One fresh and foggy morning I decided to try my luck and let the GPS choose where it wants to take me. So after dropping Jernej off at the kindergarten, I pushed the button for the nearest unknown beach and off we went, me and our little »Mon Chéri« car. Mornings like these create a special atmosphere, they literally force you to go out and explore (if the time and the daily schedule permit, of course). The first stop was Vigdelstranda beach, about 15 km from where we live. I was driving through the countryside, passing modern farms, stone fences and little cottages surrounded by herds of cows and numerous free grazing sheep. Then I reached the end of the headland and suddenly the road seemed to go straight down into the ocean, with less and less land on both sides of the road. I felt like taking off any minute. These amazing landforms are scattered along the entire Norwegian coastline. I read somewhere that if the whole coastline was stretched into a single line, it would circle the planet two and a half times. I felt such a rush of excitement when the astonishing drama of the landscape spread out before me. The only word that came out was “wow” … repeatedly. I drove to the first beach sign and parked the car in a flat and open green landscape, surrounded by some individual hills, bursting with green vegetation of various hues and sizes. A white wooden path lead slightly upwards and when I reached the top, there was this unbelievable awe-inspiring view:
I know that my pictures and descriptions can’t possibly do it justice. One has to personally experience the scenery in its full glory. The elemental beauty and sheer force of the sea were like a magnet, keeping me cemented in the sand while taking in the visual feast and hypnotizing sound in front of me. Some might sense a little exaggeration in these words, but there is no better way for me to describe this sensual peculiarity. And I wanted to put it in words to remember it in a different form than just through pictures. When I turned away to leave for the car, the sand just wouldn’t let me go, so I kept turning back for a new wave of the mystical force. There was no other soul in sight, only me and the warm wind. I went on to discover some other nearby beaches, all unique and magnificent, revealing the dramatic fjord legacy of Norway. I guess that experiences like these might help me understand the real essence of Norway, at least a tiny fragment of it. This might take years or decades and I am really looking forward to all new unexpected discoveries.
Kot prevajalka imam to prednost, da lahko svoje delo opravljam kjerkoli. Ker se je pojavilo nekaj novih priložnosti in projektov, sem se odločila za svoje malo prevajalsko podjetje, ki sem ga ravnokar ustanovila. Poleg tega delam še kot nadomestna učiteljica na eni izmed tukajšnjih mednarodnih šol, tako da sem se po dolgem času spet z velikim navdušenjem sprehodila po šolskih hodnikih. Temu bom namenila poseben prispevek, ker se je nabralo že toliko zanimivih vtisov, ki so mi dali vedeti, da sem res že nekoliko “starejša”. Tukaj pa bom poskušala razjasniti postopek ustanovitve samostojnega podjetja.
Ustanovitev s.p.-ja (Enkeltpersonforetak) je enostavna in hitra. Nekoliko bolj zahtevna je morda registracija tujih državljanov in pridobitev identifikacijske številke (začasna D-number ali ID-number). Pravico do zaposlitve tuji državljani pridobijo z dovoljenjem za bivanje (Residence Permit), za katerega lahko zaprosijo na spletni strani Direktorata za priseljevanje (UDI), ki je na voljo tudi v angleškem jeziku (o tem nekoliko več v enem izmed prejšnjih prispevkov).
Podjetje je možno ustanoviti že z začasno identifikacijsko številko. Najprej ga je potrebno registrirati v registru za pravne subjekte “Central Coordinating Register for Legal Entities”, kar je možno opraviti preko spleta (Altinn) in brezplačno. S tem prejmete identifikacijsko številko podjetja, nakar se nekatera podjetja morajo vpisati še v “Register of Business Enterprises”, kar pa je potrebno plačati (nekje 3000 NOK). Sem spadajo predvsem podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo/preprodajo blaga in pa podjetja z več kot petimi zaposlenimi. Po registraciji sledi obisk davčne izpostave, kjer je potrebno izpolniti obrazec glede napovedi prihodkov oz. dobička za prihodnje leto, na podlagi katerega nato izračunajo višino davka na dohodek. Pri tem je potrebno zaprositi za t.i. “Tax Deduction Card”, ki jo potrebujejo tudi tisti, ki so zaposleni pri kakšnem podjetju. Podjetnik mora davek plačevati vnaprej, in sicer v štirih obdobjih letno. Če na začetku oceni, da bo letni dohodek pod 50.000 NOK, davkov ni potrebno plačevati, tudi davka na dodano vredno ne. Nad tem zneskom pa velja več stopenj DDV-ja (25 %, 15 % in 10 %). Vsakršno spremembo in prekoračitev podanih napovedi je potrebno nemudoma sporočiti.
Zavarovanja si mora podjetnik urediti sam in so večinoma prostovoljna (razen zavarovanja za primer poškodbe delavca pri delu), deloma tudi pokojnino. Norveška ima dvotirni pokojninski sistem, en del si podjetnik plačuje sam, drugi del pa prispeva državni pokojninski sklad. Prispevke v ta sklad mora plačevati vsak samostojni podjetnik, ki zasluži več kot 49,650 NOK letno, in sicer 11,4 % glede na dohodek. Za zaposlene in druge oblike podjetij veljajo druge postavke.
Vsi birokratski postopki večinoma potekajo elektronsko in so tudi v angleškem jeziku. Poleg tega država vlaga v pomoč pri ustanavljanju in razvoju novih podjetjih. Na voljo so številne fundacije, projekti in svetovalne točke. Lep primer je državno podjetje Innovation Norway, ki si prizadeva za inovativnost, razvoj in promocijo podjetij.
V Sloveniji posamezniki samostojna podjetja pogosto ustanavljajo zaradi tuje iniciative, saj tako razbremenijo delodajalca, ki jim nato zagotovi delo. O tem sem se pogovarjala s tukajšnjimi podjetniki, tako tujimi kot domačini. Presenečena sem bila, da nobeden izmed sogovornikov takšnega primera ne pozna oz. da jim je ta praksa tuja in nenavadna. Vsak se glede svoje oblike podjetja odloči sam, in sicer glede na poslovni načrt oz. obseg dela. Prav tako nimajo težav s plačilno nedisciplino.
Iz uradnih arhivov državne statistike sem razbrala, da je s.p. oz enkeltpersonforetak najbolj pogosta oblika podjetništva, se jih pa tudi največ zapre.
