Slovenci z norveškim pridihom

Minilo je že skoraj pol leta od začetka naše norveške pustolovščine. Počasi (zelo počasi) postaja topleje, temperature dosežejo že 20 stopinj. Sonce vzide ob 5.30, dan pa se zaključi okoli 22.00. Glede na dolgo zimo in precej nizke temperature se Norvežani pri 15 stopinjah sprehajajo v kratkih hlačah, otroci pa so skoraj brez izjeme vsi zunaj na igralih. V vrtcih celo spijo na prostem, in sicer v posebnih vozičkih, ki jih lahko hitro prestavijo. Večmesečno bivanje tukaj nas je naredilo bolj tolerantne glede vremena, samo da ne dežuje in piha premočno. Ko so temperature nizke, se pač oblečemo; če sije sonce, se namažemo s kremo za sončenje. Ne izgubljamo časa za pritoževanje in ne čakamo na sonce, preden se odpravimo ven. Tako sva na obisku v Sloveniji vedno zadovoljna, karkoli že povedo pri vremenski napovedi.

Za prvomajske praznike smo se odpravili na prvi daljši izlet na jug Norveške. V Kristiansandu je znan živalski vrt, poleg pa še zabaviščni park. Vreme tam je po besedah Norvežanov tudi bolj stanovitno in predvsem bolj sončno. Pot do tja traja iz Stavangerja približno 3 ure in pol. Omejitve na Norveškem so nizke, kazni visoke, zato se nam prav gotovo ni mudilo na cilj. Pot je potekala po navadni cesti mimo gora, fjordov in vasi. Narava in razgled sta bila fantastična, zaradi omenjenih nizkih hitrosti (na navadni cesti 80 km/h, na avtocesti pa 90 km/h) pa je tudi vožnja bila prijetna. Ni nervoze, ki sem jo na slovenskih avtocestah občutil dnevno  (kjer se avtomobili praviloma vozijo na prehitevalnem pasu, tovornjaki pa na voznem). Človek se umiri, ker ga v to prisilijo pravila in način življenja.

Ustavili smo se pri enem izmed počivališč in preverili ponudbo. Spet smo se lahko prepričali, da standardna ponudba v Sloveniji prekaša to na Norveškem. Mize in stoli so najcenejši, z dizajnom se ne obremenjujejo preveč, kava je iz avtomata, ponudba hrane omejena. Razumem Angleže in Norvežane, ki so zelo navdušeni nad Slovenijo, predvsem nad ponudbo in cenami. Vseeno pa nisem bil razočaran. V skladu z življenjskim stilom, ki ga živimo, smo imeli na voljo vse, kar smo tisti trenutek potrebovali; kavo, kornet brez sladoleda za Jerneja, stranišče s previjalno mizo in nekaj prostora, da si je Jernej lahko pretegnil noge (beri: tekal kamorkoli se je dalo, mama pa za njim).

Ob tem sem se spomnil naših potovanj po Sloveniji. Postanek ob avtocesti na počivališču. Marche je ponujal vse, kar si človek zaželi. Tako obišrna ponudba, da sva si s Sabino najprej 20 minut pasla oči in se odločala, kaj bi jedla. Cela vrsta kav in napitkov. V zadnjih mesecih sem spoznal, da tako obširne ponudbe ne potrebujem. Ob kavi sva se spraševala, kaj bi rekli Slovenci, ki častijo nadvse uspešne skandinavske države, ki imajo vse in še več, ko bi videli omejeno ponudbo in ambient, ki spominja na gostilne poleg malih trgovin pred osamosvojitvijo (starejši bodo vedeli, o čem pišem).

Povsem druga pesem je bil hotel, v katerem smo prenočili. Sicer precej drag, a družinam prijazen hotel je ponujal prijetne sobe, nepozaben zajtrk, majhno sobo z igrali za otroke in odlično lokacijo. Tu se je še enkrat pokazalo, da so otroci »svobodnejši« pri raziskovanju kot v Sloveniji. Družba je glede malih raziskovalcev veliko bolj strpna. Nič ni narobe, če otroci tekajo po hotelu, pritiskajo na gumbe dvigala, so glasni pri zajtrku … Sam pri sebi sem opazil, da sem tu bolj sproščen, ko Jernej teka in izraža svoja mnenja in nestrinjanja. Nihče se ne ozira, nihče ne komentira. To je sprejemljivo.

