Perspektive

Danes sem sedel na sestanku, kjer so sodelovali ljudje iz različnih držav. Ena od točk dnevnega reda je bila tudi delna participacija letne karte za fitnes. Za boljšo predstavo bom opisal ozadje. 

Do tega leta je letno karto za fitnes v enem izmed večjih fitnes centrov financiral oddelek »Morale and Welfare«. V dogovoru z državo gostiteljico in fitnes centrom so dosegli sporazum, da fitnes center ponudi letne karte s konkretnim popustom, ceno pa v celoti pokrije država gostiteljica. Ker se je število zaposlenih povečalo, država gostiteljica ni bila pripravljena kriti stroška v celoti. Posledica je bila delna participacija vseh, ki so karto želeli. Cena letne karte to leto znaša okoli 18 eur na mesec, kar je za norveške razmere zelo malo. 

Na sestanku je predsedujoči vprašal za mnenje glede te rešitve. Oglasila se je Norvežanka, ki je na pol v šali dejala, da glede na število prodanih kart lahko naslednje leto razmislijo o ponovnem 100 % financiranju. Takoj za njo se je oglasil Američan, ki se je organizatorju zahvalil za rešitev in dejal, da je cena odlična in da karto s pridom izkorišča. Zahvalil se mu je za trud in prizadevanje. 

Tu se začne moje razmišljanje glede norveške »socialne demokracije.« V Sloveniji se ta rešitev ponuja kot sprejemljiva, ljudje so prepričani, da vodi v preteklost, kjer je bilo več ali manj poskrbljeno za vsakega državljana, kjer je bilo vse zastonj, kjer je država poskrbela za državljane … 

Življenje na Norveškem je dobro. Več kot dobro, odlično je. Vendar ne zato, ker bi država poskrbela za vse. Pravzaprav je potrebno vse (delno) plačati. Navaden pregled pri zdravniku stane okoli 150 NOK (17.3 eur). Vse specialistične preiskave so dražje. Torej, če dvakrat na mesec zbolite in bi se radi prepričali, da ni nič hujšega, boste odšteli 35 eur. Poleg rednega mesečnega plačila za zdravstveno oskrbo. Vsak recept za odraslega se plača. 

Tudi z delom in vrtci ni tako enostavno. Rigidni sistem ne omogoča, da se prosto prijavite za službo, jo dobite, potem pa bodo otroka vzeli v vrtec. Otroci začnejo z obiskom vrtca avgusta, vsako leto ostane doma kar nekaj otrok. Če pridete januarja, boste otroka imeli doma vsaj do poletja. Obstajajo sicer privatni vrtci, vendar stanejo kar precej, mednarodni npr. 140.000 NOK letno (16.145 EUR). Vendar tudi v teh ni prostora, zato bo Jernej začel obiskovati vrtec poleti.

Pri vsakem obisku trgovine je potrebno paziti, saj lahko znesek na koncu vzame sapo. Podobno je pri storitvah. Frizer, razni mojstri, pleskarji, vodovodarji, električarji, avtomehaniki … vse to stane ogromno, cene v primerjavi s Slovenijo so astronomske.

V tem pogledu torej ni bilo nič čudnega, ko je Norvežanka takoj na glas zahtevala karto zastonj. In da je Američan bil absolutno zadovoljen s ceno, ker je sam živel v sistemu, kjer se vse plača. Potrebno se je zavedati, da se v člankih Norveška omenja kot najdražja država z razlogom. Na začetku sem pisal, da so Norvežani našli smisel drugje – v naravi, da veliko hodijo ven, da ne zapravljajo. Vendar sem vedno bolj prepričan, da ne zapravljajo, ker ne morejo, ampak ker nimajo. Storitve so enostavno predrage, za neko ugodno življenje pa je potrebno zaslužiti prekleto veliko denarja.

Druga posledica socialne demokracije je enakost v družbi. Tu ne gre za enako plačo in za razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami, kot ga poznamo nekateri iz prejšnjega sistema. Gre za to, da nihče ne sme biti najboljši. Vsi so enaki. Po pričevanju kolegice iz Hrvaške, ki je šla čez samoevalvacijo v njeni firmi, so bili menedžerji začudeni, ko je na določenih področjih poudarila njene prednosti pred drugimi. Bili pa so šokirani, ko si je drznila omeniti kolege, ki po njenem svojih obveznosti niso izpolnili. Ker ni razumela, je vprašala zakaj je to čudno. Povedala je konkreten primer, da kolega ni izdelal ocene tveganj, projekt je zastal. Menedžer ji je odvrnil, da so lahko krivi kvečjemu vsi v podjetju, nikoli pa posameznik. Enakost. Ne morete biti boljši kot drugi. Zveni znano? 

Ali to pomeni, da je življenje na Norveškem slabo? Nikakor ne. Odlično je, če imate radi naravo in če vam je varčevanje blizu; če ste radi v povprečju in neradi izstopate. Nekaj pa je jasno: nikar ne potujte na sever, če morate ali pa si želite vsak dan v trgovino, na kavo, večkrat na mesec v restavracijo na kosilo, k frizerju … v tem primeru se tu najverjetneje ne boste počutili dobro.

Tomaž