Avtor: Tomaz (Page 1 of 2)

Zdaj ni več dvoma, vračamo se v Slovenijo, razlog pa je novo delovno mesto. Zame vsekakor napredovanje v kariernem smislu. Glede na to odločitev sta se oblikovali dve skupini mnenj: ena, ki odločitev podpira in se veseli našega prihoda domov, in druga, ki ne razume, kako lahko sploh pomislimo, da bi se vrnili iz »nadvse uspešne skandinavske države« v Slovenijo. Vendar pojdimo od začetka.

Sabina je pred nekaj meseci zasledila prosto delovno mesto v enem izmed znanih podjetij v Sloveniji. Postati kadrovski menedžer je bil že od samega začetka eden od ciljev v mojem dolgoročnem kariernem načrtu, zato sem pregledal in posodobil svoj življenjepis, napisal spremno pismo in poslal prijavo. Čez dober mesec dni sem dobil povabilo na telefonski razgovor, saj so v podjetju bili prepričani, da sem v tujini in da je to edini način komunikacije. K sreči sem prav tiste dni bil v Sloveniji, zato smo se dogovorili, da opravimo razgovor v živo. Že takrat sem začutil profesionalnost, saj so se z bliskovito hitrostjo prilagodili razpoložljivemu času. Vsi razgovori, ki so sledili (bilo jih je 6) so bili neverjetno zahtevni in profesionalni. Dosedanje izkušnje na nekaterih razgovorih v Sloveniji so kazale drugačno sliko: več ali manj sem moral odgovarjati na vprašanja, ki jih najdete med prvimi zadetki na Googlu. V tem podjetju pa so uporabljali dva tipa vprašanj (hypothetical in behavioral), ki dajo najbolj verjetno sliko o kandidatih. Še več, kadrovski menedžerji so imeli sposobnost prepoznati polovične odgovore in so zahtevali bolj podrobno obravnavo področij, kjer odgovori niso bili konktretni.

Celoten postopek od razpisa do podpisa pogodbe je trajal približno dva meseca in pol. Ob podpisu pogodbe se je za nas začelo obdobje »tranzicije«, ko zaključujem odprte projekte na trenutnem delovnem mestu in se hkrati pripravljam na nastop na novo delovno mesto.

V tem obdobju bova s Sabino zaključila ta del življenjske zgodbe (verjetno tudi preuredila to spletno stran) in opisala najine vtise glede Norveške. Ob prihodu v Slovenijo pa bova te izkušnje lahko primerjala z življenjem doma.

Čeprav se vrnitve veselimo, takšne selitve niso enostavne. Glavni faktorji za odločitev so bili dobro in relativno varno delovno mesto z možnostjo kariernega napredovanja, zanimive zaposlitvene možnosti za Sabino, bližina družine, kakovost vrtca, šola za Jerneja v slovenskem jeziku ter kakovost življenja v Sloveniji.

Česa se ne veselimo najbolj? Življenja v okolju, kjer se zelo pogosto odvijajo kriminalne preiskave, nepotistično kadrovanje; okolje, kjer je nagrajena iznajdljivost in pripadnost (tudi izven zakonov) pred meritornostjo in delovno uspešnostjo, zbirokratiziranost enostavnih postopkov ipd.

Naslednja dva zapisa si bosta nasprotna. Eden bo odseval pozitivne izkušnje v preteklem obdobju, drugi pa poskušal prikazati drugačen pogled iz osebne perspektive. Prvega bo napisala Sabina, ki ohranja neverjetno pozitiven pogled skozi vse odločitve. Ker pa lahko večino stvari v življenju predstavimo na več načinov (saj veste; kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln), bom drugi prispevek napisal jaz.

Ob sredah se v naši mestni knjižnici srečuje precej velika skupina ljudi najrazličnejših narodnosti, ki so v Stavanger prišli iz takšnega ali drugačnega razloga in si želijo izboljšati pogovorno norveščino. Dogodek organizira Rdeči križ, druženja pa zgledajo nekako tako, da se udeleženi spontano razporedijo po skupinah, pri vsaki mizi pa je en moderator (večinoma so to starejši domačini, prostovoljci), ki pripravi temo in s pomočjo raznih rekvizitov spodbuja udeležence k pogovoru. Nič tako posebnega torej, vse dokler ne prisedeš k eni izmed teh miz in poslušaš zgodbe ljudi, ki te popeljejo na vse možne konce sveta.