Naftna kriza pušča posledice na vseh gospodarskih področjih, tako pri večjih korporacijah kot tudi pri manjših podjetnikih. Številni se soočajo z negotovostjo in strahom pred izgubo službe, ki so bile pred kratkim še varne in številčne. Veliko brezposelnih (med temi so v prvi vrsti tuji državljani) se zato vrača domov, drugi pa poskušajo najti alternativne načine zaslužka, tudi v podjetništvu in drugih panogah. V tukajšnji mednarodni skupnosti vedno pogosteje opažam nova majhna podjetja, ki se ukvarjajo z različnimi storitvenimi dejavnostmi, kot so kuhanje in dostava hrane, čiščenje, varstvo otrok, fotografiranje, frizerstvo, učenje inštrumentov in jezikov ter podobno. Potreba je precej velika, saj je zaradi osredotočenosti na naftno panogo lokalni storitveni sektor nekoliko zoperstavljen. Pomaga pa tudi nekompliciran in manj obremenjujoč način ustanavljanja podjetja, tako da imajo mali podjetniki na začetku več svobode in priložnosti za razvoj.
Kako vem, da je pomlad? Domačinka mi je pri zborovskih vajah mimogrede pokazala fotografijo zvončkov in žafranov, ki so baje že vsepovsod po mestu. Torej je zimsko spanje zaključeno, končno! Mogoče še nisem slišala prve kukavice ali pa tistega lepega jutranjega čivkanja, pa tudi kmetje še niso začeli zlivati gnojnice. No, pred nekaj dnevi pa se je pomlad le začela prebujati tudi pri nas in omenjeni indikatorji so bili prisotni (razen kukavice). Moram reči, da je tudi tukaj čudovita, sveža, nekoliko hladnejša, živo zelena in vsak dan dve minuti svetlejša. Sveta Lucija je opravila svoje in ljudje so spet kot prerojeni … skoraj Tako kot tisti žafrančki, ki se še niso prav razcveteli. Čebele so še napol zaspane pa tudi pajki še niso začeli plesti svojih velemest po bližnjem grmovju. Se pa čuti v zraku, da smo na dobri poti, zato objavljam nekaj dokaznega gradiva. Prijeten občutek, ko lahko stojim na neverjetno mehkem in živo zelenem mahu, je res nepopisen. Kaj tako mehkega še nisem doživela, človek bi se kar ulegel in zaspal. Pa sem to čudovito gozdno pot odkrila komaj zdaj, čeprav je le dobrih 100 metrov vstran od naše hiše.
Sonce je tukaj res zlata vredno, saj ga kar nekaj časa ni bilo na spregled. Ljudje po mestu sedijo zunaj po pločnikih in pijejo kavo, tako da na prvi pogled ni jasno, če gre za berače ali martinčkarje. Gozdovi so polni otrok, ki se plazijo po visokih skalah in iščejo še zadnje luže. Tam so bili tudi pozimi, a brez moje prisotnosti. Ne premorem namreč toliko vikinške krvi, da bi v takšnem vremenu plezala po smrekah in preštevala storže Mogoče se do druge zime še malo otrdim in si nabavim predvsem boljšo opremo.
Ravno pred nekaj dnevi sem se z domačinko pogovarjala, zakaj je tu ženskam praktičnost na prvem mestu. Veliko jih uporablja kolo oz. hodi peš (to spodbuja tudi država), zato so bolj kot visoke pete in dodelan make-up pomembna trpežna in nepremočna oblačila ter predvsem udobna in topla obutev. Pod volneno kapo in pri ostrem vetru s pršenjem pa še tako močan Taft izgubi bitko z naravo. Frizerji so za redne obiske tako ali tako predragi, lepotilnih salonov pa je le za vzorec. Res videvam predvsem ženske z dolgimi lasmi, seveda pa ni nujno, da je to povezano. (Norge: Fra høyfjellet, fotograf: ukjent, utgiver: Normanns kunstforlag AS, ukjent år)
Sicer je pa pred vrati velika noč, čas, ko se ljudje za daljše obdobje posvetijo svojim domačim in samemu sebi. Nikjer na svetu namreč velikonočni prazniki ne trajajo tako dolgo kot ravno na Norveškem. Vendar se kljub obilici prostega časa večina domačinov spet napoti proti severu, na sneg in smuči (in ponovno nadene volneno kapo). Zvončki lahko počakajo. Tudi mi bomo te praznične dni preživeli večinoma na prostem, tako da se obeta še kakšna reportaža s terena … z zvončki in trobenticami vred!
(God påske, kunstner: ukjent, utgiver: Eberh. B. Oppi, ca. 1947)
Norveščina, bolj eksotično sploh ne bi moglo biti, pa je nekako tako naneslo. Tako se že eno leto srečujem s tem novim jezikom in se čudim nekaterim spoznanjem. Zame je učenje jezika nekaj podobnega kot sestavljanje ogromne sestavljanke. Najprej se lotim okvirja, potem pa se počasi poklopi še kak košček, ki ga lahko umestim v celotno sliko. Trenutno sem komaj pri sestavljanju okvirja. Začela sem z jezikovnim tečajem, ki je za vse priseljence trenutno skoraj nujen, saj je brez aktivnega učenja in znanja jezika težko najti pot do službe, pa tudi do lokalnih poznanstev. Ponudba je kar velika, cene pa se gibljejo okoli 4000 kron za en modul (ca. 50 učnih ur). Poleg tega je na voljo še nekaj brezplačnih aktivnosti, kot na primer pogovorna srečanja (Språkkafé) in brezplačni tečaji, ki jih organizirajo Rdeči križ in katoliška cerkev:
Pred mojim prvim srečanjem z jezikom sem že nekajkrat slišala za stereotip, da je norveščina nekakšna mešanica angleščine in nemščine. Po prvih ugotovitvah pa lahko rečem, da v jeziku prepoznavam predvsem nemščino. Dejansko gre za severnogermanski jezik indoevropske jezikovne skupine, tako da so skupne prvine zgodovinsko dejstvo. Pomembno vlogo je treba pripisati tudi Hansi (trgovska zveza severnonemških mest), ki je imela v srednjem veku trgovski monopol na območju Baltika in severne Evrope, trgovala pa je tudi z Norveško. Uraden trgovski jezik teh mest je bila spodnjesaščina, norveščina pa se je zaradi lažjega komuniciranja s trgovci poenostavila in prevzela nekaj elementov tega jezika.
Norveščina danes pozna dve obliki, ki imata status uradnega jezika in se uporabljata v pisni obliki (knjižni bokmål in »novonorveščina« oz. nynorsk, pri kateri gre pravzaprav za najstarejšo obliko). Večina prebivalstva uporablja bokmål, pri tem pa gre za neke vrste prilagojeno danščino, ki izhaja iz bivše zveze Norveške z Dansko. Nynorsk pa predstavlja poskus uveljavitve starih avtohtonih prvin brez danskih vplivov. Največja posebnost pa so prav gotovo številna narečja, ki imajo na Norveškem poseben status. V govorjeni obliki namreč ni enotnega knjižnega jezika, kot je pri nas knjižna slovenščina, pač pa uporabljajo lokalna narečja. Teh bi naj po nekaterih podatkih bilo od 400 do 500, tako da ima dejansko vsaka vas svojo različico.
