Mesec: maj 2015

Tako nekako nas je soseda povabila 17. maja, ko je cela Norveška slavila. Na ta dan namreč praznujejo svoj dan neodvisnosti. Na kratko: uradno leto neodvisnosti je 1814, ko so s sprejemom prve ustave postali neodvisen narod. Ta razglas je bil posledica teženj dveh kraljev, ki sta hotela združiti skandinavske države v eno. Norvežani so bili proti, vendar so se istega leta združili s Švedsko v »personalno unijo«. Pravo neodvisnost so dosegli s plebiscitom leta 1905. Bolj podroben opis lahko najdete na spletu.

17.Mai på Karl Johansgate i Oslo. Slottet i bakgrunnen. (FOTO: FRODE HANSEN/VG)

Pri nas se je dan začel kot po navadi, vendar je bilo v zraku čutiti praznično vzdušje. Na vsaki hiši in stanovanju so bile izobešene zastave, zjutraj je navsezgodaj zadonel topovski stel, začele so se parade; najprej pri šolah in vrtcih, kasneje pa v mestu. To so predvsem parade otrok in mladine. Norvežani na ta način izkažejo pripadnost norveški narodni identiteti in na ponosen način pokažejo, da prihodnost Norveške zagotavljajo in ustvarjajo prav otroci in mladina. Če primerjam ta dogodek s slovenskim dnevom samostojnosti, izstopa predvsem predanost norveški tradiciji, ki jo izkazujejo vse starostne skupine. Vsa družina se obleče v narodno nošo in vsi skupaj se odpravijo na ogled parade. Vsaka šola ima običajno pihalno godbo, ki igra norveške koračnice. Že teden prej se sprehajajo po mestu in naznanjajo praznik. Tudi trgovine so bile dobro založene z zastavicami, značkami in ostalimi rekviziti, ki so jih prodajali po izredno nizkih cenah. Vsak je v rokah držal vsaj eno zastavico, imel na prsih rdeče-belo-modro značko, doma pa se je na mizi bohotila smetanova torta oz. fløtekake.

Pri sosedih je bilo živahno. Imajo dva otroka, na obisku pa so bili tudi stari starši. Prva stvar, ki me je impresionirala, je bila neverjetna sproščenost. Spomnim se prvih obiskov pri sosedih in znancih v Sloveniji: zadržanost, ah ni treba nič dajati na mizo, nismo lačni, nismo žejni, veste nimamo veliko časa, najraje bi videl, da je moj otrok popolnoma pri miru, priden sedi za mizo in se ničesar ne dotika … Na Norveškem pa sem doživel popolno nasprotje: izvolite naprej, kava je tam, pecivo je poleg, vzamite si kar vam paše. To je bilo vse. Ne vem zakaj (po navadi se mi to ne zgodi), ampak postal sem precej sproščen po prvih dveh minutah. V hiši ni bilo protokola, vsedite se kamor želite: lahko za mizo, lahko na kavč lahko pa tudi stojite. Lahko greste po kavo (ni klasične postrežbe kot pri nas), lahko si vzamete pecivo, lahko vzamete vsega po malo, lahko samo eno. Nihče se ne bo pretirano obremenjeval z vami, nihče vas ne bo silil in vas izpostavljal, če ne jeste, če jeste preveč. Njihova gostoljubnost se izraža s tem, da vas pustijo pri miru in da se sami odločite, kaj boste.

Njihov dan neodvisnosti so skozi leta posvečali otrokom. Ta dan za otroke ni pravil, hrenovk, sladkarij in sladoleda je v izobilju. Tako je Jernej takoj ob prihodu dobil Kinder jajčko, takoj za tem mu je sosedova babica na krožnik odmerila precej velik kos čokolade, na pultu pa so čakale tri čudovite torte. Poleg oblilice sladkarij je bilo na voljo tudi ogromno dobre volje. Zelo so sproščeni, iskreno sproščeni, kar se je pokazalo, ko sta Jernej in njegov novi prijatelj začela skakati in se loviti po stanovanju. Ob pogledu na njuno kreganje glede avtomobilov in skakanje ob glasbi smo se vsi smejali in ugotavljali, kako so si otroci podobni glede stvari, ki jih veselijo. Ko je Jernej odkril stopnice in se veselo zapodil v zgornje nadstropje, se je Sabina seveda takoj vstala, da bi ga ustavila. V istem trenutku je soseda sproščeno dejala, da se lahko gre igrat v katerokoli sobo, če tako želi. Za mene osebno to sicer ni v navadi.  

