Minilo je približno dva meseca od potrditve začetka mojega dela na Norveškem. Za seboj imam vse formalnosti pred podpisom pogodbe in usklajevanja glede obojestranskih koristi – delodajalec me je hotel na delovnem mestu čim prej, jaz sem imel polno opravkov glede prekinitev dosedanje pogodbe, odhoda iz Slovenske vojske in usklajevanja z družino (predvsem selitev iz Belgije v Slovenijo in priprave za selitev na Norveško).

Po podpisu pogodbe sva se s Sabino o nadaljnjih korakih pogovorila kar na kavi. Kot nek brain-storming, nič zapisala, nobenega časovnega načrtovanja, skratka neorganizirano. Pred pravim načrtovanjem je bilo potrebno naše življenje za en mesec preseliti še nazaj v Slovenijo. V grobem je bil načrt razdeljen na tri dele: selitev v Slovenijo, ureditev vsega potrebnega in priprave za Norveško ter sama selitev na Norveško.

Selitev v Slovenijo je potekala precej gladko. Naš urnik je bil zapolnjen, poleg formalnih postopkov (ki so predpisani in jih je potrebno samo slediti) pa se je bilo potrebno posloviti od vseh prijateljev. Vse skupaj je bilo lažje, saj si nismo rekli »z bogom«, ampak le »do naslednjega snidenja«. Z mednarodnimi izkušnjami smo spoznali, da je svet resnično majhen in da se prej ali slej vedno srečamo. Napovedanih je bilo tudi nekaj obiskov in srečanj, stike pa ohranjamo tudi preko socialnih omrežij in spleta. Če povzamem, se nikomur ni prijetno poslavljati, tako da smo to poskušali omiliti, kolikor je pač šlo.

Ko je bila selitev v Slovenijo za nami, smo začeli s pripravami za pot na Norveško. Tu je načrte malce otežil Jernej, ki je novembra dopolnil dve leti. Odkril je, da je iz samo njemu znanega razloga fino, če zganja trmo. To smo kmalu premostili (ali bolje rečeno, se navadili) in se resno lotili dela in obveznosti pred odhodom.

Komunikacija z Norveško in formalne priprave so potekale odlično. Postopki so bili jasni, znani in časovno določeni. To je pomenilo, da sem po elektronski pošti dobival obrazce za nastop na delo, odprtje računa, najem hiše … takrat, ko je bil čas za podpis le-teh. En teden pred božičnimi prazniki je bilo vse nared za moj prihod. Ostali so postopki doma, ki pa so prihajali neredno. Slovenski javni sektor je znan po zapleteni birokraciji. Bolj kot to me je motilo, da se zelo malo stvari da urediti preko elektronske pošte. Obisk na upravni enoti ali ZZZS je bil potreben za vsako stvar. Poleg tega je bilo potrebno obiskati Ministrstvo za obrambo za oddajo službenih kartic in dokumentov. Seveda jih po pošti ni možno poslati. Potrebno se je peljati tja in jih oddati osebno, saj je potreben podpis …

Največ časa nam je vzelo pakiranje. Najeta hiša na Norveškem je popolnoma opremljena, tako da se je bilo težko odločiti, kaj bi vzeli in kaj pustili doma. Tam je miza, tam so stoli (s tekstilnimi prevlekami) etc., najin sin pa je kar živ. Ali ni bolje, da uniči najine stole in najino mizo (na Norveškem se po poročanjih večkrat zgodi, da od varnostnega vplačila, ki pri nas šteje 4 najemnine, odštejejo del za vsako minimalno škodo, ki je vidna (včasih celo nevidna). Tako sva se odločila, da vzameva vse, kar se bo verjetno uničilo, obrabilo, razbilo … njihove stvari pa bova shranila v klet, kjer je dovolj prostora.

Poleg pakiranja je bilo potrebno razmisliti, kako in kdaj bomo potovali. Zaradi moje službene poti v januarju smo se odločili, da Sabina in Jernej ostaneta še en mesec pri družini v Sloveniji. Poleg njiju bo potoval Sabinin brat Leon, ki vlogo krstnega botra opravlja več kot odlično. Ob vseh študijskih obveznostih je takoj ponudil svojo pomoč. Na vsakem koraku sva bila deležna tudi pomoči od dedkov in babic. Vsi skupaj so omogočili, da naše priprave potekajo čim manj stresno.

V času, ko to pišem, priprave še niso končane. Glavno sporočilo za vse, ki razmišljajo o odhodu v tujino in imajo družino je to, da si je potrebno vzeti čas za priprave po korakih, pri čemer velikanski kup obveznosti postane manjši in bolj pregleden. Na nekaj stvari sva se spomnila sama, na kar nekaj pa so naju opozorili tudi prijatelji in družina, tako da se le posvetujte. Prav tako je neizogibno, da kakšna stvar ne gre po načrtu, zato je stres tudi del programa.

Glede na pretekle izkušnje veva, da je to normalen postopek in da bo bolje, ko se enkrat ustalimo. Takrat bo napočil čas, da spoznamo nov dom in novo okolje. Ne glede na ves stres in negotovosti še vedno mislim, da je potrebno iti iz (relativno) udobnega domačega okolja, kjer več predvidljivega in poznanega, a brez možnosti za napredovanje in razvoj. Vsak, ki pri sebi misli, da je sposoben več, da bi moral biti bolje plačan, da se mu godi krivica (sploh v javnem sektorju, kjer napredovanje mimo starejših sodelavcev ni tako enostavno), mora vsaj pogledati še druge opcije, se soočiti z izzivi in jih sprejeti.

Tomaž