Moje znanje jezika mi trenutno še ne pomaga pri razlikovanju med narečji, mi pa koristi predvsem znanje nemščine. Sama slovnica je podobna nemški, le da ni tako kompleksna (npr. stavčna struktura: Jeg kommer fra Stavanger. Jeg er student.) Naslednji odstavek sem prekopirala iz članka, ki sem ga prvega našla na spletu. Označila bom besede, ki spominjajo na nemške in tako pomagajo pri razumevanju vsebine.
»Norge er det eneste landet i Norden som ikke tillater dobbelt statsborgerskap, men det kan det bli slutt på. Torsdag innstilte Stortingets kommunal- og forvaltningskomité på å be regjeringen utrede saken.«
Še nekaj primerov: velkommen, språk, frivillige, hus, bok, baker, kirke, handel, betale, lærer …
Omenila bi še nekaj razlik. V norveščini poznajo le dativ in genitiv, pa še v teh primerih se raba razlikuje glede na narečje. Glagolov ni potrebno spregati, torej obdržijo pri vseh osebah enako končnico (jeg har, du har, han har, vi har …) Najbolj zanimivo pa je razlikovanje spolov. Norveščina sicer pozna tri spole, vendar pa knjižni bokmål ženski in moški spol združi v »utrum«. Večina samostalnikov spada ravno v slednjo skupino, v kateri se spol poljubno izbira: ei kvinne in en kvinne (ženska). Bila sem prav presenečena, ko sem pri tečaju prvič slišala, da prevladujejo moške oblike in da si ženskih ni potrebno zapomniti (oz. le za prepoznavanje, saj jih le redkokdo uporablja). V mestu Bergen, na primer, ženske oblike sploh ne poznajo. Spominjam se študijskih let v Gradcu, ko sta spolna asimetrija jezika in generičnost moškega slovničnega spola bili pogosto obravnavani temi, zlasti pri pisanju diplomskih nalog. Tu pa nisem zasledila še nobenega diskurza v tej smeri. Jezik se zdi bolj praktičen in ideološko manj obremenjen.
Nasploh je življenje tukaj veliko bolj praktično, omejeno le na najnujnejše. V to ljudi do neke mere prisilijo vremenske razmere in okolica, deloma pa tudi posebne družbene karakteristike, pri katerih je pomembno omeniti socialistično obarvan neformalni kodeks obnašanja (Jante), uniformno podobo, egalitarizem, potrpežljivost ipd. Bilo bi zanimivo raziskovati, v kolikšni meri takšne okoliščine vplivajo tudi na jezik in kakšna je dinamika v tem novem mednarodnem okolju, ki je še posebej izrazito tu v Stavangerju. Vsa opazovanja in spoznanja bom poskušala strnit še v kak prispevek, zaenkrat pa se moram še potruditi, da mi Æ, Ø in Å ne bodo več tako tuji.
Pred kratkim sva zasledila komentar znane slovenske komedijantke o kakovosti kave in postrežbe v Sloveniji. Postregli so ji namreč s kavo, ki je namesto pričakovane goste pene imela le mehurčke. Sabina je v istem času naročila kavo v Stavangerju na Norveškem. Saj veste, to je tista država, kjer je »vse boljše« kot v Sloveniji. »Seveda, cene so višje ampak je višji standard in kvaliteta življenja.« To je najbolj pogost odgovor Slovencev, ko se z njimi pogovarjam o cenah in življenju. Skoraj jezni so, ko jim povem, da je življenje v Sloveniji precej dobro. V Sloveniji je (po njihovih podatkih oz. prepričanju) ogromno ljudi lačnih in komaj shajajo iz meseca v mesec.
Verjetno ni absolutne resnice niti v Sloveniji niti na Norveškem. Kot sem pisal v prejšnjih zapisih, so nekatere stvari boljše na severu, nekatere pa v Sloveniji. Sam odkrito priznam, da me po približno 10 letih dela v tujini vleče domov. Všeč so mi (tudi slabe) kave za 1.20 eur, kjer lahko zbiram med hladnim ali toplim mlekom, s peno ali brez in celo dodatki. Nekateri bari v Sloveniji postrežejo s kakšno sladkarijo, ob praznikih in obletnicah pa celo s tortico ali pecivom. Všeč so mi zmerne cene in velika izbira. Tudi v trgovinah nižjega cenovnega razreda kakovost ni tako slaba, večje trgovske verige pa imajo npr. svoje kartice ugodnosti. Med dvoletnim »postankom« v Sloveniji sem lahko na podlagi lastne izkušnje spoznal, da lahko s primerjavo cen in akcijskih ponudb prihranim precej denarja.
Bistvo tega zapisa pa ni toliko analizirati cene, to je že naredila Sabina. Po debati glede kave sem spoznal, kako različen pogled imajo ljudje na kakovost življenja in kako se spreminjajo mnenja tistih, ki že dlje časa živijo v tujini. Vsi po vrsti pravijo, da ni slabo živeti v Sloveniji. V tistih dveh letih v Sloveniji sem namreč ugotovil, da se človek hitro navadi na nek standard in lahko postane občutljiv na vsak odklon. Če dve leti pijem kavo z veliko pene, me seveda zmoti, ko dobim tako z mehurčki.
Po 9 mesecih življenja na Norveškem pa moram zapisati, da bi bil srečen s tako kavo v Sloveniji, ker za njo vsaj ne bi bilo treba plačati skoraj 4 eur. Toliko je namreč plačala pred kratkim Sabina. Kava je imela samo nekaj mehurčkov, nobenega sladkorja, bila je neprijetnega okusa. No, moram biti fer in priznati, da sem na Norveškem tudi že pil zelo dobro kavo, vendar nikoli ni stala manj kot 3,5 eur.
Vedno me je vleko domov. Slovenija je resnično lepa dežela. Vendar so me zadnji dogodki opomnili, da je potrebno ceniti to kar imamo in ne kar bi lahko imeli. Prijateljica, ki je bila na kavi skupaj s Sabino, je tisto dopoldne nenadoma dobila klic. Bil je njen mož, ki jo je klical z naftnega črpališča sredi morja. Po telefonu so mu ravno sporočili, da je odpuščen. Kar tako. Brez odpravnine in drugih bonitet. Ker je pogodbenik iz tujine, ga to lahko doleti. Zaradi cene nafte je podobno doletelo kar nekaj pogodbenikov. Ker so iz države, ki je članica EU , imajo na voljo nekaj socialne pomoči. Seveda ni dovolj, da bi lahko dlje časa ostali in živeli na Norveškem.
V tujini, konkretno na Norveškem, se ne cedita med in mleko. Potrebno se je boriti. Enako kot v Sloveniji. S tem, da tu ni babic, dedkov, stricev in tet, ki bi popazili otroka; ni družinskih piknikov, ni odličnih pic za 5.7 eur, malo je sprejemljivih cen … Potrebno si je poiskati prijatelje in na novo zgraditi življenje. Kompenazacija se kaže v nekoliko višjem dohodku. Večno vprašanje pa je, ali ta razlika odtehta odsotnost družine in vseh ostalih ugodnosti, ki smo se jih navadili doma.