Ni ga avtorja oz. avtorice, ki bi si lahko zamislila tako kontrastno kombinacijo ljudi in zgodb, kot sem jo doživeta tokrat. Počutila sem se kot na osupljivi kulturni pokušini, kjer hodov kar ne zmanjka. Na moji levi strani je sedel Indijec srednjih let, nasproti njega pa še njegova žena. Skupini sta se pridružila skupaj z mlajšo gospo iz Bangladeša, s katero so se spoznali že prej, saj govorijo podobne jezike. Med predstavitvijo je omenil, da v njihovi veliki in raznoliki državi govorijo več sto jezikov in poznajo še več tisoč narečij. Prebivalci njegove domače regije npr. ne razumejo prebivalcev z drugega konca države, od koder prihaja njegova žena. V skupini je bila tudi punca iz Rusije, ki pa je presenetila z izjavo, da pa pri njih narečij skorajda ni in da iz govornega jezika svojih sodržavljanov težko razbere, od kod prihajajo. Par iz Indije je izpostavil tudi njihov šolski sitem. Na tem področju so zaradi kolonialne preteklosti prevzeli kar nekaj britanskih vzorcev, med drugim tudi v šolstvu. Njihovi otroci prav tako hodijo v »preschool« in že s tremi leti začnejo spoznavati črke in številke, kot je s ponosom povedala zgovorna Indijka.

Punca iz Murmanska v Rusiji, ki sem jo hotela nagovoriti kar po naše, ker me je na videz in z mimiko tako zelo spominjala na Slovenko, je z velikim navdušenjem razlagala, kako je že v Rusiji študirala norveščino, v Stavanger pa jo je pripeljala ljubezen. Svojega moža je spoznala kar po internetu in kmalu se je preselila k njemu v Stavanger. Vse po vrsti nas je navdušila s svojo sofisticirano norveščino, tako da jo je bilo pravo veselje poslušati. Na njeni desni pa je sedel še en nenavaden par žensk, ki na videz sploh ne bi morali biti bolj drugačni. Skupinici sta se pridružili nekoliko kasneje in že na daleč si lahko slišal zabaven in glasen pogovor v portugalščini. Prva je bila starejša gospa iz Poljske, druga pa mlada in živahna Brazilka. Starejša gospa  s svetlimi skodranimi lasmi je bila na začetku nekoliko bolj zadržana, ko pa je začela razlagati o svojih doživetjih, pa smo vsi samo poslušali odprtih ust. Živela in delala je že v različnih država po Evropi in se tako naučila številnih jezikov, med drugim španščine, portugalščine in italijanščine. Hudomušno je omenila, da je že tretjič poročena, in čeprav je trenutni mož iz Poljske (tako kot prvi), poljski moški niso bogve kaj. Njeni otroci prav tako govorijo številne jezike in jo v norveščini dodobra prekašajo. Z norveščino ji je tu in tam pomagala njena mlajša prijateljica iz velikega mesta São Paulo, tako da smo se naučili še kakšno pomembno besedo v portugalščini (npr. kuhinjski valjar in podobno) in se seznanili, da lokalno prebivalstvo ni najbolj navdušeno nad turističnimi vodenji po favelah. Na skrajni desni pa je sedel mlajši gospod iz Rima, ki je po rodu Afganistanec. Zanimivo ga je bilo opazovati, ko je s tipičnimi italijanskimi gestami razlagal o težavah, ki trenutno pestijo Italijo in seveda o tem, kakšno je najboljše testo za pico. Delal je že kot tolmač, prostovoljec, picopek, sedaj pa je lastnik podjetja. Študiral je jezikoslovje, zraven italijanščine, arabščine, angleščine in norveščine pa govori še vrsto drugih jezikov, kar je v pogovoru z nekaterimi soudeleženci v skupini tudi pokazal.

V tej druščini smo torej sproščeno govorili o naših državah, primerjali število prebivalcev, velikosti držav in navade ter se ob vsem tem veliko smejali in načudili. Kdo bi vedel, da Norvežani pravzaprav ne marajo lososa, ki ga vsi mi prišleki tako častimo. Naša moderatorka je namreč pojasnila, da pred nekaj desetletji niso jedli drugega kot krompir in ribe, tako da se danes raje poslužijo kakšne svinjske pečenke in nekoliko krepkejših jedi.

