Naše življenje na Norveškem

Mesec: december 2014

Approaching D-Day

Minilo je približno dva meseca od potrditve začetka mojega dela na Norveškem. Za seboj imam vse formalnosti pred podpisom pogodbe in usklajevanja glede obojestranskih koristi – delodajalec me je hotel na delovnem mestu čim prej, jaz sem imel polno opravkov glede prekinitev dosedanje pogodbe, odhoda iz Slovenske vojske in usklajevanja z družino (predvsem selitev iz Belgije v Slovenijo in priprave za selitev na Norveško).

Po podpisu pogodbe sva se s Sabino o nadaljnjih korakih pogovorila kar na kavi. Kot nek brain-storming, nič zapisala, nobenega časovnega načrtovanja, skratka neorganizirano. Pred pravim načrtovanjem je bilo potrebno naše življenje za en mesec preseliti še nazaj v Slovenijo. V grobem je bil načrt razdeljen na tri dele: selitev v Slovenijo, ureditev vsega potrebnega in priprave za Norveško ter sama selitev na Norveško.

Selitev v Slovenijo je potekala precej gladko. Naš urnik je bil zapolnjen, poleg formalnih postopkov (ki so predpisani in jih je potrebno samo slediti) pa se je bilo potrebno posloviti od vseh prijateljev. Vse skupaj je bilo lažje, saj si nismo rekli »z bogom«, ampak le »do naslednjega snidenja«. Z mednarodnimi izkušnjami smo spoznali, da je svet resnično majhen in da se prej ali slej vedno srečamo. Napovedanih je bilo tudi nekaj obiskov in srečanj, stike pa ohranjamo tudi preko socialnih omrežij in spleta. Če povzamem, se nikomur ni prijetno poslavljati, tako da smo to poskušali omiliti, kolikor je pač šlo.

Ko je bila selitev v Slovenijo za nami, smo začeli s pripravami za pot na Norveško. Tu je načrte malce otežil Jernej, ki je novembra dopolnil dve leti. Odkril je, da je iz samo njemu znanega razloga fino, če zganja trmo. To smo kmalu premostili (ali bolje rečeno, se navadili) in se resno lotili dela in obveznosti pred odhodom.

Komunikacija z Norveško in formalne priprave so potekale odlično. Postopki so bili jasni, znani in časovno določeni. To je pomenilo, da sem po elektronski pošti dobival obrazce za nastop na delo, odprtje računa, najem hiše … takrat, ko je bil čas za podpis le-teh. En teden pred božičnimi prazniki je bilo vse nared za moj prihod. Ostali so postopki doma, ki pa so prihajali neredno. Slovenski javni sektor je znan po zapleteni birokraciji. Bolj kot to me je motilo, da se zelo malo stvari da urediti preko elektronske pošte. Obisk na upravni enoti ali ZZZS je bil potreben za vsako stvar. Poleg tega je bilo potrebno obiskati Ministrstvo za obrambo za oddajo službenih kartic in dokumentov. Seveda jih po pošti ni možno poslati. Potrebno se je peljati tja in jih oddati osebno, saj je potreben podpis …

Največ časa nam je vzelo pakiranje. Najeta hiša na Norveškem je popolnoma opremljena, tako da se je bilo težko odločiti, kaj bi vzeli in kaj pustili doma. Tam je miza, tam so stoli (s tekstilnimi prevlekami) etc., najin sin pa je kar živ. Ali ni bolje, da uniči najine stole in najino mizo (na Norveškem se po poročanjih večkrat zgodi, da od varnostnega vplačila, ki pri nas šteje 4 najemnine, odštejejo del za vsako minimalno škodo, ki je vidna (včasih celo nevidna). Tako sva se odločila, da vzameva vse, kar se bo verjetno uničilo, obrabilo, razbilo … njihove stvari pa bova shranila v klet, kjer je dovolj prostora.

Poleg pakiranja je bilo potrebno razmisliti, kako in kdaj bomo potovali. Zaradi moje službene poti v januarju smo se odločili, da Sabina in Jernej ostaneta še en mesec pri družini v Sloveniji. Poleg njiju bo potoval Sabinin brat Leon, ki vlogo krstnega botra opravlja več kot odlično. Ob vseh študijskih obveznostih je takoj ponudil svojo pomoč. Na vsakem koraku sva bila deležna tudi pomoči od dedkov in babic. Vsi skupaj so omogočili, da naše priprave potekajo čim manj stresno.

