Mesec: marec 2015

Kako to, da je kosilo doma pri starših vedno najboljše? Da mami cmoki in pečenka vedno najbolj uspeta? Da mi nikoli ne uspe narediti tako mehkih rogljičkov? Da Jernej vedno prosi za še, ko mu dedi postreže svojo juho? Večkrat se primerjam s svojimi starši in se mi zdi, da sem svetlobna leta od njihove storilnosti in aktivnosti. Zahtevna služba, aktivno članstvo v več društvih in športnih klubih, prostovoljno delo, velik urejen vrt … Domača kuhinja je res že stara, a je v njej prijetno. Samo luči prižgem, da zažari, in je prav lepo sedeti za tisto mizo, kjer vedno pregledam kup reklam in Štajerski Tednik. Trenutno sedim za našo mizo na Norveškem. Za nami je lep dan, čudovit izlet na plažo in dobro sobotno kosilo. Skuhala sem krompirjeve svaljke in govedino v omaki (po očetovem receptu), kuhane koruzne storže in za povrh še jagodne cmoke. Svaljki in cmoki so tokrat lepo uspeli, a vseeno niso bili takšni kot mamini. Pogrešala sem tudi tisto živahno in nekoliko kaotično vzdušje ob domačih sobotnih kosilih. Kaj je torej tisto nekaj, ki ustvarja nostalgično atmosfero domačnosti, katero želiš poustvariti tudi sam? Imamo čudovit nov dom, v katerem nam resnično ničesar ne manjka. Mogoče je vse le preveč novo. Mislim, da dom postane pravi dom šele takrat, ko se pripravi že tisoč kosil (tudi tistih manj uspelih), speče na stotero tort in peciv, so zavese bile že neštetokrat oprane, so ročaji predalov dodobra obrabljeni in ko je obesek na ključih tako natrgan, da bo vsak čas odpadel. Za takšne vrednote in občutke so potrebna leta in leta, jaz pa sem le malo neučakana. Mislim, da smo na dobro poti, pa tudi boljšega vzgleda si ne bi mogla želeti. Tako se torej začenja naša norveška zgodba v novem domu, ki smo ga za začetek prijetno ogreli in uredili po našem okusu. Samo na zvonec še prilepim napis z našimi imeni in bo popolno. Dobrodošli pri družini Zorjan! 

Sabina

Danes sem sedel na sestanku, kjer so sodelovali ljudje iz različnih držav. Ena od točk dnevnega reda je bila tudi delna participacija letne karte za fitnes. Za boljšo predstavo bom opisal ozadje. 

Do tega leta je letno karto za fitnes v enem izmed večjih fitnes centrov financiral oddelek »Morale and Welfare«. V dogovoru z državo gostiteljico in fitnes centrom so dosegli sporazum, da fitnes center ponudi letne karte s konkretnim popustom, ceno pa v celoti pokrije država gostiteljica. Ker se je število zaposlenih povečalo, država gostiteljica ni bila pripravljena kriti stroška v celoti. Posledica je bila delna participacija vseh, ki so karto želeli. Cena letne karte to leto znaša okoli 18 eur na mesec, kar je za norveške razmere zelo malo. 

Na sestanku je predsedujoči vprašal za mnenje glede te rešitve. Oglasila se je Norvežanka, ki je na pol v šali dejala, da glede na število prodanih kart lahko naslednje leto razmislijo o ponovnem 100 % financiranju. Takoj za njo se je oglasil Američan, ki se je organizatorju zahvalil za rešitev in dejal, da je cena odlična in da karto s pridom izkorišča. Zahvalil se mu je za trud in prizadevanje. 

Tu se začne moje razmišljanje glede norveške »socialne demokracije.« V Sloveniji se ta rešitev ponuja kot sprejemljiva, ljudje so prepričani, da vodi v preteklost, kjer je bilo več ali manj poskrbljeno za vsakega državljana, kjer je bilo vse zastonj, kjer je država poskrbela za državljane … 

Življenje na Norveškem je dobro. Več kot dobro, odlično je. Vendar ne zato, ker bi država poskrbela za vse. Pravzaprav je potrebno vse (delno) plačati. Navaden pregled pri zdravniku stane okoli 150 NOK (17.3 eur). Vse specialistične preiskave so dražje. Torej, če dvakrat na mesec zbolite in bi se radi prepričali, da ni nič hujšega, boste odšteli 35 eur. Poleg rednega mesečnega plačila za zdravstveno oskrbo. Vsak recept za odraslega se plača. 