Če pomislim na vsa ta množična odpuščanja v naftnem sektorju, smo lahko zelo hvaležni in srečni. Nikjer v zahodnem svetu ne poznajo tako zaščitene »pogodbe za nedoločen čas« kot v Sloveniji. Prožnost delovnih pogodb je na Norveškem delovala odlično, ko ni bilo krize, ker najboljši oz. dobri delavci praviloma niso izgubljali služb. V trenutnem stanju, ko je cena nafte zelo nizka glede na pretekla obodbja, pa dobri delavci niso varni. Sicer nedokazljivo, se tukaj vseeno čuti razmah »prikritega« nacionalizma, kjer tuje pogodbenike z več izkušnjami zamenjujejo Norvežani. S tem Norveška še vedno vzdržuje eno najnižjih brezposelnosti na svetu. Še en dokaz, da statistika ne kaže nujno realnega življenjskega stanja.
Kmalu bo šlo zares, ravno sem vložila vso potrebno dokumentacijo za t.i. »residence permit« oz. dovoljenje za bivanje, s katerim dobim pravico do zaposlitve na Norveškem. Moj postopek se nekoliko razlikuje od običajnega, saj imamo zaradi Tomaževe službe drugačen status, sem pa lahko pobližje spoznala način urejanja tega dovoljenja. Na kratko bom opisala prijavo in postopek iskanja dela na Norveškem, ki velja tudi za nas Slovence.
Norveška ni članica EU, ima pa kot članica Evropskega gospodarskega prostora z EU sklenjen sporazum o prostem pretoku delavcev, ki Slovencem omogoča, da na Norveškem delamo pod enakimi pogoji kot domačini. Vsak EU-državljan, ki želi na Norveškem ostati za dlje kot tri mesece, se mora najprej registrirati, to pa lahko opravi na bližnji policijski izpostavi. Za bivanje, krajše od šestih mesecev, je potrebno pridobiti začasno identifikacijsko številko (D-nummer), za daljše bivanje pa osebno identifikacijsko številko, ki jo imajo tudi vsi Norvežani. Če se torej na Norveško odpravite kot iskalec zaposlitve, lahko v državi brez dela ostanete največ šest mesecev.
Pravico do zaposlitve pa pridobite z zgoraj omenjenim dovoljenjem za bivanje, za katerega lahko zaprosite na spletni strani Direktorata za priseljevanje (UDI), ki je na voljo tudi v angleškem jeziku. Za pridobitev le-tega potrebujete konkretno ponudbo za zaposlitev (pogodbo) oz. dokazilo o zagotovljenih finančnih sredstvih za preživljanje. Obstaja še poseben postopek za iskalce zaposlitve s (pred kratkim pridobljeno) strokovno izobrazbo oz. iskanimi kvalifikacijami, pri tem je potrebno priložiti prevode spričeval in podobnih dokazil. Nato je potrebno zbrati zahtevano dokumentacijo in jo osebno predati na policijski postaji. Tu pa se tudi začnejo prvi izdatki, saj je potrebno plačati upravne pristojbine, v mojem primeru vrtoglavih 3700 NOK (412,98 EUR). Na dovoljenje se čaka nekaj tednov, lahko tudi več, vendar se k prijavi lahko priloži prošnjo, ki omogoča, da se z delom lahko začne tudi med samim postopkom.
Trenutno so najbolj iskani poklici s področja nege in varstva, izobraževanja, storitvenih dejavnosti, turizma, gradbeništva, industrije in akademskega raziskovanja (Vir: EURES). V zadnjih mesecih so poročali o številnih odpuščanjih na področju naftne industrije, saj je geopolitična kriza, povezana s svetovnim trgovanjem nafte, dosegla tudi Norveško. Nekatere naftne ploščadi so zaradi visokih vzdrževalnih stroškov že zaprli. Inženirji s tega področja se zato soočajo z negotovostjo in strahom pred izgubo službe. Vseeno pa naftna industrija v Stavangerju nudi še največ dela in možnosti razvoja, pa tudi napovedi za prihodnja leta so obetavna, tako da panike še ni čutiti.
Plače so razmeroma visoke in se na prvi pogled zdijo sanjske (povprečno nekaj čez 5200 EUR bruto na mesec). Spodaj je tabela povprečne letne plače glede na gospodarsko panogo za leto 2014.
Annual earnings, by industry, time and contents
2014
Annual earnings (NOK 1 000)
Total industry
505,5
Agriculture, forestry and fishing
425,9
Mining and quarrying
814,9
Manufacturing
513
Electricity, gas and steam
633,9
Water supply, sewerage, waste
488
Construction
483,6
Wholesale and retail trade, repair of motor vehicles
Neto znesek je seveda nekoliko nižji, saj je potrebno odšteti vsaj 35,2 % davka in še dodatnih 9 % ali 12 %, glede na višino plače. Končni znesek se morda še vedno zdi precej visok, vendar je potrebno omeniti še visoke stroške najemnine, hrane, goriva, storitev … V spodnji tabeli je primerjava nekaterih osnovnih izdatkov.
Slovenija
Norveška (Stavanger)
Mesečna najemnina dvosobnega stanovanja
Ljubljana: 400–800 EUR
Med 8.000 in 13.000 NOK(900–1300 EUR)
Elektrika, ogrevanje, voda in komunala za stanovanje (srednje veliko)
ca. 150 EUR
ca. 2.000 NOK (220 EUR)
Internet
Siol top solo + višja hitrost 50/20 Mb 32.50 EUR
optika 75/75 Mb Altibox Lyse 549 NOK (60.84 EUR)
Mesečna avtobusna vozovnica
Ljubljana: 42,50
650 NOK (72 EUR)
Kosilo v povprečni restavraciji (predjed, glavna jed, sladica)
15 do 20 EUR
ca. 450 NOK (50 EUR)
Kino
6 EUR
120 NOK (13 EUR)
Kapučino v kavarni
1,5 EUR
36 NOK (4 EUR)
Malo pivo
2 EUR
80 NOK (9 EUR)
Gorivo (bencin/liter)
1,35 EUR
13–15 NOK (1,44–1,66 EUR) precej variira, najugodneje v nedeljo
Beli kruh (kg)
1,5 EUR
25 NOK (2,7 EUR)
Liter mleka
0,74 EUR
16 NOK (1,8 EUR)
Piščančje prsi (kg)
6 EUR
100 NOK (11 EUR)
Svež losos (kg)
13 EUR
80 NOK (8,9 EUR)
Jabolka (kg)
2 EUR
25 NOK (2,8 EUR)
Pivo (0,5 l)
1,11 EUR
31,4 NOK (3,5 EUR)
Pomarančni nektar (1 l)
1 EUR
20 NOK (2,2 EUR)
12 jajc (prosta reja)
2,5 EUR
40 NOK (4,5 EUR)
Tedenska primerjava cen različnih trgovin: http://enhver.no/priser/
Norveška velja tudi za eno od držav z najbolje urejenimi in humanimi delovnimi pogoji. Tudi po poročanju kolegov, ki tu živijo že nekaj časa, lahko to potrdim, saj je razporeditev prioritet nekoliko drugačna kot v tipični kapitalistični družbi. Nadure so prej pokazatelj neuspeha, saj delavec ni sposoben svojega dela opraviti v določenem času, ki je za to namenjen. K najpomembnejšim vrednotam namreč spada preživljanje časa z družino in prosti čas v naravi. V odprtih vrtcih, na igriščih in drugod videvam presenetljivo veliko mladih očetov, ki sami skrbijo za otroke, ko so mame v službi. Imajo namreč uspešen model za spolno uravnoteženost v gospodarstvu (zakonsko določeno 40-odstotno zastopanost žensk na vodilnih položajih, enakopravnost pa strateško uvajajo na različnih institucionalnih ravneh). Staršem pripada 46 tednov starševskega dopusta s 100-odstotnim nadomestilom ali 56 tednov dopusta z 80-odstotnim nadomestilom. Od tega je 10 tednov namenjenih le očetu.