V času, ko to pišem, priprave še niso končane. Glavno sporočilo za vse, ki razmišljajo o odhodu v tujino in imajo družino je to, da si je potrebno vzeti čas za priprave po korakih, pri čemer velikanski kup obveznosti postane manjši in bolj pregleden. Na nekaj stvari sva se spomnila sama, na kar nekaj pa so naju opozorili tudi prijatelji in družina, tako da se le posvetujte. Prav tako je neizogibno, da kakšna stvar ne gre po načrtu, zato je stres tudi del programa.

Glede na pretekle izkušnje veva, da je to normalen postopek in da bo bolje, ko se enkrat ustalimo. Takrat bo napočil čas, da spoznamo nov dom in novo okolje. Ne glede na ves stres in negotovosti še vedno mislim, da je potrebno iti iz (relativno) udobnega domačega okolja, kjer več predvidljivega in poznanega, a brez možnosti za napredovanje in razvoj. Vsak, ki pri sebi misli, da je sposoben več, da bi moral biti bolje plačan, da se mu godi krivica (sploh v javnem sektorju, kjer napredovanje mimo starejših sodelavcev ni tako enostavno), mora vsaj pogledati še druge opcije, se soočiti z izzivi in jih sprejeti.

Tomaž

Odhod iz Slovenske vojske: refleksija

Začetno obdobje

Bil je normalen delovni dan v Steklarni Rogaška, tam nekje v prvi polovici leta 2000. Kolega me je klical iz Dolenjske. Sporočil mi je, da so v takratnem 10. MOTB (10. Motorizirani Bataljon) začeli zaposlovati profesionalne vojake. Po klicu ali dveh sem že pisal prijavo. Želja, da se zaposlim v vojski, je bila prisotna že od 2. razreda osnovne šole.

Po zdravniških pregledih in fizičnih testih je sledil razgovor pri vojaškemu psihologu. Vse česar se spomnim od takrat je le opozorilo, da bom moral med ostalim tudi rezati veje z dreves, pometati, čistiti …. Nič me ni moglo odvrniti od te priložnosti.

Po sprejemu na prvi dan nas je nekaj, v tistem trenutku še kandidatov (pravi profesionalni vojak je kandidat postal šele po uspešni opravljeni »Fazi«), odšlo po službene izkaznice. Uniforme še nismo imeli, posojali smo si eno vojaško srajco za slikanje. Vsi nekoliko prestrašeni in ubogljivi za vsak ukaz in navodilo.

Po koncu prvega dne sem bil prepričan, da so za nas na voljo sobe, če ne že stanovanja, kjer se lahko prespi in biva. Na vhodu v vojašnico sem naivno vprašal vratarja, kje se da spati in če so na voljo službena stanovanja. Prevezali so me takratnemu namestniku poveljnika bataljona, ki mi je razložil, da bo treba iti domov in da se kot nadomestilo izplačajo potni stroški. Potni stroški? Kaj je to? Ne samo, da nisem vedel, kaj so to potni stroški, pozanimal se nisem niti, koliko bom imel plače. Vedel sem le, da plača ni visoka, da pa ni minimalna. To je bilo takrat zame dovolj.

Kmalu se je začela t.i. Faza. Med tem dvomesečnim usposabljanjem v sklopu 10.MOTB so iz civilov poskušali ustvariti vojake. Iz relativno ugodnih 8 ur smo prešli na zelo intenzivno usposabljanje, ki je bilo popestreno s kričanjem, skleci, poskoki, nenehnemu preoblačenju v različne uniforme in podobno.

Ko se spomnim nazaj na to obdobje in ga primerjam z današnjim dogajanjem v SV, mi nikakor ni jasno, kako so lahko takratni inštruktorji še sploh na prostosti. Sam menim, da je Faza nujno potrebna še danes, ampak vem, da je to v tem času neizvedljivo. Rezultat Faze je bil osip iz 33 kandidatov na 17 vojakov, ki so danes skoraj vsi vsaj podčastniki.   