Tudi z delom in vrtci ni tako enostavno. Rigidni sistem ne omogoča, da se prosto prijavite za službo, jo dobite, potem pa bodo otroka vzeli v vrtec. Otroci začnejo z obiskom vrtca avgusta, vsako leto ostane doma kar nekaj otrok. Če pridete januarja, boste otroka imeli doma vsaj do poletja. Obstajajo sicer privatni vrtci, vendar stanejo kar precej, mednarodni npr. 140.000 NOK letno (16.145 EUR). Vendar tudi v teh ni prostora, zato bo Jernej začel obiskovati vrtec poleti.

Pri vsakem obisku trgovine je potrebno paziti, saj lahko znesek na koncu vzame sapo. Podobno je pri storitvah. Frizer, razni mojstri, pleskarji, vodovodarji, električarji, avtomehaniki … vse to stane ogromno, cene v primerjavi s Slovenijo so astronomske.

V tem pogledu torej ni bilo nič čudnega, ko je Norvežanka takoj na glas zahtevala karto zastonj. In da je Američan bil absolutno zadovoljen s ceno, ker je sam živel v sistemu, kjer se vse plača. Potrebno se je zavedati, da se v člankih Norveška omenja kot najdražja država z razlogom. Na začetku sem pisal, da so Norvežani našli smisel drugje – v naravi, da veliko hodijo ven, da ne zapravljajo. Vendar sem vedno bolj prepričan, da ne zapravljajo, ker ne morejo, ampak ker nimajo. Storitve so enostavno predrage, za neko ugodno življenje pa je potrebno zaslužiti prekleto veliko denarja.

Druga posledica socialne demokracije je enakost v družbi. Tu ne gre za enako plačo in za razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami, kot ga poznamo nekateri iz prejšnjega sistema. Gre za to, da nihče ne sme biti najboljši. Vsi so enaki. Po pričevanju kolegice iz Hrvaške, ki je šla čez samoevalvacijo v njeni firmi, so bili menedžerji začudeni, ko je na določenih področjih poudarila njene prednosti pred drugimi. Bili pa so šokirani, ko si je drznila omeniti kolege, ki po njenem svojih obveznosti niso izpolnili. Ker ni razumela, je vprašala zakaj je to čudno. Povedala je konkreten primer, da kolega ni izdelal ocene tveganj, projekt je zastal. Menedžer ji je odvrnil, da so lahko krivi kvečjemu vsi v podjetju, nikoli pa posameznik. Enakost. Ne morete biti boljši kot drugi. Zveni znano? 

Ali to pomeni, da je življenje na Norveškem slabo? Nikakor ne. Odlično je, če imate radi naravo in če vam je varčevanje blizu; če ste radi v povprečju in neradi izstopate. Nekaj pa je jasno: nikar ne potujte na sever, če morate ali pa si želite vsak dan v trgovino, na kavo, večkrat na mesec v restavracijo na kosilo, k frizerju … v tem primeru se tu najverjetneje ne boste počutili dobro.

Tomaž

Dva kratka skoka (Gradec – Frankfurt – Stavanger), nekaj nemirnih minut na letalu in veliko preveč nepotrebnih skrbi. Tako bi nekako opisala to potovanje, na katerem naju je z Jernejem spremljal moj brat Leon. Ko potuješ z dvoletnikom, pride dobra animacija in dodaten par rok še kako prav. Let je skupaj s postankom trajal približno pet (zelo aktivnih) ur. Z živahnim in radovednim malčkom je namreč potrebno malo več priprav in dober program aktivnosti. Ko je bil Jernej še dojenček, je bilo enostavno, saj je po vzletu takoj zaspal, mučno je bilo le čakanje in vkrcavanje. Sedaj pa je bil največji problem pritisk v ušesih in pa »mirno« sedenje na sedežu.

