Kako to, da je kosilo doma pri starših vedno najboljše? Da mami cmoki in pečenka vedno najbolj uspeta? Da mi nikoli ne uspe narediti tako mehkih rogljičkov? Da Jernej vedno prosi za še, ko mu dedi postreže svojo juho? Večkrat se primerjam s svojimi starši in se mi zdi, da sem svetlobna leta od njihove storilnosti in aktivnosti. Zahtevna služba, aktivno članstvo v več društvih in športnih klubih, prostovoljno delo, velik urejen vrt … Domača kuhinja je res že stara, a je v njej prijetno. Samo luči prižgem, da zažari, in je prav lepo sedeti za tisto mizo, kjer vedno pregledam kup reklam in Štajerski Tednik. Trenutno sedim za našo mizo na Norveškem. Za nami je lep dan, čudovit izlet na plažo in dobro sobotno kosilo. Skuhala sem krompirjeve svaljke in govedino v omaki (po očetovem receptu), kuhane koruzne storže in za povrh še jagodne cmoke. Svaljki in cmoki so tokrat lepo uspeli, a vseeno niso bili takšni kot mamini. Pogrešala sem tudi tisto živahno in nekoliko kaotično vzdušje ob domačih sobotnih kosilih. Kaj je torej tisto nekaj, ki ustvarja nostalgično atmosfero domačnosti, katero želiš poustvariti tudi sam? Imamo čudovit nov dom, v katerem nam resnično ničesar ne manjka. Mogoče je vse le preveč novo. Mislim, da dom postane pravi dom šele takrat, ko se pripravi že tisoč kosil (tudi tistih manj uspelih), speče na stotero tort in peciv, so zavese bile že neštetokrat oprane, so ročaji predalov dodobra obrabljeni in ko je obesek na ključih tako natrgan, da bo vsak čas odpadel. Za takšne vrednote in občutke so potrebna leta in leta, jaz pa sem le malo neučakana. Mislim, da smo na dobro poti, pa tudi boljšega vzgleda si ne bi mogla želeti. Tako se torej začenja naša norveška zgodba v novem domu, ki smo ga za začetek prijetno ogreli in uredili po našem okusu. Samo na zvonec še prilepim napis z našimi imeni in bo popolno. Dobrodošli pri družini Zorjan!
Danes sem sedel na sestanku, kjer so sodelovali ljudje iz različnih držav. Ena od točk dnevnega reda je bila tudi delna participacija letne karte za fitnes. Za boljšo predstavo bom opisal ozadje.
Do tega leta je letno karto za fitnes v enem izmed večjih fitnes centrov financiral oddelek »Morale and Welfare«. V dogovoru z državo gostiteljico in fitnes centrom so dosegli sporazum, da fitnes center ponudi letne karte s konkretnim popustom, ceno pa v celoti pokrije država gostiteljica. Ker se je število zaposlenih povečalo, država gostiteljica ni bila pripravljena kriti stroška v celoti. Posledica je bila delna participacija vseh, ki so karto želeli. Cena letne karte to leto znaša okoli 18 eur na mesec, kar je za norveške razmere zelo malo.
Na sestanku je predsedujoči vprašal za mnenje glede te rešitve. Oglasila se je Norvežanka, ki je na pol v šali dejala, da glede na število prodanih kart lahko naslednje leto razmislijo o ponovnem 100 % financiranju. Takoj za njo se je oglasil Američan, ki se je organizatorju zahvalil za rešitev in dejal, da je cena odlična in da karto s pridom izkorišča. Zahvalil se mu je za trud in prizadevanje.