Ena izmed večjih ovir, na katero lahko naleti tuji iskalec zaposlitve, je neznanje jezika. Norveški jezik ima dve uradni knjižni različici, ki se v javni rabi enakomerno uporabljata. Stavanger pa ima poleg tega še posebej izrazito narečje, ki se po poročanju Norvežanov precej razlikuje od knjižnega jezika, ki ga npr. govorijo v Oslu. Na nekaterih področjih je za zaposlitev dovolj tudi aktivno znanje angleškega jezika (če v zameno lahko ponudite neko specifično in iskano znanje), vendar kaj hitro postane jasno, da brez znanja jezika ne bo šlo. Sicer več kot 80 % prebivalstva govori angleško, je pa med razpisi skoraj povsod zaslediti zahtevo po znanju norveščine. Do sedaj sem sicer spoznala nekaj posameznikov, ki so dobili delo tudi brez oz. z začetnim znanjem jezika, in sicer v fitnesu, v gostinstvu, pa tudi nekaj inženirjev, ki delajo v mednarodnih podjetjih. Pri iskanju dela je tako potrebna iznajdljivost in dobra pripravljenost, za začetek pa si je še dobro izbrati katerega izmed številnih jezikovnih tečajev (od 3500 NOK/modul) ali pa si vsaj poiskati najbolj primeren spletni vir za učenje. O jeziku in učenju bom pisala v naslednjem prispevku, zaenkrat pa lahko omenim še eno vzpodbudno zanimivost. Norveška slovnica namreč velja za najpreprostejšo med germanskimi jeziki (pa tudi znanje angleščine in nemščine nekoliko pomaga). Det var alt for nå. Takk for at du leste!
Gledam vremensko napoved in vidim, da se je spremenila glede na včerajšnjo. V soboto in nedeljo bo deževalo. Potrebno bo spremeniti načrte.
Po dobrih šestih mesecih bivanja na Norveškem je prilagajanje na vremenske razmere postalo stalnica. Ni več prilagajanje, je način življenja. Vreme v tem delu Norveške se zaradi vetrov spreminja bolj pogosto kot v Oslu. Tu skozi vse leto prevladujeta dva letna časa: zima in približna pomlad oziroma zgodnja jesen (kakor komu paše). Poletja, kot ga poznamo v Sloveniji, vsaj to leto (še) ni. S časom lahko postane precej naporno, saj je potrebno za enodnevni izlet kar nekaj usklajevanja ter preverjanja napovedi. Krajši izleti in sprehodi pa so vedno na sporedu, saj imamo blizu doma kar nekaj plaž, igrišč in sprehajalnih poti, tako da se Sabina in Jernej vedno znajdeta.
Dobra stran nižjih temperatur je boljši spanec ponoči, nižja stopnja vlage, manj bolezni in podobnih težav, pa tudi klimatske naprave ne potrebujemo. Svež morski zrak blagodejno vpliva na počutje, otroci so bolj zdravi, v vrtcih pa je manj viroznih obolenj. Jernej do zdaj še ni zbolel. Tudi ko pod nobenim pogojem ni hotel iz mrzle vode ali pa ko smo med igro pozabili na mrzel veter in nekaj kapljic dežja.
V zadnjih tednih smo odkrili nekaj razlik med percepcijo »južnih narodov« (med njimi tudi Slovencev) in realno sliko na Norveškem. Tako lahko v člankih berete, da Norvežani plačujejo visoke davke in vedo za kaj jih plačujejo, da je sive ekonomije malo … Realnost je drugačna. Nekateri Norvežani celo priznavajo, da je zelo malo ljudi, ki bi plačevali storitve in zahtevali račun. Pravijo, da na ta način enostavno ne bi mogli preživeti skozi mesec. K zobozdravniku se jih veliko odpravi na Poljsko, po nakupe pa pogosto hodijo čez mejo. Za popravila v hiši ali stanovanju najemajo tujce, ki delo opravijo za plačilo v gotovini brez računa. Zaradi visokih davkov je tak način bolj sprejemljiv za obe strani. Socialne storitve so tako financirane iz visokih davkov od goriv, cigaret, alkohola, poslovanja z nepremičninami, nakupa avtomobila, itd.
Drugi večji »reality check« sva doživela, ko je Sabina vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za bivanje (residence permit). Ta ji bo omogočala zaposlitev na Norveškem. Na spletni strani (www.udi.no) je precej dobro razložen potek pridobitve. Izdelan je celo kontrolni seznam vseh dokumentov, ki jih vlagatelj mora imeti. Ko se postopek na spletu konča, je potrebno dokumentacijo natisniti, plačati 3700 NOK (412,98 EUR) ter se naročiti na policiji za obisk, kjer se vloga dejansko vloži (toliko o zapleteni slovenski birokraciji in norveški, ki bi naj bila nezapletena). Ob obisku naju je pričakala mlada uslužbenka, ki je govorila odlično angleščino in nama povedala, da je nova in da ne ve, kaj mora storiti. Zaradi nama neznanih razlogov sodelavke, ki je sedela pri sosednjem okencu, ni želela vprašati o postopku, naslednja uslužbenka pa je imela stranko. Odločila se je, da bo izvedla postopek, ki ga pozna, in počakala na njenega nadzornika, ki je bil dosegljiv preko spletnega klepetalnika. Sabina, ki se je o postopku podrobno seznanila pred obiskom, ji je sama povedala, kaj naj stori in katere dokumente bo uslužbenka potrebovala. Vse skupaj je steklo in po 10 minutah je bilo postopka konec. Ko naju je odslovila, sva vseeno vztrajala, da nama da vsaj neko referenčno številko, na katero se bova lahko sklicevala, če že potrdila o postopku nisva dobila. Takih potrdil ne poznajo, očitno deluje vse na zaupanju (mimogrede, v nekem drugem postopku sem januarja in februarja po telefonu naročil identifikacijsko številko za naročanje in vlaganje dokumentov v lokalni upravi. Tudi takrat nisem dobil nikakršnega potrdila in te številke še danes nimam – postopek naj bi trajal dva tedna).
