Pot na Norveško, 1. del

Moja pot se je začela takoj po novem letu, krenil pa sem okoli 4.30 zjutraj. Želel sem prehiteti morebiten zgoščen promet proti Nemčiji. Zadnjo slovensko »kavo za na pot« in avstrijsko vinjeto sem kupil na mejnem prehodu. Sledila je triurna vožnja čez Avstrijo po zdaj že poznani cesti proti mestu Passau. Na zajtrku sem se ustavil v Nemčiji in domačim zaželel še dobro jutro, Sabina in Jernej sta se ravno zbudila. Pridružila se bosta februarja, ko bodo (tako vsaj upamo) glavne stvari urejene. Sredi Nemčije se je vreme poslabšalo. V hotel pred Hamburgom, kjer sem prenočil, sem prispel kar nekaj ur kasneje, kot sem načrtoval. Hamburg je hanzeatsko pristaniško mesto, ki bi si ga želel še kdaj natančneje ogledati. Kot sem od Nemčije že navajen, daje zelo urejen vtis.

Naslednje jutro se mi ni mudilo. Trajekt, ki me je peljal iz Danske v Stavanger, bi naj odplul ob pol desetih zvečer. Po GPS-u sem imel do pristanišča Hirsthals pet ur in pol. Vzel sem si čas in se naspal, uredil nekaj administrativnih zadev in se dobro spočit odpravil na pot proti Danski. Kmalu sem prevozil mejo in sledila je vožnja po ravni avtocesti proti pristanišču. Vreme je bilo slabo in začel sem prejemati SMS sporočila glede zamude trajekta, ki je odplul komaj ob enih zjutraj. Ko se je dolga kolona vozil končno vkrcala, sem bil nad notranjostjo trajekta »Bergensfjord« zelo navdušen, saj gre za popolnoma novo plovilo s stilsko urejeno notranjostjo. Potnikom ponuja več restavracij, barov, dolge promenade, igralnico za otroke ipd. Soba je bila pričakovano mala, vendar je imela vse, kar imajo hotelske sobe (posteljo, tv, mizico, kopalnico s tušem). Kmalu po odhodu iz pristanišča se je romantika končala. Nevihta, močan veter in visoki valovi so ladjo premetavali v vse smeri. Večino plovbe sem preživel v sobi in poskušal spati. Premetavanje se je končalo pozno dopoldne, ko je bil po zvočniku napovedan skorajšnji prihod v Stavanger.

Promenada na trajektu

Vreme v Stavangerju je bilo za zimski čas kar dobro. Po izkrcanju smo čakali na carinsko kontrolo. Norveška ni članica EU, je pa v območju Schengena. Zaradi stroge restriktivne politike glede uvoza alkohola in cigaret je na mejnem prehodu potrebno opraviti carinjenje, kjer od časa do časa izvajajo preiskave. Vedel sem, da je potrebno plačati cestnino za avtoceste, zato sem izbral pot, ki se je avtocestam izognila. Kmalu je sledilo presenečenje, ko sem zagledal elektronsko cestninjenje tudi na navadni regionalni cesti. Celotna cestnina se pobira elektronsko preko čipa, ki sem ga nalepil na avtomobilsko steklo. Če čipa ni, vas posname kamera in vam račun pošlje po pošti, tudi v Slovenijo. Po zadnjih informacijah se plača znesek 20 norveških kron, kar je nekaj čez 2 eura.

Vrsta pred carinsko kontrolo

Po dolgi poti sem končno prispel pred novi dom, kjer bi me naj čakal predstavnik nepremičninske agencije. Ker ni bilo nikogar, sem ga poklical – seveda neuspešno. Ni se mi mudilo, zato sem šel v bližnjo gostilno na kavo. Tam sem se javil domov (brezžični internet je na voljo na skoraj vsakem javnem mestu). Po intervenciji predstojnika agencije se je moj agent končno javil. Bil je bolan in je pozabil, da pridem. Se zgodi, sem mu rekel in ga razumel, saj je resnično izgledal obupno. Zanimivo je, da se ni izmikal odgovornosti in ni iskal izgovora v bolezni. V zadregi je priznal, da je pozabil in se opravičil. Po prevzemu stanovanja sem se končno vselil in začel priprave na življenje in delo na Norveškem. Že naslednji dan me je čakal prvi dan v službi in prihod selitvenega podjetja.

Naš novi dom

Tomaž