Tu se začne moje razmišljanje glede norveške »socialne demokracije.« V Sloveniji se ta rešitev ponuja kot sprejemljiva, ljudje so prepričani, da vodi v preteklost, kjer je bilo več ali manj poskrbljeno za vsakega državljana, kjer je bilo vse zastonj, kjer je država poskrbela za državljane …
Življenje na Norveškem je dobro. Več kot dobro, odlično je. Vendar ne zato, ker bi država poskrbela za vse. Pravzaprav je potrebno vse (delno) plačati. Navaden pregled pri zdravniku stane okoli 150 NOK (17.3 eur). Vse specialistične preiskave so dražje. Torej, če dvakrat na mesec zbolite in bi se radi prepričali, da ni nič hujšega, boste odšteli 35 eur. Poleg rednega mesečnega plačila za zdravstveno oskrbo. Vsak recept za odraslega se plača.
Tudi z delom in vrtci ni tako enostavno. Rigidni sistem ne omogoča, da se prosto prijavite za službo, jo dobite, potem pa bodo otroka vzeli v vrtec. Otroci začnejo z obiskom vrtca avgusta, vsako leto ostane doma kar nekaj otrok. Če pridete januarja, boste otroka imeli doma vsaj do poletja. Obstajajo sicer privatni vrtci, vendar stanejo kar precej, mednarodni npr. 140.000 NOK letno (16.145 EUR). Vendar tudi v teh ni prostora, zato bo Jernej začel obiskovati vrtec poleti.
Pri vsakem obisku trgovine je potrebno paziti, saj lahko znesek na koncu vzame sapo. Podobno je pri storitvah. Frizer, razni mojstri, pleskarji, vodovodarji, električarji, avtomehaniki … vse to stane ogromno, cene v primerjavi s Slovenijo so astronomske.
V tem pogledu torej ni bilo nič čudnega, ko je Norvežanka takoj na glas zahtevala karto zastonj. In da je Američan bil absolutno zadovoljen s ceno, ker je sam živel v sistemu, kjer se vse plača. Potrebno se je zavedati, da se v člankih Norveška omenja kot najdražja država z razlogom. Na začetku sem pisal, da so Norvežani našli smisel drugje – v naravi, da veliko hodijo ven, da ne zapravljajo. Vendar sem vedno bolj prepričan, da ne zapravljajo, ker ne morejo, ampak ker nimajo. Storitve so enostavno predrage, za neko ugodno življenje pa je potrebno zaslužiti prekleto veliko denarja.
Druga posledica socialne demokracije je enakost v družbi. Tu ne gre za enako plačo in za razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami, kot ga poznamo nekateri iz prejšnjega sistema. Gre za to, da nihče ne sme biti najboljši. Vsi so enaki. Po pričevanju kolegice iz Hrvaške, ki je šla čez samoevalvacijo v njeni firmi, so bili menedžerji začudeni, ko je na določenih področjih poudarila njene prednosti pred drugimi. Bili pa so šokirani, ko si je drznila omeniti kolege, ki po njenem svojih obveznosti niso izpolnili. Ker ni razumela, je vprašala zakaj je to čudno. Povedala je konkreten primer, da kolega ni izdelal ocene tveganj, projekt je zastal. Menedžer ji je odvrnil, da so lahko krivi kvečjemu vsi v podjetju, nikoli pa posameznik. Enakost. Ne morete biti boljši kot drugi. Zveni znano?
Ali to pomeni, da je življenje na Norveškem slabo? Nikakor ne. Odlično je, če imate radi naravo in če vam je varčevanje blizu; če ste radi v povprečju in neradi izstopate. Nekaj pa je jasno: nikar ne potujte na sever, če morate ali pa si želite vsak dan v trgovino, na kavo, večkrat na mesec v restavracijo na kosilo, k frizerju … v tem primeru se tu najverjetneje ne boste počutili dobro.
Dva kratka skoka (Gradec – Frankfurt – Stavanger), nekaj nemirnih minut na letalu in veliko preveč nepotrebnih skrbi. Tako bi nekako opisala to potovanje, na katerem naju je z Jernejem spremljal moj brat Leon. Ko potuješ z dvoletnikom, pride dobra animacija in dodaten par rok še kako prav. Let je skupaj s postankom trajal približno pet (zelo aktivnih) ur. Z živahnim in radovednim malčkom je namreč potrebno malo več priprav in dober program aktivnosti. Ko je bil Jernej še dojenček, je bilo enostavno, saj je po vzletu takoj zaspal, mučno je bilo le čakanje in vkrcavanje. Sedaj pa je bil največji problem pritisk v ušesih in pa »mirno« sedenje na sedežu.