Urejenost, dovršenost in kompetentnost, o katerih sem bral, vsaj po mojih izkušnjah (kakor tudi po izkušnjah drugih, s katerimi sem se v zadnjem času pogovarjal) ni na visokem nivoju. Totalno zmedo in kaos rešuje tradicija in sprotno popravljanje napak, ki je tudi precej sproščeno (ni nekih sankcij, ni sledenja, ni pretiranega učenja iz izkušenj na individualni ravni).
Iz življenja mnogih tujcev je razbrati zanimiv trend: tujci, ki so prišli iz slabše razvitih držav, se kaj hitro vpišejo na tečaje norveščine in se v norveško življenje integrirajo čim bolj. Ti želijo tudi ostati. Ostali, ki prihajajo iz držav s podobnim standardom pa ugotavljajo, da življenje na Norveškem ni tako »ugodno« in se stežka odločijo, da bo Norveška njihov stalni dom (v pogovorih se vsi po vrsti pritožujejo glede visokih cen in dražjih življenjskih stroških). Slednji tudi manj časa in denarja posvetijo učenju norveščine, saj norvežani zelo dobro govorijo angleško.
In kje smo mi? Sabina se bo prav gotovo učila norveščine že zaradi izobrazbene usmerjenosti in iskanja službe, jaz učenja norveščine ne uvrščam na vrh prioritetnih opravil. Na mojem kontrolnem seznamu lepa narava in varno okolje (dovolj varnih je še kar nekaj držav v Evropi) nista dovolj za permanentno ustalitev v tuji državi.
Minilo je že skoraj pol leta od začetka naše norveške pustolovščine. Počasi (zelo počasi) postaja topleje, temperature dosežejo že 20 stopinj. Sonce vzide ob 5.30, dan pa se zaključi okoli 22.00. Glede na dolgo zimo in precej nizke temperature se Norvežani pri 15 stopinjah sprehajajo v kratkih hlačah, otroci pa so skoraj brez izjeme vsi zunaj na igralih. V vrtcih celo spijo na prostem, in sicer v posebnih vozičkih, ki jih lahko hitro prestavijo. Večmesečno bivanje tukaj nas je naredilo bolj tolerantne glede vremena, samo da ne dežuje in piha premočno. Ko so temperature nizke, se pač oblečemo; če sije sonce, se namažemo s kremo za sončenje. Ne izgubljamo časa za pritoževanje in ne čakamo na sonce, preden se odpravimo ven. Tako sva na obisku v Sloveniji vedno zadovoljna, karkoli že povedo pri vremenski napovedi.
Za prvomajske praznike smo se odpravili na prvi daljši izlet na jug Norveške. V Kristiansandu je znan živalski vrt, poleg pa še zabaviščni park. Vreme tam je po besedah Norvežanov tudi bolj stanovitno in predvsem bolj sončno. Pot do tja traja iz Stavangerja približno 3 ure in pol. Omejitve na Norveškem so nizke, kazni visoke, zato se nam prav gotovo ni mudilo na cilj. Pot je potekala po navadni cesti mimo gora, fjordov in vasi. Narava in razgled sta bila fantastična, zaradi omenjenih nizkih hitrosti (na navadni cesti 80 km/h, na avtocesti pa 90 km/h) pa je tudi vožnja bila prijetna. Ni nervoze, ki sem jo na slovenskih avtocestah občutil dnevno (kjer se avtomobili praviloma vozijo na prehitevalnem pasu, tovornjaki pa na voznem). Človek se umiri, ker ga v to prisilijo pravila in način življenja.
Ustavili smo se pri enem izmed počivališč in preverili ponudbo. Spet smo se lahko prepričali, da standardna ponudba v Sloveniji prekaša to na Norveškem. Mize in stoli so najcenejši, z dizajnom se ne obremenjujejo preveč, kava je iz avtomata, ponudba hrane omejena. Razumem Angleže in Norvežane, ki so zelo navdušeni nad Slovenijo, predvsem nad ponudbo in cenami. Vseeno pa nisem bil razočaran. V skladu z življenjskim stilom, ki ga živimo, smo imeli na voljo vse, kar smo tisti trenutek potrebovali; kavo, kornet brez sladoleda za Jerneja, stranišče s previjalno mizo in nekaj prostora, da si je Jernej lahko pretegnil noge (beri: tekal kamorkoli se je dalo, mama pa za njim).
Ob tem sem se spomnil naših potovanj po Sloveniji. Postanek ob avtocesti na počivališču. Marche je ponujal vse, kar si človek zaželi. Tako obišrna ponudba, da sva si s Sabino najprej 20 minut pasla oči in se odločala, kaj bi jedla. Cela vrsta kav in napitkov. V zadnjih mesecih sem spoznal, da tako obširne ponudbe ne potrebujem. Ob kavi sva se spraševala, kaj bi rekli Slovenci, ki častijo nadvse uspešne skandinavske države, ki imajo vse in še več, ko bi videli omejeno ponudbo in ambient, ki spominja na gostilne poleg malih trgovin pred osamosvojitvijo (starejši bodo vedeli, o čem pišem).
Povsem druga pesem je bil hotel, v katerem smo prenočili. Sicer precej drag, a družinam prijazen hotel je ponujal prijetne sobe, nepozaben zajtrk, majhno sobo z igrali za otroke in odlično lokacijo. Tu se je še enkrat pokazalo, da so otroci »svobodnejši« pri raziskovanju kot v Sloveniji. Družba je glede malih raziskovalcev veliko bolj strpna. Nič ni narobe, če otroci tekajo po hotelu, pritiskajo na gumbe dvigala, so glasni pri zajtrku … Sam pri sebi sem opazil, da sem tu bolj sproščen, ko Jernej teka in izraža svoja mnenja in nestrinjanja. Nihče se ne ozira, nihče ne komentira. To je sprejemljivo.
Obisk živalskega vrta je bil prijeten, mogoče prekratek. 2-letnik nima potrpljenja gledati sicer njemu fascinantne žirafe dlje kot 3 minute. Potem je potrebno najti druge fascinantne živali. Živalski vrt ima del živali v odprtem predelu, kjer jih lahko otroci božajo, hranijo in občudujejo od blizu. Ovce, koze in njim podobne živali so popolnoma udomačene in potrpežljive, da staršem ni potrebno doživljati srčnih napadov ob ne preveč nežnih dotikih malih nadobudnežev. Nauk tega potovanja je, da je Jernej popolnoma zadovoljen s tem, kar ima okoli hiše in v Stavangerju. Njegov čas za odkrivanje šele prihaja, zato bomo tovrstna potovanja prestavili za kako leto ali dve, ko bo bolj dojemal okolico in mu bo ta bolj zanimiva.