Sama sem se počutila kot pravi eksot, vendar sem ob boku teh velikih nacij vseeno uspela predstaviti našo malo državico. Nagovorili smo npr. šport (naše skakalce seveda), našo šolstvo in študentske servise, »hotelsko oskrbo« po naših vrtcih, nekaj tukaj poznanih izdelkov (Elan, Alpina) in veliko število naših narečij. Ko sem omenila Melanijo, pa sem bila seveda zvezda pogovora. To sem doživela že večkrat. Ljudem oči kar zažarijo, žaromet pa je končno postavljen na Slovenijo. Prav rada se poglobim v debate o naši kulturi, kjer poskušam njeno nastopanje in način komuniciranja tolmačiti iz zornega kota Slovenke, ob tem pa dodam še to in ono slovensko zanimivost. Pri tem pa me preseneča prav to, da vsi, od Indijcev do Kitajcev, poslušajo z največjim zanimanjem. Naša Melanija nam torej nevede ponuja zlato vstopnico v svet videnosti in slišanosti. Tako se lahko hitro znajdemo v ambasadorski vlogi, to pa je prav zanimiva priložnost.

Za nami je več kot leto in pol življenja na Norveškem. Za mano pa devet let dela v različnih poveljstvih NATA, ki spada med mednarodne organizacije. V tem času me je kontaktiralo kar nekaj Slovenk in Slovencev, ki jih je zanimalo delo v NATU in življenje v tujini. Ker je slednje povezano z delom (ločiti eno in drugo v mednarodni organizaciji skoraj ni mogoče), bom delil svojo izkušnjo. Prispevek sem razdelil na tri tematkse sklope, ki bodo morda v pomoč tistim, ki razmišljajo o prijavi na delo v mednarodni organizaciji.

1. Sprejemanje odločitve in prijava

Na prvi pogled izgleda enostavno; plača je višja, delovno mesto boljše, delovno okolje privlačnejše, delovna klima na višji ravni, pogoji za napredovanje obstajajo in so jasni … Tepretično to morda drži, vendar v praksi ni nujno tako. Plača je višja (če ne bi bila, se najverjetneje ne bi selili 2000 km od družine), vendar so pogosto višji tudi  življenjski stroški, prav gotovo pa začetni stroški življenja v drugi državi. Z boljšim, višje plačanim delovnim mestom pride tudi večja odgovornost, kar niti ni slabo, če imate vodstvene aspiracije. Pogoji za napredovanje, vsaj v kategoriji neposredno zaposljivih v NATU (kar pomeni, da niso na plačilni listi države – niso javni uslužbenci) so jasni do te mere, da so za vsako razpisano delovno mesto postavljeni minimalni pogoji. Ni pa nobenih notranjih direktnih prerazporeditev, še posebej ne vertikalno. Na vsako delovno mesto se je potrebno znova prijaviti kot iskalec nove zaposlitve. 

Še posebej pomembno pa je soglasje vseh tistih, ki se bodo v tujino selili z vami. Osebno menim, da je to eden glavnih faktorjev pri odločitvi. Vsem svetujem, da naj to vzamejo kot prvi test: ali se partner strinja, še več, biti mora navdušen nad odhodom in odkrivanjem novega življenja, stran od družine. Takoj za tem pa se je potrebno prestaviti v stanje popolne pripravljenosti za pridobitev delovnega mesta. Kaj mislim s tem: večina ljudi, ki me je kontaktirala, mi je, po prvi izmenjavi informacij, povedala, da bi radi »probali«, če bo kaj. Ko sem jim odgovoril, da prav gotovo ne bo nič, so bili seveda razočarani, jezni in še kaj.

Zakaj tako mislim? Trenutno je na spletnem portalu NATA  (http://www.nato.int/cps/en/natohq/recruit-wide.htm)  razpisanih 36 prostih delovnih mest. Na razpis se lahko prijavi vsak polnoletni državljan države članice. Vseh prebivalcev držav članic je bilo leta 2014 pribl. 900.000.000. Če vzamemo samo 0.01 % prebivalcev, še vedno ostane 90.000 ljudi, s katerimi se boste potegovali za 36 prostih delovnih mest. In če razmislite, da so delovna mesta različna (od informatikov preko administratorjev do inženirjev) hitro postane jasno, da »probati« ne bo prineslo rezultata. Potrebna je jasna volja z jasnim ciljem: biti boljši od konkurence.

O sami prijavi bi lahko napisal posebno poglavje. Preden sem dobil delovno mesto, sem napisal okoli 50 prijav. Vse neuspešne že pri prvi selekciji. Seveda sem tako kot drugi na glas razmišljal, kako nepošteno je vse skupaj in kakšna krivica se mi godi. Izkazalo se je, da so bile moje prijave napisane neprimerno za delovna mesta. Tudi tu je potreben čas in predvsem znanje, kako napisati ustrezno prijavo. V tem stanju »absolutne motiviranosti« je potrebno ostati do trenutka, ko se vsedete v avto/letalo/vlak/ladjo in se poslovite od doma.