       Praznovanje v enem izmed odprtih vrtcev.

Prav tako je bilo zanimivo spoznati, da so precej samokritični in da se zavedajo pomanjkljivosti njihove družbene ureditve. Tako mi je sosed razlagal, da je ideja o socialni varnosti prinesla lenobo, ki se odraža v mladih. Če ne dobijo službe in padejo pod standard, ki je določen v zakonih, dobijo državno pomoč. V družbi se počasi kaže, da postajajo podpovprečno produktivni. Ko to združijo še z nihanjem cene nafte, se kaj kmalu pokaže, da bodo potrebne reforme tudi pri njih. Bila je enkratna izkušnja, ki je v veliki meri porušila mit o »hladnih Norvežanih«. Vsaj v tem primeru se je izkazalo, da so zelo sproščeni, prijazni in celo samokritični (samokritičnosti v 5-letnem mandatu v Madridu nisem doživel).

V preteklih dneh smo prav tako videli, kako delujejo brezplačni pregledi za otroke do 6 leta. Ti pregledi se izvajajo v posebnih ambulantah za otroke in so namenjeni spremljanju otrokovega razvoja. Te ambulante ne sprejemajo bolanih otrok, v tem primeru je potrebno iti k osebnemu zdravniku, ki je hkrati tudi pediater (v našem primeru pa tudi onkolog). Po telefonskem klicu in najavi smo po klasični pošti (te je kar veliko, kljub razviti informacijski tehnologiji) dobili datum pregleda. Ambulanta je resnično namenjena otrokom, povsod ogromno igrač, da je otroka precej težko spraviti k pediatrinji. Po uvodnih pozdravih je pregledala knjižico za cepljenje in nam postavila kar nekaj vprašanj. Vprašanja so bila bolj malo povezana z Jernejem. Bolj jo je zanimalo kje delamo, kaj delamo, ali se družimo … Zaman sva čakala, da bo Jerneja pregledala. Vse kar bi pri 2.5 letih naredila, je test govora (ali zna povedati 20 do 50 besed in povezati dve ali tri skupaj). Glede na to, da se je Jernej ves čas pogovarjal, je zaključila, da tega ni potrebno izvesti (in bi bilo tudi težko, saj ona ne govori slovensko, Jernej pa ne norveško).

Zaključila sva, da za tak pregled zadostuje spletna povezava, saj bi lahko vse skupaj izvedli dopisno. Knjižico s cepljeni bi lahko skeniral, na vprašanja pa odgovoril preko elektronske pošte. Vabilo za naslednji pregled bomo dobili ob dopolnjenem 4. letu starosti. Za vse ostale probleme se moramo obrniti na osebnega zdravnika, ki pa (po prepričanju kolegov) nimajo preveč časa z odgovarjanjem na splošna vprašanja in preglede, ko so starši v dvomih. Norvežani gredo praviloma k zdravniku, ko so precej bolani, preventivnih pregledov je bolj malo. V tem primeru se sproščen odnos izkaže za malo manj dobrodošel.

Zdaj pa je čas, da spet obiščemo Slovenijo in se spomnimo na dobro hrano, dobro družbo in na bolj prijazne temperature. Z vsemi težavami in problemi, ki spadajo zraven.

