Začetno obdobje

Bil je normalen delovni dan v Steklarni Rogaška, tam nekje v prvi polovici leta 2000. Kolega me je klical iz Dolenjske. Sporočil mi je, da so v takratnem 10. MOTB (10. Motorizirani Bataljon) začeli zaposlovati profesionalne vojake. Po klicu ali dveh sem že pisal prijavo. Želja, da se zaposlim v vojski, je bila prisotna že od 2. razreda osnovne šole.

Po zdravniških pregledih in fizičnih testih je sledil razgovor pri vojaškemu psihologu. Vse česar se spomnim od takrat je le opozorilo, da bom moral med ostalim tudi rezati veje z dreves, pometati, čistiti …. Nič me ni moglo odvrniti od te priložnosti.

Po sprejemu na prvi dan nas je nekaj, v tistem trenutku še kandidatov (pravi profesionalni vojak je kandidat postal šele po uspešni opravljeni »Fazi«), odšlo po službene izkaznice. Uniforme še nismo imeli, posojali smo si eno vojaško srajco za slikanje. Vsi nekoliko prestrašeni in ubogljivi za vsak ukaz in navodilo.

Po koncu prvega dne sem bil prepričan, da so za nas na voljo sobe, če ne že stanovanja, kjer se lahko prespi in biva. Na vhodu v vojašnico sem naivno vprašal vratarja, kje se da spati in če so na voljo službena stanovanja. Prevezali so me takratnemu namestniku poveljnika bataljona, ki mi je razložil, da bo treba iti domov in da se kot nadomestilo izplačajo potni stroški. Potni stroški? Kaj je to? Ne samo, da nisem vedel, kaj so to potni stroški, pozanimal se nisem niti, koliko bom imel plače. Vedel sem le, da plača ni visoka, da pa ni minimalna. To je bilo takrat zame dovolj.

Kmalu se je začela t.i. Faza. Med tem dvomesečnim usposabljanjem v sklopu 10.MOTB so iz civilov poskušali ustvariti vojake. Iz relativno ugodnih 8 ur smo prešli na zelo intenzivno usposabljanje, ki je bilo popestreno s kričanjem, skleci, poskoki, nenehnemu preoblačenju v različne uniforme in podobno.

Ko se spomnim nazaj na to obdobje in ga primerjam z današnjim dogajanjem v SV, mi nikakor ni jasno, kako so lahko takratni inštruktorji še sploh na prostosti. Sam menim, da je Faza nujno potrebna še danes, ampak vem, da je to v tem času neizvedljivo. Rezultat Faze je bil osip iz 33 kandidatov na 17 vojakov, ki so danes skoraj vsi vsaj podčastniki.   

Kratka pot skozi 14 let dela v Slovenski vojski

Delo v Slovenski vojski je bilo zame vedno zanimivo. Kot vojak sem sledil poveljujočim, pred več kot desetletjem smo se manj obremenjevali s tožbami, šikaniranjem, mobingom in podobnimi temami. Takrat ni bilo nič čudnega, če si za manjše napake ali počasnost malo »potelovadil«. Zakaj je to bilo bolj enostavno? Zato, ker noben poveljujoči ni nikogar kaznoval, ker mu vojak ni bil všeč. Vse se je odvijalo v smislu usposabljanja. Primer: počasnost pri preoblačenju se na kriznem žarišču lahko prelevi v počasnost pri premikanju ali izvrševanju naloge, to pa privede do poškodb ali celo smrti. Kar je še hujše, privede lahko od smrti sovojaka, to pa je nedopustno. In saj poznate tisti pregovor: »Train hard, fight easy«. Pa tudi nam je bilo lažje. Veliko bolj mučno je bilo takrat hoditi na uradne razgovore. Narediš napako, se utrdiš (25 sklec za domovino) in delo gre naprej.

Skozi leta sem napredoval in postal poveljnik oddelka. Tu se je začel drug svet. Hitro spoznaš, da je slediti najlažje. Odgovornost do vojakov v oddelku pa prinese velike napore in izzive. V šestih mesecih se je težko naučiti vsega potrebnega, zato se učiš ob delu. In seveda delaš napake. Na srečo sem imel priložnost delati napake v obdobju miru, na domačem terenu.