2. »On-boarding« ali vključevanje v organizacijo

Na tem mestu se bom posvetil občutkom na samem začetku dela, ki temeljijo na osebnih izkušnjah. Zelo dobro se spomnim prvih dni v Madridu. Dvom v svoje sposobnosti (po Mazziniju in Godini očitno predvidljivo za Slovenca), dvom, da je bila odločitev prava, zadrževanje v zadnjih vrstah na sestankih, da ne bi bil opažen. In predvsem učenje. Dobra stvar pri vsakem začetku v NATU je, da nihče od vas ne bo pričakoval, da že prvi dan napišete osnutek direktive. Deležni boste raznih predstavitev, tako elektronskih kot osebnih. Imeli boste čas, da se seznanite z ljudmi in procesi. Korporativno ohranjanje pozitivnih izkušenj se v mednarodni organizaciji zelo dobro menedžira. Ena od teh je spoznanje, da je potrebno novega člana organizacije pripraviti na delo in na organizacijsko klimo, ne glede na njegove pretekle izkušnje. V tem obodbju je potrebno dobro poslušati, si kaj zapisati in se mentalno postaviti v novo mednarodno okolje.

Vzporedno s tem se je potrebno ustaliti v novem domu, kjer pride do izraza pripravljenost družinskih članov za spremembe. Če ste sprejeli odločitev brez soglasja partnerja, bo vrsto problemov ob selitvi toliko težje reševati. V Belgiji je soseda iz Portugalske po nekaj mesecih prav zaradi hitre odločitve moža ensotavno spakirala kovčke in se preselila nazaj v domovino.

Ko se enkrat ustalite, je potrebno sprejeti organizacijsko kulturo na delovnem mestu in življenjske navade državljanov v novi državi. Sprejeti drugačne navade je precej težko, še posebej, če so nasprotne lastnim. Za mene osebno je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da Norvežani sicer pijejo popoldansko kavo, vendar sami (čeprav zadnje čase dobivamo drugačnja mnenja, kar nakazuje, da živimo v soseski, ki je specifična – očitno se nekaj km od nas vsi družijo in imajo celo sosedska druženja in zabave). Ni druženja in sodelovanja kot smo ga poznali v Belgiji in predvsem v Španiji. Na delovnem mestu se prepleta več vedenjskih navad, ki jih je potrebno poznati, da se izognete pretiranem stresu in nejevolji. Nekaterim to uspeva zelo dobro, drugi pa potrebujejo občasne odhode v domovino, da se odpočijejo od nenehnega prilagajanja. Najpogosteje je prvi odziv novih pripadnikov, da se obnašajo tako kot doma. To se praviloma vedno izkaže za napačen pristop, ker je v takem okolju nujno razviti diplomatske spretnosti. Delovno okolje je namreč načrtovano tako, da posameznik ne more dosegati poslovnih rezultatov sam, nujno je sodelovanje na več ravneh z več ljudmi, tako horizontalno kot vertikalno.

3. Načrtovanje prihodnosti

Večinsko mnenje ljudi s katerimi se pogovarjam izven NATA je, da je pridobitev delovnega mesta v NATU nekaj, kar daje trajno varnost in stabilnost. Tudi sam sem na začetku imel podobno mnenje. Nazaj v sistem, kjer je meritornost sekundarnega pomena, standard nižji? Ne nujno tja, vendar je potrebno dopustiti možnost za razvoj. To vključuje tudi možnost, da se zaposlim kje drugje. Predvsem zaradi naslednjih zmot ljudi, ki ne poznajo dela v takem okolju. 1.: verjeli ali ne, delovno mesto v mednarodni organizaciji ni varno. Pogodba za nedoločen čas je točno to – nihče ne ve, kako dolgo boste delali oz. kako dolgo bo vaše delovno mesto obstajalo. 2.: v NATU ni kariernega menedžmenta. Posameznik mora vsakič znova kandidirati za višje delovno mesto z vsemi ostalimi, ki se na razpis prijavijo. 3.: posameznik je odvisen od nacionalnega varnostnega certifikata. Če država varnostni certifikat prekliče ali pa ga ne podaljša, izgubite službo ne glede na vaš delovni uspeh. 4.: tudi v mednarodni organizaciji se čuti moč nekaterih držav članic in manjko tistih, ki se v mednarodnem okolju ne znajdejo najbolje.

Torej nismo na koncu poti. Oziroma nismo prepričani, če bomo ostali na tej poti ali pa bomo izbrali kakšno drugo pot. Vsekakor pa bo odločitev skupna. 