Minilo je že skoraj pol leta od začetka naše norveške pustolovščine. Počasi (zelo počasi) postaja topleje, temperature dosežejo že 20 stopinj. Sonce vzide ob 5.30, dan pa se zaključi okoli 22.00. Glede na dolgo zimo in precej nizke temperature se Norvežani pri 15 stopinjah sprehajajo v kratkih hlačah, otroci pa so skoraj brez izjeme vsi zunaj na igralih. V vrtcih celo spijo na prostem, in sicer v posebnih vozičkih, ki jih lahko hitro prestavijo. Večmesečno bivanje tukaj nas je naredilo bolj tolerantne glede vremena, samo da ne dežuje in piha premočno. Ko so temperature nizke, se pač oblečemo; če sije sonce, se namažemo s kremo za sončenje. Ne izgubljamo časa za pritoževanje in ne čakamo na sonce, preden se odpravimo ven. Tako sva na obisku v Sloveniji vedno zadovoljna, karkoli že povedo pri vremenski napovedi.

Za prvomajske praznike smo se odpravili na prvi daljši izlet na jug Norveške. V Kristiansandu je znan živalski vrt, poleg pa še zabaviščni park. Vreme tam je po besedah Norvežanov tudi bolj stanovitno in predvsem bolj sončno. Pot do tja traja iz Stavangerja približno 3 ure in pol. Omejitve na Norveškem so nizke, kazni visoke, zato se nam prav gotovo ni mudilo na cilj. Pot je potekala po navadni cesti mimo gora, fjordov in vasi. Narava in razgled sta bila fantastična, zaradi omenjenih nizkih hitrosti (na navadni cesti 80 km/h, na avtocesti pa 90 km/h) pa je tudi vožnja bila prijetna. Ni nervoze, ki sem jo na slovenskih avtocestah občutil dnevno  (kjer se avtomobili praviloma vozijo na prehitevalnem pasu, tovornjaki pa na voznem). Človek se umiri, ker ga v to prisilijo pravila in način življenja.

Ustavili smo se pri enem izmed počivališč in preverili ponudbo. Spet smo se lahko prepričali, da standardna ponudba v Sloveniji prekaša to na Norveškem. Mize in stoli so najcenejši, z dizajnom se ne obremenjujejo preveč, kava je iz avtomata, ponudba hrane omejena. Razumem Angleže in Norvežane, ki so zelo navdušeni nad Slovenijo, predvsem nad ponudbo in cenami. Vseeno pa nisem bil razočaran. V skladu z življenjskim stilom, ki ga živimo, smo imeli na voljo vse, kar smo tisti trenutek potrebovali; kavo, kornet brez sladoleda za Jerneja, stranišče s previjalno mizo in nekaj prostora, da si je Jernej lahko pretegnil noge (beri: tekal kamorkoli se je dalo, mama pa za njim).

Ob tem sem se spomnil naših potovanj po Sloveniji. Postanek ob avtocesti na počivališču. Marche je ponujal vse, kar si človek zaželi. Tako obišrna ponudba, da sva si s Sabino najprej 20 minut pasla oči in se odločala, kaj bi jedla. Cela vrsta kav in napitkov. V zadnjih mesecih sem spoznal, da tako obširne ponudbe ne potrebujem. Ob kavi sva se spraševala, kaj bi rekli Slovenci, ki častijo nadvse uspešne skandinavske države, ki imajo vse in še več, ko bi videli omejeno ponudbo in ambient, ki spominja na gostilne poleg malih trgovin pred osamosvojitvijo (starejši bodo vedeli, o čem pišem).

Povsem druga pesem je bil hotel, v katerem smo prenočili. Sicer precej drag, a družinam prijazen hotel je ponujal prijetne sobe, nepozaben zajtrk, majhno sobo z igrali za otroke in odlično lokacijo. Tu se je še enkrat pokazalo, da so otroci »svobodnejši« pri raziskovanju kot v Sloveniji. Družba je glede malih raziskovalcev veliko bolj strpna. Nič ni narobe, če otroci tekajo po hotelu, pritiskajo na gumbe dvigala, so glasni pri zajtrku … Sam pri sebi sem opazil, da sem tu bolj sproščen, ko Jernej teka in izraža svoja mnenja in nestrinjanja. Nihče se ne ozira, nihče ne komentira. To je sprejemljivo.