Poleg odgovornosti so se mi kot podčastniku odprle možnosti za odhod na tečaje v tujino. Tako sem kar hitro odšel k marincem v ZDA na tečaj za poveljnike oddelkov. To je bila enkratna izkušnja, kjer sem spoznal delo tujih oboroženih sil. Taka izobraževanja in tečaji dajejo še dodatno motivacijo za delo. Naslednja leta ni manjkalo tečajev in kmalu je prišla tudi prva misija. Misija je minila brez večjih zapletov, največji izziv je predstavljala skrb za vojake in njihovo varno vrnitev.

V letu 2005 se mi je ponudila priložnost dela v tujini v poveljstvu kopenskih sil NATA v Madridu. Petletna izkušnja mi je odprla nov pogled na delovanje oboroženih sil in predvsem na delovanje NATA. Na dolžnosti v tujini sem kmalu spoznal, da bo potrebno posvetiti prosti čas za pridobitev terciarne izobrazbe. Svoje hobije in prosti čas je nadomestilo sedenje za knjigami. Tri in pol leta kasneje sem diplomiral in se kmalu vrnil v Slovensko vojsko. Ker takrat še nisem imel otrok, sem se odločil nadaljevati študij na 2. stopnji in se svojim hobijem odrekel še za dve leti. Svoje izkušnje iz tujine sem poskušal uporabljati v poveljstvu brigade, popoldan in zvečer pa prebil v knjižnici in na predavanjih. V letu 2012 sem končal magistrski študij in kar naenkrat se je pokazala priložnost za še eno dolžnost v vrhovnem poveljstvu NATA v Belgiji (SHAPE).

Delo v tem poveljstvu je bilo drugače. Glede na izobrazbo in pretekle izkušnje sem želel več odgovornosti. Delal sem kot inštruktor za kadrovski sistem, ki ga uporablja NATO, zato sem moral hitro spoznati tudi celotno kadrovsko doktrino in dokumente, ki le-to predpisujejo. Poleg študiranja in izvajanja tečajev sem se prijavljal na delovna mesta, ki so jih objavljala poveljstva znotraj NATA.

V letu 2014 sem bil izbran v ožji krog za kadrovnika v bazi Joint Warfare Center na Norveškem. Sledil je pisni test, ki ga je bilo potrebno opraviti za dostop na intervju. Odločil sem se, da na razgovoru dam vse karte na mizo in poskušam prepričati komisijo. Ta odločitev se je izkazala za pravilno, saj sem po sedmih dneh dobil povabilo za nastop na delo (izbirni postopek načeloma traja do 28 dni). Prepričal sem na razpisu, na katerega se običajno prijavi nekaj tisoč kandidatov. Od tu naprej so se začele priprave za odhod iz Slovenske vojske.

Vtisi ob odhodu

Pripadniki, ki odhajajo iz SV, največkrat odhajajo zaradi razočaranja in »slabega stanja« v SV. Odhod podkrepijo s kritiziranjem nadrejenih, podrejenih, sistema samega, nepotizma, krivic ipd. Sam se strinjam, da razmere niso rožnate, da se nepotizem dogaja, da so storjene krivice… vendar se to dogaja tudi daleč na zahodu (in to precej bolj očitno, verjeli ali ne), kjer naj bi bilo vse boljše in bolje urejeno. Pa vendar, Slovensko vojsko zapuščam z veliko hvaležnostjo do vseh sodelavcev, s katerimi sem sodeloval. Vojska mi je omogočila osebnosti razvoj in nabiranje bogatih izkušenj doma in po svetu.  

Nikakor ne morem kritizirati, da je vse slabo. Slovensko vojsko zapuščam s težkim srcem, vendar mi je bila ponujena boljša priložnost z večjo odgovornostjo, kar sem tudi želel.  Vseh 14 let nisem nikoli skrbel, da plače 5. v mesecu ne bo. Dokler je bila plača po mojih kriterijih dovolj visoka, sem ostal. Ko mi ni bla več, sem začel iskati druge priložnosti.

Želja po delu v Slovenski vojski še vedno ostaja. To se ne bo nikoli spremenilo. Vendar je zdaj na prvem mestu naša družina, za katero je po tehtnem premisleku trenutno bolje, da odide na Norveško, kjer si bomo ponovno ustvarili nov dom in poskušali kar se da izkoristiti to priložnost. Slovenski vojski želim vse najboljše. Upam, da se bo razvijala, omogočila vojakom, da ne skrbijo za svoj finančni položaj, da se bodo lahko posvetili usposabljanju in še naprej dvigali ugled, ki ga Slovenska vojska uživa v domovini in drugje.

Tomaž