Leteli smo z družbo Lufthansa, pri njih pa imajo otroci, ki so dopolnili dve leti, že svoj sedež (in ne letijo več zastonj). Lahko bi prinesli tudi svoj avtosedež ali podoben manjši sedež (seboj sem vzela BoostApak, ki je sedež in nahrbtnik v enem), pa se je izkazalo, da za to ni potrebe, niti prostora. Poleg velikih kovčkov in ročne prtljage smo imeli še lahek voziček (brez doplačila), ki smo ga lahko peljali do letala. Jerneju ni bilo do vožnje, zato smo transportirali kar prtljago. Prednostno vkrcanje ni bilo možno, tako da smo bližnja igrala izkoristili do zadnje minute in počakali do konca »komolčkanja«. Osebje na letalu je bilo zelo ustrežljivo, kar naprej so ponujali pomoč in me spraševali, če potrebujem kaj za Jerneja. Ob vkrcanju smo dobili bombončke, sadno kašico, sestavljanko in še nekaj drugih iger. Na voljo je bila tudi previjalna miza, dodatne plenice, topla voda za stekleničke … Letalska družba je otrokom prijazna, zato res nimam nobenih pripomb. Nekje v Frankfurtu so sicer izgubili voziček, so nam ga pa že naslednji dan dostavili na dom.

Za vse ostalo je bilo torej poskrbljeno, samo mi smo se še morali pripraviti na let. Naslednji nasveti so se v našem primeru izkazali kot najbolj koristni. Tudi sama sem prečesala več spletnih strani in iskala kak koristen namig, a sem našla predvsem veliko splošnih informacij, tako da na koncu šteje lastna iznajdljivost. Po določeni kilometrini pa gre vse že kot po maslu.

• Pogovor, zgodbice, slikanice in videoposnetki o letalih, potovanjih, končni destinaciji ipd. nekaj časa pred potovanjem.
• Že pri rezervaciji leta je dobro upoštevati otrokov ritem in izbrati let v primernem času. Mi smo leteli zjutraj ob šestih in prispeli malo pred poldnevom, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je Jernej na poti do Gradca spal, potem pa je bil ves čas razigran in vesel.
• Dobro organizirana ročna prtljaga, tako da so vse pomembne stvari pri roki (vlažni robčki, priboljški za »hudo silo«, prazna steklenička, kamor ti prijazna stevardesa nalije sok in vodo ipd.) Najbolj se obnesejo nahrbtniki, saj so tako roke proste. Tudi Jernej je nosil svojega kengurujčka.
• Otroka je na letalu dobro sezuti, ker jim pogosto zatekajo stopala, zato smo spakirali še debele nogavice.
• »Zabaviščni park« iz nahrbtnika
  • Najbolj nam je koristila tablica s posnetimi risankami, slikanica z živalmi in majhen avtobus. Prav pride še kak majhen zvezek, voščenke, nalepke … (mizica na sedežu je v ravno pravi višini). Dvoletniki se kar hitro naveličajo, ko je treba nekje dlje časa sedeti, zato je dobro imeti nekaj skritih adutov. Dovolj so že kakšne zanimivosti iz trgovine za 1 evro ali pa najljubše manjše igrače od doma, zavite v pisan papir ipd. Zabavni so bili tudi papirnati kozarčki na letalu in mrežica na sprednjem sedežu.
  • Najljubši priboljški in kaj dobrega za hrustanje (za male in velike): riževi vaflji, preste, sadne ploščice, suhe brusnice, lizike (v lekarnah imajo tudi takšne proti slabosti) …

Med vzletom in pristajanjem je lahko zaradi pritiska v ušesih kar hudo, tako da ne pomaga noben še tako zanimiv animacijski manever. Poskusili smo s pijačo, lizikami in dudo, pa Jerneju nič od tega ni pomagalo. Vse skupaj je trajalo približno 15 minut, a se mi je zdelo kot cela večnost. Če ima kdo še kak boljši nasvet, ga bom zelo vesela.

Na letališčih in malo po vzletu je bilo seveda zabavno in zanimivo, še posebej vožnja po tekočih stopnicah, razstave dragih avtomobilov, ogromne viseče hrenovke (ki so postavljene seveda tako, da jih najmanjši takoj opazijo :), iskanje sonca nad oblaki, pritiskanje gumbkov in plezanje po sedežu. V Frankfurtu smo sedeli pred gromozanskim oknom in z navdušenjem opazovali večnadstropna letala, avtobuse, kombije in vsa ostala priljubljena vozila. Na končnem letališču je bila vožnja z avtobusom skoraj bolj zanimiva kot sam let. In potem so se končno odprla velika steklena vrata v to novo državo, ki resnično diši po morju. Tomaž si je lahko oddahnil, nas pričakal z velikim nasmeškom in nato odpeljal v novi dom. Kmalu spet letimo domov na obisk, a se zdaj z letom sploh ne obremenjujem. Z atijem je na letališču vedno zabavno!

Sabina