Obisk živalskega vrta je bil prijeten, mogoče prekratek. 2-letnik nima potrpljenja gledati sicer njemu fascinantne žirafe dlje kot 3 minute. Potem je potrebno najti druge fascinantne živali. Živalski vrt ima del živali v odprtem predelu, kjer jih lahko otroci božajo, hranijo in občudujejo od blizu. Ovce, koze in njim podobne živali so popolnoma udomačene in potrpežljive, da staršem ni potrebno doživljati srčnih napadov ob ne preveč nežnih dotikih malih nadobudnežev. Nauk tega potovanja je, da je Jernej popolnoma zadovoljen s tem, kar ima okoli hiše in v Stavangerju. Njegov čas za odkrivanje šele prihaja, zato bomo tovrstna potovanja prestavili za kako leto ali dve, ko bo bolj dojemal okolico in mu bo ta bolj zanimiva.

Pot nazaj je minila v enako sproščujočem vzdušju. Vreme je bilo še lepše ob vrnitvi, zato je bil pogled na številna jezera in gore prav čudovit. Na koncu lahko še enkrat potrdim dejstvo, da je na Norveškem na voljo več ali manj vse, vendar doseganje podobne kakovosti in ponudbe kot v nekaterih drugih državah stane. Primerljiv hotel v Sloveniji stane vsaj pol manj, prav tako hrana in pijača v gostilnah ob cesti. Vstopnina za živalski vrt za dva dni za dva odrasla znaša 68.14 eur, v Ljubljani pa 32 eur. In za vse skeptike, v Ljubljanskem živalskem vrtu je vsaj 3-krat več živali.

Še eno zanimivo izkušnjo smo doživeli nekaj dni nazaj. Zdravstvo, cepljenje in pregledi za otroke do 16. leta so zastonj. Glede na to, da Jernej ni bil pregledan že več kot leto dni, sva se odločila, da ga naročiva za pregled. Ti brezplačni pregledi spremljajo otroka pri njegovem razvoju. Naročiti se je potrebno po telefonu ali po spletu. Ker nisva vedela kako točno to poteka, strani pa so več ali manj v norveščini, sva poklicala po telefonu. Uslužbenka je povedala, da jim je potrebno poslati elektronsko sporočilo, oni pa bodo določili datum. Zagotovila nam je, da bo poskušala najti datum pred poletjem.

Spet se je pokazalo, da Norvežani zdravstvo dojemajo drugače kot Slovenci. Za brezplačne preglede je potrebno čakati tudi mesece. Seveda je pregled možen tudi pri zasebnem pediatru, vendar je le-ta precej drag (od pribl. 100 eur naprej za pregled). Norvežani sprejemajo te čakalne dobe, prav tako sprejemajo cene zasebnih storitev. Glede na njihove odzive se tudi manjkrat odpravijo k zdravniku. Prehladi, zmerne vročine, gripe, bruhanja … vse to prebolijo brez obiska zdravnika. Te bolezni za njih vsaj prve dni ne terjajo obiska pri zdravniku. Postopek v teh primerih je jasen; v lekarno po ustrezna zdravila in preboleti doma. Priznam, da imam sam s tem probleme, ko gre za mojega otroka. V teh letih še ne zna povedati natančno kaj ga boli in kako močno. V takih primerih ga raje peljem k zdravniku, ki je šolan za to, da mi pove, da ni nič hujšega, kot pa da se sam postavim v vlogo zdravnika.   

Tako torej prevzemamo navade Norvežanov. Vedno bolj imamo radi naravo in to tudi na glas povemo. Vedno manj nas moti vreme. Vendar se prav tako vedno bolj zavedamo naših kvalitet in smo se jih vedno manj pripravljeni odpovedati. Ne želimo postati nekomunikativni, želimo se družiti, prirejati druženja ob žaru, vabiti ljudi na popoldansko kavo … vse kar za Norvežane ni tako normalno. Zakaj pa ne bi tudi oni spoznali nekaj navad tujcev. Mislim, da te navade niso slabe.   

Tomaž