Kako to, da je kosilo doma pri starših vedno najboljše? Da mami cmoki in pečenka vedno najbolj uspeta? Da mi nikoli ne uspe narediti tako mehkih rogljičkov? Da Jernej vedno prosi za še, ko mu dedi postreže svojo juho? Večkrat se primerjam s svojimi starši in se mi zdi, da sem svetlobna leta od njihove storilnosti in aktivnosti. Zahtevna služba, aktivno članstvo v več društvih in športnih klubih, prostovoljno delo, velik urejen vrt … Domača kuhinja je res že stara, a je v njej prijetno. Samo luči prižgem, da zažari, in je prav lepo sedeti za tisto mizo, kjer vedno pregledam kup reklam in Štajerski Tednik. Trenutno sedim za našo mizo na Norveškem. Za nami je lep dan, čudovit izlet na plažo in dobro sobotno kosilo. Skuhala sem krompirjeve svaljke in govedino v omaki (po očetovem receptu), kuhane koruzne storže in za povrh še jagodne cmoke. Svaljki in cmoki so tokrat lepo uspeli, a vseeno niso bili takšni kot mamini. Pogrešala sem tudi tisto živahno in nekoliko kaotično vzdušje ob domačih sobotnih kosilih. Kaj je torej tisto nekaj, ki ustvarja nostalgično atmosfero domačnosti, katero želiš poustvariti tudi sam? Imamo čudovit nov dom, v katerem nam resnično ničesar ne manjka. Mogoče je vse le preveč novo. Mislim, da dom postane pravi dom šele takrat, ko se pripravi že tisoč kosil (tudi tistih manj uspelih), speče na stotero tort in peciv, so zavese bile že neštetokrat oprane, so ročaji predalov dodobra obrabljeni in ko je obesek na ključih tako natrgan, da bo vsak čas odpadel. Za takšne vrednote in občutke so potrebna leta in leta, jaz pa sem le malo neučakana. Mislim, da smo na dobro poti, pa tudi boljšega vzgleda si ne bi mogla želeti. Tako se torej začenja naša norveška zgodba v novem domu, ki smo ga za začetek prijetno ogreli in uredili po našem okusu. Samo na zvonec še prilepim napis z našimi imeni in bo popolno. Dobrodošli pri družini Zorjan! :)

Sabina