Leteli smo z družbo Lufthansa, pri njih pa imajo otroci, ki so dopolnili dve leti, že svoj sedež (in ne letijo več zastonj). Lahko bi prinesli tudi svoj avtosedež ali podoben manjši sedež (seboj sem vzela BoostApak, ki je sedež in nahrbtnik v enem), pa se je izkazalo, da za to ni potrebe, niti prostora. Poleg velikih kovčkov in ročne prtljage smo imeli še lahek voziček (brez doplačila), ki smo ga lahko peljali do letala. Jerneju ni bilo do vožnje, zato smo transportirali kar prtljago. Prednostno vkrcanje ni bilo možno, tako da smo bližnja igrala izkoristili do zadnje minute in počakali do konca »komolčkanja«. Osebje na letalu je bilo zelo ustrežljivo, kar naprej so ponujali pomoč in me spraševali, če potrebujem kaj za Jerneja. Ob vkrcanju smo dobili bombončke, sadno kašico, sestavljanko in še nekaj drugih iger. Na voljo je bila tudi previjalna miza, dodatne plenice, topla voda za stekleničke … Letalska družba je otrokom prijazna, zato res nimam nobenih pripomb. Nekje v Frankfurtu so sicer izgubili voziček, so nam ga pa že naslednji dan dostavili na dom.
Za vse ostalo je bilo torej poskrbljeno, samo mi smo se še morali pripraviti na let. Naslednji nasveti so se v našem primeru izkazali kot najbolj koristni. Tudi sama sem prečesala več spletnih strani in iskala kak koristen namig, a sem našla predvsem veliko splošnih informacij, tako da na koncu šteje lastna iznajdljivost. Po določeni kilometrini pa gre vse že kot po maslu.
Pogovor, zgodbice, slikanice in videoposnetki o letalih, potovanjih, končni destinaciji ipd. nekaj časa pred potovanjem.
Že pri rezervaciji leta je dobro upoštevati otrokov ritem in izbrati let v primernem času. Mi smo leteli zjutraj ob šestih in prispeli malo pred poldnevom, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je Jernej na poti do Gradca spal, potem pa je bil ves čas razigran in vesel.
Dobro organizirana ročna prtljaga, tako da so vse pomembne stvari pri roki (vlažni robčki, priboljški za »hudo silo«, prazna steklenička, kamor ti prijazna stevardesa nalije sok in vodo ipd.) Najbolj se obnesejo nahrbtniki, saj so tako roke proste. Tudi Jernej je nosil svojega kengurujčka.
Otroka je na letalu dobro sezuti, ker jim pogosto zatekajo stopala, zato smo spakirali še debele nogavice.
»Zabaviščni park« iz nahrbtnika
Najbolj nam je koristila tablica s posnetimi risankami, slikanica z živalmi in majhen avtobus. Prav pride še kak majhen zvezek, voščenke, nalepke … (mizica na sedežu je v ravno pravi višini). Dvoletniki se kar hitro naveličajo, ko je treba nekje dlje časa sedeti, zato je dobro imeti nekaj skritih adutov. Dovolj so že kakšne zanimivosti iz trgovine za 1 evro ali pa najljubše manjše igrače od doma, zavite v pisan papir ipd. Zabavni so bili tudi papirnati kozarčki na letalu in mrežica na sprednjem sedežu.
Najljubši priboljški in kaj dobrega za hrustanje (za male in velike): riževi vaflji, preste, sadne ploščice, suhe brusnice, lizike (v lekarnah imajo tudi takšne proti slabosti) …
Med vzletom in pristajanjem je lahko zaradi pritiska v ušesih kar hudo, tako da ne pomaga noben še tako zanimiv animacijski manever. Poskusili smo s pijačo, lizikami in dudo, pa Jerneju nič od tega ni pomagalo. Vse skupaj je trajalo približno 15 minut, a se mi je zdelo kot cela večnost. Če ima kdo še kak boljši nasvet, ga bom zelo vesela.