Če so sončni in topli dnevi omejeni, se njihova vrednost posledično veča in ljudje strmijo k temu, da jih čim več in čim bolje izkoristijo. Do tega spoznanja prihajam, ko opazujem someščane, ki te dni mrzlično lovijo sončne žarke in se ukvarjajo z raznimi aktivnostmi na prostem. Na stotine kolesarjev, tudi takšnih, ki si omislijo kolo brez sedeža (zadeva izgleda kot nekakšna kombinacija orbitreka in kolesa), mamice pri teku z otroškim vozičkom, malčki in seniorji skupaj v gorah, nordijsko rolanje in nasploh veliko teka. Kamorkoli pogledam, vidim športnike in aktivne ljudi. Ženske so večinoma oblečene kar v športne pajkice, saj so prišle ali pa se odpravljajo v fitnes ali na tek. Pri obutvi prevladujejo športni copati, visoke pete so španska vas ali pa indikator, da gre za priseljenko.

Tudi jaz občutim slabo vest, če lep dan preživim v zaprtem prostoru. Pred nekaj dnevi sem se v jutranjih urah odpravila na pohod do bližnjega hriba Dalsnuten. Gre za eno izmed glavnih lokalnih atrakcij; hrib s čudovitim panoramskim razgledom, ki je nagrada za kratek polurni vzpon po travnatih in nekoliko strmejših skalnatih poteh. Pohodna steza vodi mimo jezera, ki navdušuje z enako intenzivno modrino, ki sem jo opazila na morju. Takšnih odtenkov nisem vajena in zato kar bodejo v oči. Voda ima tudi tu tako neverjetno pomirjajoč učinek. Kakšen oceanograf bi morda znal pojasniti to posebnost. Je to zaradi sonca, temperature, podlage ali je treba odgovore iskati v mitologiji (kar je tudi zelo verjetno:).

Takšni pohodi so tako blagodejni in poživljajoči, da ni težko razumeti, zakaj ljudi vleče v naravo. Trenutno je sezona gobarjenja in nabiranja poznih sort jagodičevja. Borovnice so nabirali junija in julija, zdaj so na vrsti robide. Kolegica domačinka mi je pri pevskih vajah pokazala nekaj fotografij, na katerih ponosno stoji ob polnem vedru borovnic, se pohvali z devetimi kilogrami nabranih robid in pa seveda z jurčki v rokah (Steinsopp po norveško). Tudi sama sem se odpravila na lov, vendar zaenkrat neuspešno. Ne bom pa odnehala, preden ne najdem nekaj užitnega ali pa vsaj kak drugi zaklad. Ko se sprehajaš po norveških gozdovih, dobiš občutek, da se kaj takšnega lahko dejansko zgodi  Mehko morje živo zelenega maha se bohoti ne le po tleh, temveč tudi po drevesih in skalah. Tu in tam preseneti kakšno nenavadno rastje in gromozanske korenine, tla pa so ponekod posejana z najrazličnejšimi gobani (a kaj, ko ne zgledajo niti pogojno užitni). Združitev prodirajoče svetlobe in te zelene sinjine pa je prav obupno lepa. Ob takšnih prizorih enostavno ne moreš biti slabe volje. 

Podobni prizori so bili na dnevnem redu tudi na naših prvih krajših počitnicah v hiški ob morju (Åkrehamn). Želeli smo videti, kaj je tako posebnega na teh kočah (hytte) in zakaj vsi toliko prostega časa preživljajo na tak način. Težko bi opisala, saj ni toliko oprijemljivih in materialnih dokazov, le nek poseben občutek povezanosti z okoljem, domačnost, skandinavsko-rustikalni fler, prežet z enostavnim in lahkotnim preživljanjem vsakdana (pa še najbolj poceni je:). Tako malo je potrebno, da se počutiš ekstatično in nasmeha nikakor ne moreš pregnati z obraza. Pri meni je bila to stara lesena klop z mehkimi blazinami, obdana z velikimi okni in neverjetnim razgledom. Pa seveda naspan in dobrovoljen otrok, ki je tokrat rad sodeloval in užival v spremembi okolja  Navdušeni smo in še bomo šli!  

Sabina

Tako nekako nas je soseda povabila 17. maja, ko je cela Norveška slavila. Na ta dan namreč praznujejo svoj dan neodvisnosti. Na kratko: uradno leto neodvisnosti je 1814, ko so s sprejemom prve ustave postali neodvisen narod. Ta razglas je bil posledica teženj dveh kraljev, ki sta hotela združiti skandinavske države v eno. Norvežani so bili proti, vendar so se istega leta združili s Švedsko v »personalno unijo«. Pravo neodvisnost so dosegli s plebiscitom leta 1905. Bolj podroben opis lahko najdete na spletu.