Pot nazaj je minila v enako sproščujočem vzdušju. Vreme je bilo še lepše ob vrnitvi, zato je bil pogled na številna jezera in gore prav čudovit. Na koncu lahko še enkrat potrdim dejstvo, da je na Norveškem na voljo več ali manj vse, vendar doseganje podobne kakovosti in ponudbe kot v nekaterih drugih državah stane. Primerljiv hotel v Sloveniji stane vsaj pol manj, prav tako hrana in pijača v gostilnah ob cesti. Vstopnina za živalski vrt za dva dni za dva odrasla znaša 68.14 eur, v Ljubljani pa 32 eur. In za vse skeptike, v Ljubljanskem živalskem vrtu je vsaj 3-krat več živali.
Še eno zanimivo izkušnjo smo doživeli nekaj dni nazaj. Zdravstvo, cepljenje in pregledi za otroke do 16. leta so zastonj. Glede na to, da Jernej ni bil pregledan že več kot leto dni, sva se odločila, da ga naročiva za pregled. Ti brezplačni pregledi spremljajo otroka pri njegovem razvoju. Naročiti se je potrebno po telefonu ali po spletu. Ker nisva vedela kako točno to poteka, strani pa so več ali manj v norveščini, sva poklicala po telefonu. Uslužbenka je povedala, da jim je potrebno poslati elektronsko sporočilo, oni pa bodo določili datum. Zagotovila nam je, da bo poskušala najti datum pred poletjem.
Spet se je pokazalo, da Norvežani zdravstvo dojemajo drugače kot Slovenci. Za brezplačne preglede je potrebno čakati tudi mesece. Seveda je pregled možen tudi pri zasebnem pediatru, vendar je le-ta precej drag (od pribl. 100 eur naprej za pregled). Norvežani sprejemajo te čakalne dobe, prav tako sprejemajo cene zasebnih storitev. Glede na njihove odzive se tudi manjkrat odpravijo k zdravniku. Prehladi, zmerne vročine, gripe, bruhanja … vse to prebolijo brez obiska zdravnika. Te bolezni za njih vsaj prve dni ne terjajo obiska pri zdravniku. Postopek v teh primerih je jasen; v lekarno po ustrezna zdravila in preboleti doma. Priznam, da imam sam s tem probleme, ko gre za mojega otroka. V teh letih še ne zna povedati natančno kaj ga boli in kako močno. V takih primerih ga raje peljem k zdravniku, ki je šolan za to, da mi pove, da ni nič hujšega, kot pa da se sam postavim v vlogo zdravnika.
Tako torej prevzemamo navade Norvežanov. Vedno bolj imamo radi naravo in to tudi na glas povemo. Vedno manj nas moti vreme. Vendar se prav tako vedno bolj zavedamo naših kvalitet in smo se jih vedno manj pripravljeni odpovedati. Ne želimo postati nekomunikativni, želimo se družiti, prirejati druženja ob žaru, vabiti ljudi na popoldansko kavo … vse kar za Norvežane ni tako normalno. Zakaj pa ne bi tudi oni spoznali nekaj navad tujcev. Mislim, da te navade niso slabe.
April se počasi izteka, dnevi pa postajajo vedno daljši (dnevno pridobivajo po dve minuti). Sonca je vsak dan več, zaide pa komaj okoli devete ure. Tudi precej močno je, zato se že pri spomladanskih temperaturah mažemo s kremo za sončenje. Danes je še posebej lepo, imamo prijetnih 20 stopinj, se mi pa zdi, kot da jih je veliko več. Takšen dan je škoda preživeti v zaprtem prostoru. Z Jernejem sva se tokrat prvič sama odpravila v center mesta, kjer naj bi imeli neko posebej zanimivo igrišče (Geopark). Parkirala sva v parkirni hiši (22 kron za dobri dve uri), ki je tik ob igrišču in naftnem muzeju. Igrišče so zgradili iz recikliranih in preoblikovanih predmetov, ki jih uporabljajo na morju in v naftni industriji. Oblikovali so ga skupaj s tukajšnjo mladino, tako da je primerno za razne športe in aktivnosti na prostem. Obiskala sva že kar nekaj igrišč, to pa je res še posebej zanimivo.
Pot vodi preko ceste v center mesta, ki je posuto z ozkimi uličicami med tipičnimi belimi lesenimi hiškami. Med tednom v mestu ni gneče, srečala pa sva veliko otrok in mamic z vozički. Mesto je pravi raj za majhne otroke. Na vsakem koraku je kakšna zanimivost, skulptura, igrača ali trgovinica s pisano izložbo. Po naključju sva našla tudi knjižnico, kjer imajo v tretjem nadstropju oddelek za otroke. Jernej je bil danes še posebej potrpežljiv in je z zanimanjem opazoval vse okoli sebe.
Jernej si je najprej izbral knjigo s tole poskočno babico
Mesto se res počasi prebuja. Ljudje se veselo sončijo in urejajo svoje balkone, sezona piknikov je že v polnem teku, otroci pa bodo končno lahko pospravili zimske pajace. Tudi naše narcise na terasi se bodo kmalu razcvetele, samo dan ali dva še.
Skoraj vse smo že pospravili na svoje mesto, pralni stroj in sušilec sta se že kar nekajkrat zavrtela, opravili smo večino formalnosti, pa tudi sosede smo končno spoznali. Z Jernejem sva šla ven v peskovnik (kljub dežju), kjer smo se prvič nagovorili in predstavili. Zaenkrat nisem opazila nobene pretirane zadržanosti in pasivnosti, prav nasprotno. Odkrito smo se lahko pogovarjali o naših izkušnjah, o norveških navadah in drugih praktičnih temah. Spoznala sem še nekaj drugih Norvežanov, jih vprašala glede tipičnih prazničnih ritualov, lokalnih jedi, izletniških točk ipd. Z veseljem so mi odgovorili. Pa tudi mene so veliko spraševali. Ena izmed vzgojiteljic t. i. »odprtega« vrtca, ki ga z Jernejem obiskujeva, je z velikim zanimanjem poslušala, kako v Sloveniji pirhe barvamo s čebulno lupino. Kot mi je povedala, tu nimajo posebnih običajev za veliko noč ali pa se jim morda le pri njih doma ne posvečajo tako zelo. Omenila je le, da otroci dobijo nekaj daril, ki jih zapakirajo v velika kartonasta jajca, česar drugega pa se ni mogla spomniti.
