nagelj
norveska roza

Prijateljica mi je v pogovoru opisala zanimivo prispodobo za selitev. Ko drevo posadiš, začne svoje korenine poganjati vedno globje v tla in se nato udomači. Pri selitvi pa je te korenine potrebno izpuliti in jih znova premestiti na drugi kraj, kjer se bo drevo moralo navaditi na novo podlago. Za nas je tokrat spet prišel čas »puljenja«, kar me zaenkrat pušča še presenetljivo mirno in hladno. Morda zato, ker v sam proces nisem vključena tako aktivno kot Tomaž, ali pa se že zdaj privajam na skandinavsko klimo. Selimo se v Stavanger na Norveškem, kjer bo tudi Tomaževo novo delovno mesto v NATO bazi. Zelo sem ponosna na njegov uspeh, to priložnost si več kot zasluži.

Tako kot pri prvi selitvi v Belgijo smo tudi tokrat vse dobro premislili in postavili na tehtnico, ki se je po nekaj zadržkih le premaknila v tisto smer, ki odpira nova vrata oz. kar pot v nov labirint. »Out of the comfort zone, into the next chapter«. Že od nekdaj sem navdušena nad labirinti, takšnimi lepo negovanimi, ki spominjajo na Alico in njeno čudežno deželo. Norveška pa tokrat za nas ni le čudežna dežela nekje v gostem oblaku, ampak bo postala trdna realnost, kjer se bo potrebno znajti in živeti. NATO kot delodajalec nudi določeno varnost, ki jo je na prostem trgu dela težko zagotoviti, poleg tega pa se selimo v državo, ki se ponaša z izjemno socialno blaginjo in skoraj nično brezposelnostjo. Mediji in spletni viri o Norveški govorijo v presežnikih in poročajo o blagostanju in idealih. Vseeno pa pričakujem, da bo nekaj teh bleščečih mehurčkov kmalu po našem prihodu počil kak vikinški rog. Podobno, kot se je zgodilo v Belgiji, ko smo besedici »Zahod« dodali še eno ali dve črni piki. Čakamo torej dan selitve, v nizkem štartu in z dokaj nizkimi pričakovanji.

Tomaž je v zadnjih mesecih Norveško že nekajkrat obiskal in nam tako pripravil teren. Našli smo stanovanje, primerno za družino z majhnim otrokom, ki je poleg tega še blizu njegovega delovnega mesta. Cene so visoke, kar smo tudi pričakovali, zato je potrebno še bolj raziskati in predvideti vse možne stroške in izdatke. Tomaž se je pri tej nalogi domačega finančnega svetovalca spet zelo izkazal in pripravil razne prognoze vseh barv in oblik. Iskala sva razne vire po spletu, se povezala z ljudmi in upoštevala napotke, ki jih nudi Nato vsem svojim zaposlenim. Pomoč nama nudi tudi osebna mentorica, ki nam pomaga pri vseh vprašanjih glede selitve, stanovanja, formalnosti ipd. Poiskala sva tudi nekaj vrtcev in ponudbo aktivnosti za majhne otroke, kot je najin Jernej. Vrtec bova lahko obiskovala tudi v primeru, če še ne dobimo mesta, saj (za le nekaj kron) odprejo vrata otrokom v spremstvu staršev, kjer se lahko družimo, spoznavamo in igramo. Pred našim domom je postavljeno tudi veliko igrišče, na voljo pa je še kar nekaj podobnih atrakcij za male (in starejše) raziskovalce. Čudovite plaže, sprehajalne poti, skrivnostni gozdovi in veličasten fjord, ki se zajeda globoko v obalo mesta Stavanger.

Še kar težko verjamem, da se zares selimo tako daleč na sever, ki je na moji karti odkritij še ena velika neznanka. Zato trenutno še brez obotavljanj povem, da gremo v deželo Vikingov, čeprav bi kak Norvežan ali poznavalec pri tej besedi že zavijal z očmi. Jasno je, da Norveška niso le Vikingi in severni sij, Stavanger pa ne samo nafta in visoke cene. Veselim se pa, ko se bo ta črno-bel negativ pod norveškim soncem (koliko ga pač bo) preslikal na pozitiv, ki bo poln jasnih podob, zgodb in bogatejše terminologije. Za dober začetek mi v glavi odzvanja že melodija norveške himne, ki sem jo imela priložnost peti v zborovski zasedbi za norveško skupnost v Shape-u. Tako sem si lahko ustvarila že nekaj vtisov iz poročanj s prve roke. Pravijo, da je Stavanger prijetno mesto z mednarodnim značajem, da je veliko lepih sprehajalnih poti in naravnih lepot, da je za otroke lepo poskrbljeno, da so ljudje morda nekoliko zadržani ter da veliko piha in dežuje. Nisem opazila pretirane turistične propagande, še manj pa (prikritega) poveličevanja uspeha svoje države. Po prvih vtisih sodeč Norvežani svoje kulturne identitete ne servirajo na srebrnem pladnju, tako da se bomo morali resnično potruditi in sami raziskati ta zanimiv labirint med fjordi. Kako že pravijo? »Lastna hvala, cena mala«, norveške cene so pa vse drugo kot »male«.

Kako bi torej lahko strnila naše najbolj izstopajoče vtise pred selitvijo, ki zaenkrat le dopolnjujejo nekatere stereotipe. Visok življenjski standard ter močan socialni element s protiutežjo vrtoglavih cen nepremičnin, blaga in storitev; hitra odzivnost in točnost ljudi, ki ga kljub temu dopolnjuje rahel mediteranski pridih glede delovnih navad; preprostost in zadržanost; točen in zanesljiv javni promet; po avtocesti največ 90 km/h; precej neugodne in drage letalske povezave; mračni dnevi in veter; debele zavese in dobra izolacija; poceni domač losos, pa tudi vode ne bo več treba kupovati. Pokrajino pa bom opisala, ko jo bom videla z lastnimi očmi. Počasi dobivam občutek, da se zares selimo. Zaenkrat si že lahko nadenem pulover z znanim norveškim vzorcem. »Selburose« je to leto očitno zelo moderna tudi pri nas.

Sabina