Kratka pot skozi 14 let dela v Slovenski vojski

Delo v Slovenski vojski je bilo zame vedno zanimivo. Kot vojak sem sledil poveljujočim, pred več kot desetletjem smo se manj obremenjevali s tožbami, šikaniranjem, mobingom in podobnimi temami. Takrat ni bilo nič čudnega, če si za manjše napake ali počasnost malo »potelovadil«. Zakaj je to bilo bolj enostavno? Zato, ker noben poveljujoči ni nikogar kaznoval, ker mu vojak ni bil všeč. Vse se je odvijalo v smislu usposabljanja. Primer: počasnost pri preoblačenju se na kriznem žarišču lahko prelevi v počasnost pri premikanju ali izvrševanju naloge, to pa privede do poškodb ali celo smrti. Kar je še hujše, privede lahko od smrti sovojaka, to pa je nedopustno. In saj poznate tisti pregovor: »Train hard, fight easy«. Pa tudi nam je bilo lažje. Veliko bolj mučno je bilo takrat hoditi na uradne razgovore. Narediš napako, se utrdiš (25 sklec za domovino) in delo gre naprej.

Skozi leta sem napredoval in postal poveljnik oddelka. Tu se je začel drug svet. Hitro spoznaš, da je slediti najlažje. Odgovornost do vojakov v oddelku pa prinese velike napore in izzive. V šestih mesecih se je težko naučiti vsega potrebnega, zato se učiš ob delu. In seveda delaš napake. Na srečo sem imel priložnost delati napake v obdobju miru, na domačem terenu.

Poleg odgovornosti so se mi kot podčastniku odprle možnosti za odhod na tečaje v tujino. Tako sem kar hitro odšel k marincem v ZDA na tečaj za poveljnike oddelkov. To je bila enkratna izkušnja, kjer sem spoznal delo tujih oboroženih sil. Taka izobraževanja in tečaji dajejo še dodatno motivacijo za delo. Naslednja leta ni manjkalo tečajev in kmalu je prišla tudi prva misija. Misija je minila brez večjih zapletov, največji izziv je predstavljala skrb za vojake in njihovo varno vrnitev.

V letu 2005 se mi je ponudila priložnost dela v tujini v poveljstvu kopenskih sil NATA v Madridu. Petletna izkušnja mi je odprla nov pogled na delovanje oboroženih sil in predvsem na delovanje NATA. Na dolžnosti v tujini sem kmalu spoznal, da bo potrebno posvetiti prosti čas za pridobitev terciarne izobrazbe. Svoje hobije in prosti čas je nadomestilo sedenje za knjigami. Tri in pol leta kasneje sem diplomiral in se kmalu vrnil v Slovensko vojsko. Ker takrat še nisem imel otrok, sem se odločil nadaljevati študij na 2. stopnji in se svojim hobijem odrekel še za dve leti. Svoje izkušnje iz tujine sem poskušal uporabljati v poveljstvu brigade, popoldan in zvečer pa prebil v knjižnici in na predavanjih. V letu 2012 sem končal magistrski študij in kar naenkrat se je pokazala priložnost za še eno dolžnost v vrhovnem poveljstvu NATA v Belgiji (SHAPE).

Delo v tem poveljstvu je bilo drugače. Glede na izobrazbo in pretekle izkušnje sem želel več odgovornosti. Delal sem kot inštruktor za kadrovski sistem, ki ga uporablja NATO, zato sem moral hitro spoznati tudi celotno kadrovsko doktrino in dokumente, ki le-to predpisujejo. Poleg študiranja in izvajanja tečajev sem se prijavljal na delovna mesta, ki so jih objavljala poveljstva znotraj NATA.

V letu 2014 sem bil izbran v ožji krog za kadrovnika v bazi Joint Warfare Center na Norveškem. Sledil je pisni test, ki ga je bilo potrebno opraviti za dostop na intervju. Odločil sem se, da na razgovoru dam vse karte na mizo in poskušam prepričati komisijo. Ta odločitev se je izkazala za pravilno, saj sem po sedmih dneh dobil povabilo za nastop na delo (izbirni postopek načeloma traja do 28 dni). Prepričal sem na razpisu, na katerega se običajno prijavi nekaj tisoč kandidatov. Od tu naprej so se začele priprave za odhod iz Slovenske vojske.