Na letališčih in malo po vzletu je bilo seveda zabavno in zanimivo, še posebej vožnja po tekočih stopnicah, razstave dragih avtomobilov, ogromne viseče hrenovke (ki so postavljene seveda tako, da jih najmanjši takoj opazijo :), iskanje sonca nad oblaki, pritiskanje gumbkov in plezanje po sedežu. V Frankfurtu smo sedeli pred gromozanskim oknom in z navdušenjem opazovali večnadstropna letala, avtobuse, kombije in vsa ostala priljubljena vozila. Na končnem letališču je bila vožnja z avtobusom skoraj bolj zanimiva kot sam let. In potem so se končno odprla velika steklena vrata v to novo državo, ki resnično diši po morju. Tomaž si je lahko oddahnil, nas pričakal z velikim nasmeškom in nato odpeljal v novi dom. Kmalu spet letimo domov na obisk, a se zdaj z letom sploh ne obremenjujem. Z atijem je na letališču vedno zabavno!
Že na poti do vhodnih vrat postane jasno, da smo na pravem mestu, saj diši že od daleč. Skoraj vsi so že tu, sliši se glasna in vesela slovenščina, tudi nekaj ptujskega narečja, iz radia odmevajo domači hiti, na žaru cvrčijo sočni čevapčiči, doma marinirana perutnina, kak kotlet in nekaj bučk. Željko je po petih urah končno odprl posodo za podpeko, z drugo roko pa meša cigansko pečenko. Miza je spet polna, ženske so pripravile razne solate, polnjene rogljičke, pisana peciva in domač ajdov kruh. Odložim še svoje biskvitne rulade in že se pridružimo veseli tovarišiji. Ko Frenki na mizo prinese nekaj hladnih Jupilerjev in ob posebnih priložnostih še buteljko Moneta, postane jasno, da to ni piknik pri nas doma v Slovenij. Tukaj sosedje govorijo francosko in imajo nekoliko drugačne navade, ki jih v dveh letih bivanja v Belgiji nisem uspela popolnoma razvozlati.
Odhoda nismo pričakovali tako hitro, pa se je naposled le zgodilo to, o čemer nismo upali veliko sanjati. In spet se je bilo treba posloviti, ko pa smo se komaj navadili na ta kraj in nove ljudi, ki so s časom postali dobri prijatelji. Živeli smo blizu drug drugega in se videvali skoraj vsak dan. Spomnim se, kako sva s Sašo prvič peljali najina otroka v belgijski vrtec in se po odhodu na robu solz in polni slabe vesti druga drugo tolažili in mirili. Na prvi obisk k pediatru pa naju je z Jernejem odpeljala Janja. Brez nje bi se zelo težko prebijala skozi vse nove jezikovne in birokratske ovire. Takrat sem se naučila, da rendezvous ni le zmenek, ampak tudi termin za naslednji obisk, ki so bili od takrat naprej vedno hitri in sproščeni (razen pri cepljenjih). Tudi Helena nam je pomagala s svojim odličnim znanjem francoščine, opravila klic ali pa razložila kak dokument. Veselila sem vse vsakega druženja, kavice in praznovanja, ki smo jih Slovenke preživele skupaj. Veliko nas je bilo, vsaka po svoje zanimiva in zabavna. Nazadnje smo se dobile še pri nas v stanovanju, kjer so mi pripravile ganljivo presenečenje ob odhodu.