17.Mai på Karl Johansgate i Oslo. Slottet i bakgrunnen. (FOTO: FRODE HANSEN/VG)

Pri nas se je dan začel kot po navadi, vendar je bilo v zraku čutiti praznično vzdušje. Na vsaki hiši in stanovanju so bile izobešene zastave, zjutraj je navsezgodaj zadonel topovski stel, začele so se parade; najprej pri šolah in vrtcih, kasneje pa v mestu. To so predvsem parade otrok in mladine. Norvežani na ta način izkažejo pripadnost norveški narodni identiteti in na ponosen način pokažejo, da prihodnost Norveške zagotavljajo in ustvarjajo prav otroci in mladina. Če primerjam ta dogodek s slovenskim dnevom samostojnosti, izstopa predvsem predanost norveški tradiciji, ki jo izkazujejo vse starostne skupine. Vsa družina se obleče v narodno nošo in vsi skupaj se odpravijo na ogled parade. Vsaka šola ima običajno pihalno godbo, ki igra norveške koračnice. Že teden prej se sprehajajo po mestu in naznanjajo praznik. Tudi trgovine so bile dobro založene z zastavicami, značkami in ostalimi rekviziti, ki so jih prodajali po izredno nizkih cenah. Vsak je v rokah držal vsaj eno zastavico, imel na prsih rdeče-belo-modro značko, doma pa se je na mizi bohotila smetanova torta oz. fløtekake.

Pri sosedih je bilo živahno. Imajo dva otroka, na obisku pa so bili tudi stari starši. Prva stvar, ki me je impresionirala, je bila neverjetna sproščenost. Spomnim se prvih obiskov pri sosedih in znancih v Sloveniji: zadržanost, ah ni treba nič dajati na mizo, nismo lačni, nismo žejni, veste nimamo veliko časa, najraje bi videl, da je moj otrok popolnoma pri miru, priden sedi za mizo in se ničesar ne dotika … Na Norveškem pa sem doživel popolno nasprotje: izvolite naprej, kava je tam, pecivo je poleg, vzamite si kar vam paše. To je bilo vse. Ne vem zakaj (po navadi se mi to ne zgodi), ampak postal sem precej sproščen po prvih dveh minutah. V hiši ni bilo protokola, vsedite se kamor želite: lahko za mizo, lahko na kavč lahko pa tudi stojite. Lahko greste po kavo (ni klasične postrežbe kot pri nas), lahko si vzamete pecivo, lahko vzamete vsega po malo, lahko samo eno. Nihče se ne bo pretirano obremenjeval z vami, nihče vas ne bo silil in vas izpostavljal, če ne jeste, če jeste preveč. Njihova gostoljubnost se izraža s tem, da vas pustijo pri miru in da se sami odločite, kaj boste.

Njihov dan neodvisnosti so skozi leta posvečali otrokom. Ta dan za otroke ni pravil, hrenovk, sladkarij in sladoleda je v izobilju. Tako je Jernej takoj ob prihodu dobil Kinder jajčko, takoj za tem mu je sosedova babica na krožnik odmerila precej velik kos čokolade, na pultu pa so čakale tri čudovite torte. Poleg oblilice sladkarij je bilo na voljo tudi ogromno dobre volje. Zelo so sproščeni, iskreno sproščeni, kar se je pokazalo, ko sta Jernej in njegov novi prijatelj začela skakati in se loviti po stanovanju. Ob pogledu na njuno kreganje glede avtomobilov in skakanje ob glasbi smo se vsi smejali in ugotavljali, kako so si otroci podobni glede stvari, ki jih veselijo. Ko je Jernej odkril stopnice in se veselo zapodil v zgornje nadstropje, se je Sabina seveda takoj vstala, da bi ga ustavila. V istem trenutku je soseda sproščeno dejala, da se lahko gre igrat v katerokoli sobo, če tako želi. Za mene osebno to sicer ni v navadi.  

       Praznovanje v enem izmed odprtih vrtcev.

Prav tako je bilo zanimivo spoznati, da so precej samokritični in da se zavedajo pomanjkljivosti njihove družbene ureditve. Tako mi je sosed razlagal, da je ideja o socialni varnosti prinesla lenobo, ki se odraža v mladih. Če ne dobijo službe in padejo pod standard, ki je določen v zakonih, dobijo državno pomoč. V družbi se počasi kaže, da postajajo podpovprečno produktivni. Ko to združijo še z nihanjem cene nafte, se kaj kmalu pokaže, da bodo potrebne reforme tudi pri njih. Bila je enkratna izkušnja, ki je v veliki meri porušila mit o »hladnih Norvežanih«. Vsaj v tem primeru se je izkazalo, da so zelo sproščeni, prijazni in celo samokritični (samokritičnosti v 5-letnem mandatu v Madridu nisem doživel).