Vtisi ob odhodu

Pripadniki, ki odhajajo iz SV, največkrat odhajajo zaradi razočaranja in »slabega stanja« v SV. Odhod podkrepijo s kritiziranjem nadrejenih, podrejenih, sistema samega, nepotizma, krivic ipd. Sam se strinjam, da razmere niso rožnate, da se nepotizem dogaja, da so storjene krivice… vendar se to dogaja tudi daleč na zahodu (in to precej bolj očitno, verjeli ali ne), kjer naj bi bilo vse boljše in bolje urejeno. Pa vendar, Slovensko vojsko zapuščam z veliko hvaležnostjo do vseh sodelavcev, s katerimi sem sodeloval. Vojska mi je omogočila osebnosti razvoj in nabiranje bogatih izkušenj doma in po svetu.  

Nikakor ne morem kritizirati, da je vse slabo. Slovensko vojsko zapuščam s težkim srcem, vendar mi je bila ponujena boljša priložnost z večjo odgovornostjo, kar sem tudi želel.  Vseh 14 let nisem nikoli skrbel, da plače 5. v mesecu ne bo. Dokler je bila plača po mojih kriterijih dovolj visoka, sem ostal. Ko mi ni bla več, sem začel iskati druge priložnosti.

Želja po delu v Slovenski vojski še vedno ostaja. To se ne bo nikoli spremenilo. Vendar je zdaj na prvem mestu naša družina, za katero je po tehtnem premisleku trenutno bolje, da odide na Norveško, kjer si bomo ponovno ustvarili nov dom in poskušali kar se da izkoristiti to priložnost. Slovenski vojski želim vse najboljše. Upam, da se bo razvijala, omogočila vojakom, da ne skrbijo za svoj finančni položaj, da se bodo lahko posvetili usposabljanju in še naprej dvigali ugled, ki ga Slovenska vojska uživa v domovini in drugje.

Tomaž

Odkrivanje skrivnostne »selbujske rože«

nagelj
norveska roza

Prijateljica mi je v pogovoru opisala zanimivo prispodobo za selitev. Ko drevo posadiš, začne svoje korenine poganjati vedno globje v tla in se nato udomači. Pri selitvi pa je te korenine potrebno izpuliti in jih znova premestiti na drugi kraj, kjer se bo drevo moralo navaditi na novo podlago. Za nas je tokrat spet prišel čas »puljenja«, kar me zaenkrat pušča še presenetljivo mirno in hladno. Morda zato, ker v sam proces nisem vključena tako aktivno kot Tomaž, ali pa se že zdaj privajam na skandinavsko klimo. Selimo se v Stavanger na Norveškem, kjer bo tudi Tomaževo novo delovno mesto v NATO bazi. Zelo sem ponosna na njegov uspeh, to priložnost si več kot zasluži.

Tako kot pri prvi selitvi v Belgijo smo tudi tokrat vse dobro premislili in postavili na tehtnico, ki se je po nekaj zadržkih le premaknila v tisto smer, ki odpira nova vrata oz. kar pot v nov labirint. »Out of the comfort zone, into the next chapter«. Že od nekdaj sem navdušena nad labirinti, takšnimi lepo negovanimi, ki spominjajo na Alico in njeno čudežno deželo. Norveška pa tokrat za nas ni le čudežna dežela nekje v gostem oblaku, ampak bo postala trdna realnost, kjer se bo potrebno znajti in živeti. NATO kot delodajalec nudi določeno varnost, ki jo je na prostem trgu dela težko zagotoviti, poleg tega pa se selimo v državo, ki se ponaša z izjemno socialno blaginjo in skoraj nično brezposelnostjo. Mediji in spletni viri o Norveški govorijo v presežnikih in poročajo o blagostanju in idealih. Vseeno pa pričakujem, da bo nekaj teh bleščečih mehurčkov kmalu po našem prihodu počil kak vikinški rog. Podobno, kot se je zgodilo v Belgiji, ko smo besedici »Zahod« dodali še eno ali dve črni piki. Čakamo torej dan selitve, v nizkem štartu in z dokaj nizkimi pričakovanji.