Nasploh pa je bilo življenje v SHAPE-u vedno družabno in aktivno, saj skupnost ponuja številne zanimive vsebine. Pestra ponudba vključuje vse od adrenalinskih športov do ženske biblične skupine. Nekje vmes je tudi pevski zbor, ki ga vodi naša Mojca. Pod njeno taktirko smo pripravili kar nekaj odličnih nastopov in uživali ob tedenskih vajah. Naj omenim tudi to, da je v SHAPE-u večkrat zazvenela slovenska pesem v njeni čudoviti izvedbi, Mojco pa je tu in tam spremljal mlad belgijski harmonikaš Laurent, ki je svoje znanje uril pri slovenskih mojstrih. Leto se je komaj začelo, Mojčin urnik nastopov pa se že polni. Očitno so božični nastopi ponovno prepričali. Ne bom pozabila predlanskega božičnega nastopa v impozantni rezidenci nemškega NMR-ja, kjer nas je že na parkirišču svečano pričakala straža in nas lepo pospremila do vhoda. Pa seveda nastopa z bruseljskim simfoničnim orkestrom in petja norveške himne za njihovo skupnost. Lepo smo se imeli, še posebej po zaključenih vajah, ko smo se večkrat do solz nasmejali kakšni slovenski, britanski ali francoski neumnosti.
Pogosto so bile na sporedu tudi razne svečanostim, večinoma vojaške narave. Tako sem se punca z obrobja haloških gričev vsa »opedenana« z družino, sama ali v zborovski zasedbi odpravila na svečane vojaške maše, elegantna kosila »Ladies Luncheon«, glasbene nastope in številne zaključke. Zanimiv primer takšnega zaključka je »End of Dart Season«, ki ga prireja pikado klub (v prejšnji sezoni je slovensko/hrvaška skupina zasedla zasluženo prvo mesto). Prireditev se je začela s pompozno procesijo, pihalno godbo, se nadaljevala z odlično večerjo in številnimi govori ter končala s skupino vinjenih Britank srednjih let, ki so v previsokih petah, prekratkih krilih ter pernatimi modnimi dodatki rdeče barve ena za drugo pristajale pod mizo. Ain’t we have fun!
Vsaka taka prireditev je bila vsekakor odlična priložnost za pridobivanje mednarodnih poznanstev. Najbolj prijetno je bilo z našimi pevci, v španski konverzacijski skupini ali pa kar tako na ulici s sosedi. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi, ki so me marsikaj naučili in pustili dragocen pečat v mojem življenju. Poklicna plesalka Beti iz Madžarske naju je s Sašo učila plesa in nekaj osnov madžarščine. Britanka Charlie je sodelovala pri mojih, Alenkinih in Mojčinih kuharskih gostovanjih ter nam pripravila odličen Shepherd’s Pie. Sosedje iz Hrvaške so vedno ponudili pomoč, ko smo jo potrebovali. Bili so prijetna družba in dobri prijatelji, tako da je bilo slovo še toliko težje. Sosedi iz Afganistana in Turčije sta nam skoraj vsak teden prinesli kakšno perzijsko specialiteto, povabljeni pa smo bili tudi na španski piknik, kjer je sosed pripravil velikansko paeljo, soseda iz Grčije pa je prinesla še njihovo solato in nekaj tipičnih sladic in pijač. Toliko krasnih ljudi in prisrčnih spominov.
Nekaj mednarodnih izkušenj sem uspela pridobiti tudi na delovnem mestu. Zadnjih šest mesecev sem bila honorarno zaposlena v vrtcu ameriške vojske, ki ga je obiskoval tudi naš Jernej. Na začetku sem bila zadolžena za razne administrativne naloge, sprejem in registracijo novih otrok, pripravo potrebne dokumentacije, koordinacijo in pomoč staršem. Intervju pred zaposlitvijo je bil zelo sproščen in prijeten, prvi vtisi pa pozitivni. Vsak izmed zaposlenih je moram opraviti uvajanje in izobraževanje, ki je potekalo nekaj tednov in se nadaljevalo kontinuirano ob delu. Pravzaprav je spominjalo na študijsko izobraževanje z različnimi moduli, po opravljenem preverjanju pa si lahko prejel celo certifikat o usposobljenosti. Tako sem prvih nekaj dni preživela nad debelo mapo z raznimi varnostnimi predpisi in pravili, pred VHS-posnetki iz osemdesetih let in v pogovorih s simpatično Ginger, ki je vodila izobraževanja. Sledilo je še izpolnjevanje vprašalnikov, ki sem jih dobila med večurnim opazovanjem dela v vsaki posamezni učilnici.