V preteklih dneh smo prav tako videli, kako delujejo brezplačni pregledi za otroke do 6 leta. Ti pregledi se izvajajo v posebnih ambulantah za otroke in so namenjeni spremljanju otrokovega razvoja. Te ambulante ne sprejemajo bolanih otrok, v tem primeru je potrebno iti k osebnemu zdravniku, ki je hkrati tudi pediater (v našem primeru pa tudi onkolog). Po telefonskem klicu in najavi smo po klasični pošti (te je kar veliko, kljub razviti informacijski tehnologiji) dobili datum pregleda. Ambulanta je resnično namenjena otrokom, povsod ogromno igrač, da je otroka precej težko spraviti k pediatrinji. Po uvodnih pozdravih je pregledala knjižico za cepljenje in nam postavila kar nekaj vprašanj. Vprašanja so bila bolj malo povezana z Jernejem. Bolj jo je zanimalo kje delamo, kaj delamo, ali se družimo … Zaman sva čakala, da bo Jerneja pregledala. Vse kar bi pri 2.5 letih naredila, je test govora (ali zna povedati 20 do 50 besed in povezati dve ali tri skupaj). Glede na to, da se je Jernej ves čas pogovarjal, je zaključila, da tega ni potrebno izvesti (in bi bilo tudi težko, saj ona ne govori slovensko, Jernej pa ne norveško).

Zaključila sva, da za tak pregled zadostuje spletna povezava, saj bi lahko vse skupaj izvedli dopisno. Knjižico s cepljeni bi lahko skeniral, na vprašanja pa odgovoril preko elektronske pošte. Vabilo za naslednji pregled bomo dobili ob dopolnjenem 4. letu starosti. Za vse ostale probleme se moramo obrniti na osebnega zdravnika, ki pa (po prepričanju kolegov) nimajo preveč časa z odgovarjanjem na splošna vprašanja in preglede, ko so starši v dvomih. Norvežani gredo praviloma k zdravniku, ko so precej bolani, preventivnih pregledov je bolj malo. V tem primeru se sproščen odnos izkaže za malo manj dobrodošel.

Zdaj pa je čas, da spet obiščemo Slovenijo in se spomnimo na dobro hrano, dobro družbo in na bolj prijazne temperature. Z vsemi težavami in problemi, ki spadajo zraven.

Po dobrem mesecu dni življenja na Norveškem (vmes sem bil kar nekaj dni službeno odsoten), se je začel moj življenjski slog spreminjati. Začetni napori glede urejanja osnovnih formalnosti (ureditev vseh možnih naročnin, registracija v javni sistem, registracija avtomobila ipd.) so obradili sadove. V hiši je vse urejeno, družina je prispela, vse poteka po načrtih.

Vmes smo imeli zelo lep teden z veliko sonca, a nizkimi temperaturami. V deževnih dneh je nekoliko topleje, okoli 5 stopinj nad 0, v jasnih dneh pa se temperatura spusti krepko pod 0. Kljub temu pa v suhem vremenu človeka zaradi čistega in urejena okolja kar vleče ven. V celotnem obdobju na ulici nisem videl niti ene smeti, razen morda po močnem vetru. Čistočo očitno resnično vzdržujejo. Slišal sem tudi nasprotna mnenja in opazke, vendar tega zaenkrat še ne morem potrditi. 

V zadnjih dneh sem dokončno uredil in pridobil vse dokumente za avto, ki ima zdaj norveške registrske tablice. Prav tako sem zamenjal družinskega zdravnika, ki nam je bil dodeljen avtomatsko. Razlog za zamenjavo (ki jo lahko vsak opravi največ 2-krat letno) je bila oddaljenost do ambulante, saj bi se morali voziti na precej oddaljen otok. Zamenjava poteka preko spleta: portal ponudi vse zdravnike in število pacientov, ki jih lahko še sprejmejo. Poiskal sem najbližjo ambulanto in izbral zdravnika, ki je bil na voljo. Rezultat: ambulanta je oddaljena 500 m od našega doma. Sistem deluje tako, da je za vsak obisk potrebna najava. Če je relativno nujno (za tiste najnujnejše primere je sevda na voljo številka 113), se prijava naredi po telefonu, za rutinske preglede pa se naročamo preko spletnega portala. Družinski zdravniki imajo redni delovni čas od ponedeljka do petka. V neuradnih urah je na voljo t.i. dnevna urgenca, ki deluje po principu triaže.