Obisk živalskega vrta je bil prijeten, mogoče prekratek. 2-letnik nima potrpljenja gledati sicer njemu fascinantne žirafe dlje kot 3 minute. Potem je potrebno najti druge fascinantne živali. Živalski vrt ima del živali v odprtem predelu, kjer jih lahko otroci božajo, hranijo in občudujejo od blizu. Ovce, koze in njim podobne živali so popolnoma udomačene in potrpežljive, da staršem ni potrebno doživljati srčnih napadov ob ne preveč nežnih dotikih malih nadobudnežev. Nauk tega potovanja je, da je Jernej popolnoma zadovoljen s tem, kar ima okoli hiše in v Stavangerju. Njegov čas za odkrivanje šele prihaja, zato bomo tovrstna potovanja prestavili za kako leto ali dve, ko bo bolj dojemal okolico in mu bo ta bolj zanimiva.

Pot nazaj je minila v enako sproščujočem vzdušju. Vreme je bilo še lepše ob vrnitvi, zato je bil pogled na številna jezera in gore prav čudovit. Na koncu lahko še enkrat potrdim dejstvo, da je na Norveškem na voljo več ali manj vse, vendar doseganje podobne kakovosti in ponudbe kot v nekaterih drugih državah stane. Primerljiv hotel v Sloveniji stane vsaj pol manj, prav tako hrana in pijača v gostilnah ob cesti. Vstopnina za živalski vrt za dva dni za dva odrasla znaša 68.14 eur, v Ljubljani pa 32 eur. In za vse skeptike, v Ljubljanskem živalskem vrtu je vsaj 3-krat več živali.

Še eno zanimivo izkušnjo smo doživeli nekaj dni nazaj. Zdravstvo, cepljenje in pregledi za otroke do 16. leta so zastonj. Glede na to, da Jernej ni bil pregledan že več kot leto dni, sva se odločila, da ga naročiva za pregled. Ti brezplačni pregledi spremljajo otroka pri njegovem razvoju. Naročiti se je potrebno po telefonu ali po spletu. Ker nisva vedela kako točno to poteka, strani pa so več ali manj v norveščini, sva poklicala po telefonu. Uslužbenka je povedala, da jim je potrebno poslati elektronsko sporočilo, oni pa bodo določili datum. Zagotovila nam je, da bo poskušala najti datum pred poletjem.

Spet se je pokazalo, da Norvežani zdravstvo dojemajo drugače kot Slovenci. Za brezplačne preglede je potrebno čakati tudi mesece. Seveda je pregled možen tudi pri zasebnem pediatru, vendar je le-ta precej drag (od pribl. 100 eur naprej za pregled). Norvežani sprejemajo te čakalne dobe, prav tako sprejemajo cene zasebnih storitev. Glede na njihove odzive se tudi manjkrat odpravijo k zdravniku. Prehladi, zmerne vročine, gripe, bruhanja … vse to prebolijo brez obiska zdravnika. Te bolezni za njih vsaj prve dni ne terjajo obiska pri zdravniku. Postopek v teh primerih je jasen; v lekarno po ustrezna zdravila in preboleti doma. Priznam, da imam sam s tem probleme, ko gre za mojega otroka. V teh letih še ne zna povedati natančno kaj ga boli in kako močno. V takih primerih ga raje peljem k zdravniku, ki je šolan za to, da mi pove, da ni nič hujšega, kot pa da se sam postavim v vlogo zdravnika.   

Tako torej prevzemamo navade Norvežanov. Vedno bolj imamo radi naravo in to tudi na glas povemo. Vedno manj nas moti vreme. Vendar se prav tako vedno bolj zavedamo naših kvalitet in smo se jih vedno manj pripravljeni odpovedati. Ne želimo postati nekomunikativni, želimo se družiti, prirejati druženja ob žaru, vabiti ljudi na popoldansko kavo … vse kar za Norvežane ni tako normalno. Zakaj pa ne bi tudi oni spoznali nekaj navad tujcev. Mislim, da te navade niso slabe.   

Tomaž