Nato se je začelo uvajanje v administrativna dela. Od tu naprej je začetna navdušenost začela upadati. Administratorka, ki me je uvajala, je bila visoko noseča in utrujena, delati pa je morala skoraj do roka poroda. Izvedela sem, da Američani ne poznajo plačanih porodniških dopustov. Na voljo je le 12 tednov neplačanega dopusta, ki si ga večina ne more privoščiti, zato se kar hitro vračajo nazaj na delo. Tako tudi moja sodelavka, ki se je vrnila dva meseca po porodu, hčerkico pa je vpisala v najmlajšo skupino v vrtcu. Tudi mene so kmalu poslali v razrede, kjer sem pomagala vzgojiteljicam. Najprej le občasno, nato pa kar vsak dan in z vsemi starostnimi skupinami (od nekaj mesecev do 5 let). Bila sem presenečena, da formalno sploh lahko opravljam takšno delo, saj nimam ustrezne izobrazbe. Pa sem lahko, in to celo v skupini z najmlajšimi, saj pri njih za takšno delo izobrazba in izkušnje niso pogoj. Kmalu sem ugotovila, kako je to sploh mogoče.
Mreža ameriških vojaških vrtcev CDC deluje po zelo dodelanem in sistematičnem programu, kjer je vsak še tako majhen korak do potankosti opisan in določen. Vsega se je torej potrebno naučiti sproti in slediti njihovim eksplicitnim navodilom, ki dopuščajo zelo malo samoiniciativnosti in kreativnosti. Ta rigorozen način dela na nek način odtehta izobrazbo in izkušnje, saj se je v vsakem primeru potrebno prilagoditi njihovemu načinu dela. Nadzorne kamere so nas spremljale na vsakem koraku, vzgojiteljice pa smo imele posebne zapisnike, kjer smo za vsakega otroka vodile agendo previjanja (najmanjši vsako uro, starejši vsaki dve) in vsebine plenic; zapisovale kdaj, kaj in koliko je kdo jedel; kdaj in kako je spal, prihod in odhod ipd. Na dodatnih formularju smo morale opisno evidentirati vsako poškodbo, prositi za odobritev osnovnih krem ter ves čas voditi število prisotnih otrok in vzgojiteljic (predpisano normo je bilo potrebno obvezno upoštevati). To dokumentacijo je bilo potrebno izpolnjevati sproti, kar je vzelo kar veliko časa, ki bi ga drugače porabile za otroke. Kurikulum je na papirju zgledal odlično, vendar ga zaradi pomanjkanja osebja in časa ni bilo možno v celoti izvajati. Tako so v skrajnih primerih tudi direktorica in njene pomočnice delale v učilnicah. Nekoliko mučne so bile tudi mesečne protipožarne vaje z evakuacijami, zaradi katerih se otroci nikoli ne sezuvajo. Dobila sem občutek, da ves ta nadzor in dodelanost ne služita toliko v dobro otrok kot v zaščito same institucije pred morebitnimi obtožbami.
Vzgojiteljice (in en vzgojitelj) prihajajo iz različnih držav, tako da vsak prinaša nekaj svojih kulturnih posebnosti. Najbolje sem se ujela s sodelavkami iz Poljske, Maroka, Rusije, Ruande, Kambodže in Kolumbije, od katerih so nekatere delale tudi v Jernejevi skupini. Vse imajo dolgoletne izkušnje in so mi pri uvajanju potrpežljivo pomagale. Prav zanimivo je bilo poslušati njihove zgodbe in debatirati o življenjskih vrednotah in izkušnjah. Tudi od njih sem se težko poslovila.