Tomaž je v zadnjih mesecih Norveško že nekajkrat obiskal in nam tako pripravil teren. Našli smo stanovanje, primerno za družino z majhnim otrokom, ki je poleg tega še blizu njegovega delovnega mesta. Cene so visoke, kar smo tudi pričakovali, zato je potrebno še bolj raziskati in predvideti vse možne stroške in izdatke. Tomaž se je pri tej nalogi domačega finančnega svetovalca spet zelo izkazal in pripravil razne prognoze vseh barv in oblik. Iskala sva razne vire po spletu, se povezala z ljudmi in upoštevala napotke, ki jih nudi Nato vsem svojim zaposlenim. Pomoč nama nudi tudi osebna mentorica, ki nam pomaga pri vseh vprašanjih glede selitve, stanovanja, formalnosti ipd. Poiskala sva tudi nekaj vrtcev in ponudbo aktivnosti za majhne otroke, kot je najin Jernej. Vrtec bova lahko obiskovala tudi v primeru, če še ne dobimo mesta, saj (za le nekaj kron) odprejo vrata otrokom v spremstvu staršev, kjer se lahko družimo, spoznavamo in igramo. Pred našim domom je postavljeno tudi veliko igrišče, na voljo pa je še kar nekaj podobnih atrakcij za male (in starejše) raziskovalce. Čudovite plaže, sprehajalne poti, skrivnostni gozdovi in veličasten fjord, ki se zajeda globoko v obalo mesta Stavanger.

Še kar težko verjamem, da se zares selimo tako daleč na sever, ki je na moji karti odkritij še ena velika neznanka. Zato trenutno še brez obotavljanj povem, da gremo v deželo Vikingov, čeprav bi kak Norvežan ali poznavalec pri tej besedi že zavijal z očmi. Jasno je, da Norveška niso le Vikingi in severni sij, Stavanger pa ne samo nafta in visoke cene. Veselim se pa, ko se bo ta črno-bel negativ pod norveškim soncem (koliko ga pač bo) preslikal na pozitiv, ki bo poln jasnih podob, zgodb in bogatejše terminologije. Za dober začetek mi v glavi odzvanja že melodija norveške himne, ki sem jo imela priložnost peti v zborovski zasedbi za norveško skupnost v Shape-u. Tako sem si lahko ustvarila že nekaj vtisov iz poročanj s prve roke. Pravijo, da je Stavanger prijetno mesto z mednarodnim značajem, da je veliko lepih sprehajalnih poti in naravnih lepot, da je za otroke lepo poskrbljeno, da so ljudje morda nekoliko zadržani ter da veliko piha in dežuje. Nisem opazila pretirane turistične propagande, še manj pa (prikritega) poveličevanja uspeha svoje države. Po prvih vtisih sodeč Norvežani svoje kulturne identitete ne servirajo na srebrnem pladnju, tako da se bomo morali resnično potruditi in sami raziskati ta zanimiv labirint med fjordi. Kako že pravijo? »Lastna hvala, cena mala«, norveške cene so pa vse drugo kot »male«.

Kako bi torej lahko strnila naše najbolj izstopajoče vtise pred selitvijo, ki zaenkrat le dopolnjujejo nekatere stereotipe. Visok življenjski standard ter močan socialni element s protiutežjo vrtoglavih cen nepremičnin, blaga in storitev; hitra odzivnost in točnost ljudi, ki ga kljub temu dopolnjuje rahel mediteranski pridih glede delovnih navad; preprostost in zadržanost; točen in zanesljiv javni promet; po avtocesti največ 90 km/h; precej neugodne in drage letalske povezave; mračni dnevi in veter; debele zavese in dobra izolacija; poceni domač losos, pa tudi vode ne bo več treba kupovati. Pokrajino pa bom opisala, ko jo bom videla z lastnimi očmi. Počasi dobivam občutek, da se zares selimo. Zaenkrat si že lahko nadenem pulover z znanim norveškim vzorcem. »Selburose« je to leto očitno zelo moderna tudi pri nas.

