: uradno leto neodvisnosti je 1814, ko so s sprejemom prve ustave postali neodvisen narod. Ta razglas je bil posledica teženj dveh kraljev, ki sta hotela združiti skandinavske države v eno. Norvežani so bili proti, vendar so se istega leta združili s Švedsko v »personalno unijo«. Pravo neodvisnost so dosegli s plebiscitom leta 1905. Bolj podroben opis lahko najdete na spletu.

17.Mai på Karl Johansgate i Oslo. Slottet i bakgrunnen. (FOTO: FRODE HANSEN/VG)

Pri nas se je dan začel kot po navadi, vendar je bilo v zraku čutiti praznično vzdušje. Na vsaki hiši in stanovanju so bile izobešene zastave, zjutraj je navsezgodaj zadonel topovski stel, začele so se parade; najprej pri šolah in vrtcih, kasneje pa v mestu. To so predvsem parade otrok in mladine. Norvežani na ta način izkažejo pripadnost norveški narodni identiteti in na ponosen način pokažejo, da prihodnost Norveške zagotavljajo in ustvarjajo prav otroci in mladina. Če primerjam ta dogodek s slovenskim dnevom samostojnosti, izstopa predvsem predanost norveški tradiciji, ki jo izkazujejo vse starostne skupine. Vsa družina se obleče v narodno nošo in vsi skupaj se odpravijo na ogled parade. Vsaka šola ima običajno pihalno godbo, ki igra norveške koračnice. Že teden prej se sprehajajo po mestu in naznanjajo praznik. Tudi trgovine so bile dobro založene z zastavicami, značkami in ostalimi rekviziti, ki so jih prodajali po izredno nizkih cenah. Vsak je v rokah držal vsaj eno zastavico, imel na prsih rdeče-belo-modro značko, doma pa se je na mizi bohotila smetanova torta oz. fløtekake.

Pri sosedih je bilo živahno. Imajo dva otroka, na obisku pa so bili tudi stari starši. Prva stvar, ki me je impresionirala, je bila neverjetna sproščenost. Spomnim se prvih obiskov pri sosedih in znancih v Sloveniji: zadržanost, ah ni treba nič dajati na mizo, nismo lačni, nismo žejni, veste nimamo veliko časa, najraje bi videl, da je moj otrok popolnoma pri miru, priden sedi za mizo in se ničesar ne dotika … Na Norveškem pa sem doživel popolno nasprotje: izvolite naprej, kava je tam, pecivo je poleg, vzamite si kar vam paše. To je bilo vse. Ne vem zakaj (po navadi se mi to ne zgodi), ampak postal sem precej sproščen po prvih dveh minutah. V hiši ni bilo protokola, vsedite se kamor želite: lahko za mizo, lahko na kavč lahko pa tudi stojite. Lahko greste po kavo (ni klasične postrežbe kot pri nas), lahko si vzamete pecivo, lahko vzamete vsega po malo, lahko samo eno. Nihče se ne bo pretirano obremenjeval z vami, nihče vas ne bo silil in vas izpostavljal, če ne jeste, če jeste preveč. Njihova gostoljubnost se izraža s tem, da vas pustijo pri miru in da se sami odločite, kaj boste.

Njihov dan neodvisnosti so skozi leta posvečali otrokom. Ta dan za otroke ni pravil, hrenovk, sladkarij in sladoleda je v izobilju. Tako je Jernej takoj ob prihodu dobil Kinder jajčko, takoj za tem mu je sosedova babica na krožnik odmerila precej velik kos čokolade, na pultu pa so čakale tri čudovite torte. Poleg oblilice sladkarij je bilo na voljo tudi ogromno dobre volje. Zelo so sproščeni, iskreno sproščeni, kar se je pokazalo, ko sta Jernej in njegov novi prijatelj začela skakati in se loviti po stanovanju. Ob pogledu na njuno kreganje glede avtomobilov in skakanje ob glasbi smo se vsi smejali in ugotavljali, kako so si otroci podobni glede stvari, ki jih veselijo. Ko je Jernej odkril stopnice in se veselo zapodil v zgornje nadstropje, se je Sabina seveda takoj vstala, da bi ga ustavila. V istem trenutku je soseda sproščeno dejala, da se lahko gre igrat v katerokoli sobo, če tako želi. Za mene osebno to sicer ni v navadi.  

       Praznovanje v enem izmed odprtih vrtcev.

Prav tako je bilo zanimivo spoznati, da so precej samokritični in da se zavedajo pomanjkljivosti njihove družbene ureditve. Tako mi je sosed razlagal, da je ideja o socialni varnosti prinesla lenobo, ki se odraža v mladih. Če ne dobijo službe in padejo pod standard, ki je določen v zakonih, dobijo državno pomoč. V družbi se počasi kaže, da postajajo podpovprečno produktivni. Ko to združijo še z nihanjem cene nafte, se kaj kmalu pokaže, da bodo potrebne reforme tudi pri njih. Bila je enkratna izkušnja, ki je v veliki meri porušila mit o »hladnih Norvežanih«. Vsaj v tem primeru se je izkazalo, da so zelo sproščeni, prijazni in celo samokritični (samokritičnosti v 5-letnem mandatu v Madridu nisem doživel).

V preteklih dneh smo prav tako videli, kako delujejo brezplačni pregledi za otroke do 6 leta. Ti pregledi se izvajajo v posebnih ambulantah za otroke in so namenjeni spremljanju otrokovega razvoja. Te ambulante ne sprejemajo bolanih otrok, v tem primeru je potrebno iti k osebnemu zdravniku, ki je hkrati tudi pediater (v našem primeru pa tudi onkolog). Po telefonskem klicu in najavi smo po klasični pošti (te je kar veliko, kljub razviti informacijski tehnologiji) dobili datum pregleda. Ambulanta je resnično namenjena otrokom, povsod ogromno igrač, da je otroka precej težko spraviti k pediatrinji. Po uvodnih pozdravih je pregledala knjižico za cepljenje in nam postavila kar nekaj vprašanj. Vprašanja so bila bolj malo povezana z Jernejem. Bolj jo je zanimalo kje delamo, kaj delamo, ali se družimo … Zaman sva čakala, da bo Jerneja pregledala. Vse kar bi pri 2.5 letih naredila, je test govora (ali zna povedati 20 do 50 besed in povezati dve ali tri skupaj). Glede na to, da se je Jernej ves čas pogovarjal, je zaključila, da tega ni potrebno izvesti (in bi bilo tudi težko, saj ona ne govori slovensko, Jernej pa ne norveško).

Zaključila sva, da za tak pregled zadostuje spletna povezava, saj bi lahko vse skupaj izvedli dopisno. Knjižico s cepljeni bi lahko skeniral, na vprašanja pa odgovoril preko elektronske pošte. Vabilo za naslednji pregled bomo dobili ob dopolnjenem 4. letu starosti. Za vse ostale probleme se moramo obrniti na osebnega zdravnika, ki pa (po prepričanju kolegov) nimajo preveč časa z odgovarjanjem na splošna vprašanja in preglede, ko so starši v dvomih. Norvežani gredo praviloma k zdravniku, ko so precej bolani, preventivnih pregledov je bolj malo. V tem primeru se sproščen odnos izkaže za malo manj dobrodošel.

Zdaj pa je čas, da spet obiščemo Slovenijo in se spomnimo na dobro hrano, dobro družbo in na bolj prijazne temperature. Z vsemi težavami in problemi, ki spadajo zraven.