Narava mojega dela pred to izkušnjo ni bila tako izčrpavajoča in fizično naporna, tako da je še toliko bolj dragocena. Miselno delo za računalnikom in delo v tako pisanem kolektivu sta zelo različna, saj ni možno predvideti dinamike, ki jo razviješ s sodelavci in nato še z otroki in njihovimi starši. Na malčke sem se tudi navezala, saj so nekateri z mano naredili svoje prve korake, se potolažili, ko je kaj bolelo, vneto poslušali, ko sem prepevala o hudi mravljici, in me tu in tam še malo pobruhali. Jaz pa sem se od njih naučila učinkovitega in natančnega dela, dobre koncentracije v zelo hrupnem okolju, pridobila sem na samozavesti, izgubila strah pred varovanjem tujih otrok, precej pa se je povečal tudi moj repertoar angleških otroških pesmic.
Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi še ostali. Najbrž bi vztrajala pri tem delu in se še dodatno izobraževala, čeprav mi je bilo včasih kar težko. Tudi Jernej bi ostal s svojimi prijatelji, ki jih je že vse kar dobro spoznal. Še naprej bi užival v jutranjih glasbenih prestavah vzgojiteljice Viktorije in se s sošolci veselo podil po zunanjem igrišču. Ni se še prav zavedal, da odhaja drugam, zato je bilo težko predvsem meni, ko sem mu rekla, naj prijateljem še zadnjič pomaha. On je hotel predvsem hitro nazaj domov, ker je vedel, da ima mami skrito čokoladico, v hladilniku pa cel zabojček jagod. Ja, bilo je kar nekaj težkih trenutkov, ki so prišli v paketu s to novo veliko priložnostjo. Kot sem opisala v prejšnjem prispevku, je lahko takšno »puljenje korenin« boleče in naporno, smo pa dobro vedeli, da je Belgija le začasna postojanka. Čez eno leto bi bilo najbrž še težje. Bila je res čudovita izkušnja, odšli smo pa takrat, ko je bilo najlepše. Bolje se ne bi moglo zgoditi.
Prijateljica mi je v pogovoru opisala zanimivo prispodobo za selitev. Ko drevo posadiš, začne svoje korenine poganjati vedno globje v tla in se nato udomači. Pri selitvi pa je te korenine potrebno izpuliti in jih znova premestiti na drugi kraj, kjer se bo drevo moralo navaditi na novo podlago. Za nas je tokrat spet prišel čas »puljenja«, kar me zaenkrat pušča še presenetljivo mirno in hladno. Morda zato, ker v sam proces nisem vključena tako aktivno kot Tomaž, ali pa se že zdaj privajam na skandinavsko klimo. Selimo se v Stavanger na Norveškem, kjer bo tudi Tomaževo novo delovno mesto v NATO bazi. Zelo sem ponosna na njegov uspeh, to priložnost si več kot zasluži.
Tako kot pri prvi selitvi v Belgijo smo tudi tokrat vse dobro premislili in postavili na tehtnico, ki se je po nekaj zadržkih le premaknila v tisto smer, ki odpira nova vrata oz. kar pot v nov labirint. »Out of the comfort zone, into the next chapter«. Že od nekdaj sem navdušena nad labirinti, takšnimi lepo negovanimi, ki spominjajo na Alico in njeno čudežno deželo. Norveška pa tokrat za nas ni le čudežna dežela nekje v gostem oblaku, ampak bo postala trdna realnost, kjer se bo potrebno znajti in živeti. NATO kot delodajalec nudi določeno varnost, ki jo je na prostem trgu dela težko zagotoviti, poleg tega pa se selimo v državo, ki se ponaša z izjemno socialno blaginjo in skoraj nično brezposelnostjo. Mediji in spletni viri o Norveški govorijo v presežnikih in poročajo o blagostanju in idealih. Vseeno pa pričakujem, da bo nekaj teh bleščečih mehurčkov kmalu po našem prihodu počil kak vikinški rog. Podobno, kot se je zgodilo v Belgiji, ko smo besedici »Zahod« dodali še eno ali dve črni piki. Čakamo torej dan selitve, v nizkem štartu in z dokaj nizkimi pričakovanji.