Sabina

Vtisi pred selitvijo

Stavanger, naš naslednji dom

Tokrat sem na Norveškem že drugič. Že 4. dan se vozim po isti poti v službo. Poskušam potrditi vtise prvega obiska, ko sem tu preživel nekaj dni. Zanimivo je biti v deželi, o kateri sem bral nekaj tisoč kilometrov južneje. To naj bi bila država, kjer je najbolje živeti. Bral sem tudi o ljudeh, da so zadržani, da so na videz neprijazni in vedno točni. Ne marajo zamudnikov in vdorov v zasebnost. Da jedo veliko rib in da so zato zdravi. Da imajo urejen socialni sistem, zdravstvo, šolstvo. Da ima to svojo ceno in je zato vse drago. Visoki davki, drago gorivo …

V Stavangerju in okolici veliko dežuje. Sam sem imel to srečo, da nisem okusil dežja, ki traja cel teden ali celo dva. Vreme je bilo prav prijetno. Takoj pri izhodu iz letališča sem opazil, da gre večina ljudi na avtobus. Avtobusni prevoz je (po mojih ocenah) izredno učinkovit. Cel teden sem se vozil z mestnim avtobusom in nikoli čakal na prihod več kot 10 minut. Poleg rednih mestnih linij, vsakih 15 min vozi tudi avtobus z letališča v Stavanger. Avtobusi niso nikoli prazni. Tu se pričakuje, da se bodo ljudje vozili z avtobusom. Je na voljo, ni predrag in relativno točen.

Norvežani resnično nimajo radi ljudi, ki zamujajo. Če se že zgodi (in bolje, da je to izjema), pričakujejo vsaj obvestilo. In zaradi tega so mnenja, da je javni prevoz neučinkovit. Na voznem redu piše, da avtobus pride ob uri, dejansko pa pride 2, 3 ali 5 min kasneje. Nesprejemljivo. Norvežani očitno ne potujejo v države Mediterana. Bolje tako, saj bi znoreli.

Agentka za nepremičnine mi je poslala sporočilo, da bo zamudila. Zamudila je 4 minute. Opravičevala se je prvih 5 minut srečanja. Človek pa dobi občutek, da je to res socialna država, ker se vsi zavedajo, da so cene višje, da je vse drago. Nič čudnega ni, če v restavraciji vsi od najnižjega uslužbenca do šefa iščejo najcenejši meni. Vsem je jasno, da iščem najbolj optimalno stanovanje za družino in mi pomagajo pri optimalizaciji stroškov. To se pričakuje od vseh.

V zimskem času so dnevi kratki, če je oblačno je cel dan bolj mračen. Ljudje se veliko sprehajajo, veliko se vozijo s kolesi, kolesarske steze so povsod. Višji menedžment, ki je zaposlen v naftni industriji, se vozi z avtomobili znamke Tesla. Za te električne avtomobile se ne plačajo davki. Tudi oni optimizirajo stroške, čeprav imajo dovolj velike prihodke za plačilo davkov. Nikogar nisem srečal, ki bi kazal razkošje in potrošništvo.

Za enkrat sem z videnim zadovoljen. Dogovor z nepremičninskim agentom je bil enostaven, kar je spet kazalo na učinkovitost. Na Norveškem za skoraj vse postopke (odprtje bančnega računa, sklenitev pogodbe, obisk zdravnika …) uporabljajo t.i. D-številko. Brez te številke naj ne bi mogel urediti ničesar. Pa vendar je agent takoj našel rešitev za sklenitev začasne pogodbe o najemu stanovanja. Brez nepotrebne birokracije, hitro in učinkovito.

Prvi vtisi o Norveški so vsekakor pozitivni. Le na vreme se bo potrebno navaditi. Če odmislim vreme, ostane neverjetna pokrajina (Stavanger leži ob fjordu), čist zrak in čista voda (ta danes postaja v večjih mestih redkost). Veselim se naslednjega obiska, ki bo daljši, mnogo daljši.

Tomaž

© 2024 V deželi Vikingov

Theme by Anders NorenUp ↑