Večina Norvežanov se izreka za luterance (komaj leta 2012 so ukinili t. i. državno cerkev, kjer je vlada posegala v verske aktivnosti, luteranska veroizpoved pa je veljala kot »javna veroizpoved«), katolicizem je po številu pripadnikov na tretjem mestu. Verske praznike praznujejo nekoliko drugače kot mi. Ugotavljam, da verski običaji tukaj niso tako v ospredju kot pri nas v Sloveniji. Prav tako še nisem opazila pretirane velikonočne dekoracije, pa tudi trgovci ne pretiravajo z oglaševanjem velikonočnih artiklov. Veliko družin se v tem času odpelje na sever, kjer čas preživijo v svoji počitniški koči in na snegu. Še posebej priljubljen je tek na smučeh.
Z Jernejem sva že začela koristiti razne aktivnosti in igrišča na prostem. Okoli našega doma sva odkrila že osem različnih igrišč za majhne otroke, v bližini pa je tudi velika kmetija, ki je za oglede odrta ves čas (brez vstopnine). Pet kilometrov vstran je še eno izmed največjih pokritih igrišč v državi, kamor greva pogosto med tednom, saj je v tem času skorajda prazno. Ko se zjutraj zbudiva, sploh ne veva, kam bi najprej šla: hranit račke na katero izmed bližnjih plaž, v otroški muzej ali otroški kotiček v knjižnici, opazovat ladjice na bližnji otok ali pa v katerega izmed odprtih vrtcev (Åpen barnehage). Slednji so značilni za skandinavski prostor in predstavljajo alternativo klasičnim vrtcem. Imajo svojo formalno strukturo, zaposlene pedagoge, primeren prostor z igrali in didaktičnimi pripomočki ter poseben program. Posebna prijava ni potrebna, otroka pa morajo spremljati starši ali druga odrasla oseba, ki plača simbolično vstopnino za kritje stroškov oskrbe (od 10 do 40 NOK). To je tudi enkraten način spoznavanja Norvežanov in navezovanja novih stikov. Do avgusta jih bova še obiskovala, potem pa se začne čas v novem vrtcu.
(eden izmed vrtcev Åpen barnehage )
(Leo’s Lekeland)
(igrala okoli hiše)
(kosmati pujski in kokoši na bližnji kmetiji)
Bili smo kar začudeni, ko je prispela pošta z odobritvijo mesta v vrtcu, ki smo si ga najbolj želeli. Prijave so se zaključile januarja, vse pa je potekalo preko spleta. Izbrati smo morali štiri vrtce in jih razvrstiti po prioritetnem vrstnem redu. Vsak starš, ki za svojega otroka želi mesto v vrtcu, ga mora po zakonu tudi dobiti. Lahko se sicer zgodi, da dobiš drugi vrtec, ki ga nisi zapisal na seznam, vendar nekje mesto bo. Tudi mi smo se tako prijavili in dodatno oddali še dve prijavi za mednarodne privatne vrtce (ki smo jih prav tako uvrstili na omenjeni seznam, saj veljajo omejitve mesečnih šolnin za javne in privatne vrtce). Najprej so nas obvestili, da smo dobili mesto v drugem vrtcu, ki ga sploh nisem poznala. Potem pa smo dobili še potrditveno pošto britanskega mednarodnega vrtca, ki svoje kandidate očitno zbira po drugačnem principu. Najverjetneje je pomagalo tudi dejstvo, da je Tomaž zaposlen pri Natu, saj v kasnejšem obdobju krijejo del šolnine. Izvedeli smo namreč, da imajo prednost predvsem tisti otroci, katerih starši so zaposleni v podjetjih, ki plačujejo stroške šolanja oz. vrtcev (v tem primeru plačujejo precej višjo vsoto). Kar veliko prijateljic zaradi tega ni dobilo mesta v želenem vrtcu, tako da v tem primeru norveški princip »enakosti« ni dosleden.
Glede vrtcev me je (tako kot v Belgiji) presenetilo kar nekaj navad. Večina vrtcev otrokom ne nudi (toplega) obroka, tako da jim starši morajo pripraviti malico in kosilo. Po pričevanju prijateljic, ki tukaj živijo že nekaj let, je tudi hrana, ki jo postrežejo v nekaterih vrtcih, enolična in procesirana (hrenovke, klobase, juhe iz vrečk in različne paštete). Nasploh sem bila začudena nad pritoževanji o slabih prehranjevalnih navadah Norvežanov. V trgovinah je res na izbiro veliko različnih vrst hrenovk, paštet, pripravljenih obrokov in podobnega. Je pa po mojih (začetnih) izkušnjah na voljo tudi zdrava hrana, kar nekaj kmetij s ponudbo lokalnih pridelovalcev, ribičev ipd.
V vrtcih so zaposleni tudi številni nepedagoški delavci iz drugih strok, le vodja skupine ima ustrezno izobrazbo. Večkrat opazujem skupine otrok iz različnih vrtcev, ki prihajajo na veliko igrišče pred našo hišo (tudi ko močno dežuje in piha). Vzgojiteljice so precej pasivne, otroci pa se prosto igrajo, plezajo po skalah, skačejo po blatu … Nasploh opažam, da imajo otroci tu manj omejitev, njihovi starši pa so bolj sproščeni. Zjutraj jih opazujem, kako gredo sami peš v šolo oz. na avtobusno postajo, zvečer se pa igrajo zunaj in se sploh ne bojijo teme. Nepremočljivi enodelni pajaci in gumijasti škornji spadajo k obvezni opremi, dežnikov sploh ne uporabljajo. Tako sva z Jernejem opazovala sosedove otroke in tudi sama kupila podobna oblačila. Kakovost je res zelo visoka, cene pa niso pretirane. Všeč mi je, da trg tukaj ni preplavljen s standardno ponudbo istih trgovskih verig, kot drugod po Evropi. Več je butičnih trgovin, domačih znamk in drugih ponudnikov, ki jih sploh ne poznam. Zmotilo me je le to, da nikjer na etiketi ne piše poreklo izdelka (vsaj jaz ga nisem uspela najti).
Toliko zaenkrat o prvih vtisih in odkritjih. Jutri se spet obeta zanimiva nedelja, celo sonce je napovedano, tako da bo pajac ostal v omari.
Tako kot tisti žafrančki, ki se še niso prav razcveteli. Čebele so še napol zaspane pa tudi pajki še niso začeli plesti svojih velemest po bližnjem grmovju. Se pa čuti v zraku, da smo na dobri poti, zato objavljam nekaj dokaznega gradiva. Prijeten občutek, ko lahko stojim na neverjetno mehkem in živo zelenem mahu, je res nepopisen. Kaj tako mehkega še nisem doživela, človek bi se kar ulegel in zaspal. Pa sem to čudovito gozdno pot odkrila komaj zdaj, čeprav je le dobrih 100 metrov vstran od naše hiše.