Tomaž je v zadnjih mesecih Norveško že nekajkrat obiskal in nam tako pripravil teren. Našli smo stanovanje, primerno za družino z majhnim otrokom, ki je poleg tega še blizu njegovega delovnega mesta. Cene so visoke, kar smo tudi pričakovali, zato je potrebno še bolj raziskati in predvideti vse možne stroške in izdatke. Tomaž se je pri tej nalogi domačega finančnega svetovalca spet zelo izkazal in pripravil razne prognoze vseh barv in oblik. Iskala sva razne vire po spletu, se povezala z ljudmi in upoštevala napotke, ki jih nudi Nato vsem svojim zaposlenim. Pomoč nama nudi tudi osebna mentorica, ki nam pomaga pri vseh vprašanjih glede selitve, stanovanja, formalnosti ipd. Poiskala sva tudi nekaj vrtcev in ponudbo aktivnosti za majhne otroke, kot je najin Jernej. Vrtec bova lahko obiskovala tudi v primeru, če še ne dobimo mesta, saj (za le nekaj kron) odprejo vrata otrokom v spremstvu staršev, kjer se lahko družimo, spoznavamo in igramo. Pred našim domom je postavljeno tudi veliko igrišče, na voljo pa je še kar nekaj podobnih atrakcij za male (in starejše) raziskovalce. Čudovite plaže, sprehajalne poti, skrivnostni gozdovi in veličasten fjord, ki se zajeda globoko v obalo mesta Stavanger.
Še kar težko verjamem, da se zares selimo tako daleč na sever, ki je na moji karti odkritij še ena velika neznanka. Zato trenutno še brez obotavljanj povem, da gremo v deželo Vikingov, čeprav bi kak Norvežan ali poznavalec pri tej besedi že zavijal z očmi. Jasno je, da Norveška niso le Vikingi in severni sij, Stavanger pa ne samo nafta in visoke cene. Veselim se pa, ko se bo ta črno-bel negativ pod norveškim soncem (koliko ga pač bo) preslikal na pozitiv, ki bo poln jasnih podob, zgodb in bogatejše terminologije. Za dober začetek mi v glavi odzvanja že melodija norveške himne, ki sem jo imela priložnost peti v zborovski zasedbi za norveško skupnost v Shape-u. Tako sem si lahko ustvarila že nekaj vtisov iz poročanj s prve roke. Pravijo, da je Stavanger prijetno mesto z mednarodnim značajem, da je veliko lepih sprehajalnih poti in naravnih lepot, da je za otroke lepo poskrbljeno, da so ljudje morda nekoliko zadržani ter da veliko piha in dežuje. Nisem opazila pretirane turistične propagande, še manj pa (prikritega) poveličevanja uspeha svoje države. Po prvih vtisih sodeč Norvežani svoje kulturne identitete ne servirajo na srebrnem pladnju, tako da se bomo morali resnično potruditi in sami raziskati ta zanimiv labirint med fjordi. Kako že pravijo? »Lastna hvala, cena mala«, norveške cene so pa vse drugo kot »male«.
Kako bi torej lahko strnila naše najbolj izstopajoče vtise pred selitvijo, ki zaenkrat le dopolnjujejo nekatere stereotipe. Visok življenjski standard ter močan socialni element s protiutežjo vrtoglavih cen nepremičnin, blaga in storitev; hitra odzivnost in točnost ljudi, ki ga kljub temu dopolnjuje rahel mediteranski pridih glede delovnih navad; preprostost in zadržanost; točen in zanesljiv javni promet; po avtocesti največ 90 km/h; precej neugodne in drage letalske povezave; mračni dnevi in veter; debele zavese in dobra izolacija; poceni domač losos, pa tudi vode ne bo več treba kupovati. Pokrajino pa bom opisala, ko jo bom videla z lastnimi očmi. Počasi dobivam občutek, da se zares selimo. Zaenkrat si že lahko nadenem pulover z znanim norveškim vzorcem. »Selburose« je to leto očitno zelo moderna tudi pri nas.