Urejena je tudi Jernejeva prijava za vrtec. Sicer je uradni začetek prihoda v vrtec šele avgusta, privatni vrtci pa otroke sprejemajo že prej. Predčasen sprejem je odvisen od prostih kapacitet. Mesečno plačilo v vrtcih je različno. Plačila so omejena na 25.630 NOK letno (pribl. 2986 EUR ali 271 EUR na mesec v 11- mesečnem obdobju). V primeru, da letni družinski prejemki ne presegajo 583.048 NOK bruto, (pribl. 67.935 EUR), se to plačilo zmanjša. Te vsote veljajo tudi za privatne vrtce, kar pomeni, da nihče ne plača višje vsote od tiste, ki jo sprejme norveški parlament. Cene so višje samo v primeru, ko  vrtec za otroka plača podjetje, takrat so zneski tudi 10- krat višji. 

Poleg vseh obveznih naročnin in prijav smo se odločili tudi za letno karto za največji fitnes kompleks v Stavangerju. Ponudba je bila posebej ugodna za člane poveljstva, zato smo izkoristili tudi to. V ceno letne karte so všteti neomejeni obiski fitnesa, savn in masažnih bazenov ter možnost sodelovanja pri vseh oblikah organizirane vadbe. Vsak center pa ima tudi organizirano brezplačno varstvo otrok. Tu se je še enkrat potrdilo dejstvo, da so se Norvežani prilagodili vremenu in ponujajo alternativo ljudem, ki tudi pozimi ostajajo aktivni, ne glede na vreme. Odkrili smo tudi že ogromne komplekse s pokritimi igralnicami za otroke, med drugim pa je na voljo tudi zelo ugodna izposoja smučarske opreme in avtobusni prevozi do bližnjih smučišč.

Omeniti moram še zelo dobro klimo na delovnem mestu. Člani poveljstva se dobro zavedajo oddaljenosti Norveške od celinske Evrope ter stresa ob selitvi na sever, ki je po navadi podkrepljen s šokom ob pogledu na cene in slabim vremenom. Vpeljevanje v delovni proces je prilagojeno, poleg tega pa je poskrbljeno tudi za uvajanje v tukajšnje navade (s čimer se izognemo nesporazumom, ko Slovenec zahteva rešitev problemov izven ustaljenih postopkov, kar je pri Norvežanih nesprejemljivo). Ožji sodelavci so na voljo 24 ur na dan, saj se zavedajo začetnih težav. Menedžerji razumejo, da bodo novi sodelavci zaradi urejanja formalnosti večkrat odsotni. Stopnje stresa zato ne povečujejo z birokracijo, kar pomeni, da za delno dnevno odsotnost ni potrebno izpolnjevati nobenih papirjev. Prav tako ni potrebno utemeljevati vsakega odhoda iz pisarne. Teh privilegijev pa ne gre zamenjevati z nedoslednostjo nadrejenih. Prav zaradi sproščenega odnosa se zaposleni trudijo še bolj, od vseh se pričakuje, da bo delo narejeno kakovostno in v pravem času. Profesionalnost se pričakuje od vsakega posameznika. Glede na relativno majhnost poveljstva (v Monsu nas je bilo 10-krat več), se posameznik niti ne more vklopiti v skupnost, če ne prispeva svojega deleža, saj prav kmalu postane jasno, v kolikšni meri je koristen za celotno poveljstvo.

V prihodnjih dneh in tednih bomo s Sabino in Jernejem odkrivali okolico, se navajali na bolj zdrav način življenja in začeli spoznavati družine v okolici. Za nekaj srečanj smo se že dogovorili, ta prva srečanja pa bodo nedvomno vodila v nadaljnja druženja in spoznavanja. Končno je spet posijalo sonce, gremo na sprehod.

Nedeljski izlet na bližnji otok

Svež losos direktno iz morja

Večerni sprehod

Za mano je dober teden življenja na Norveškem, ki je bil pričakovano pester. V službi me je čakala poplava informacij, od sodelavcev sem dobil napotke za delo, kje smo, kam gremo, kaj me čaka, kakšne so moje obveznosti in pravice ipd. Poleg službenih zadev sem dobil tudi ogromno napotkov glede urejanja statusa, odprtja bančnega računa, interneta, zdravstva, mobilne telefonije, registracije avtomobila …

Norvežani so znani po urejenih administrativnih postopkih. Kmalu pa sem na banki tudi spoznal, kako dosledno se jih držijo. Prvi obisk je bil neuspešen, ker nisem predložil potnega lista, ampak le osebno izkaznico. Postopki pri odprtju računa za člane NATO poveljstva in hkrati tujce zahtevajo identifikacijo s potnim listom. Moje prepričevanje, da sem z osebno izkaznico prepotoval pol Evrope in je kot taka legitimen osebni dokument, ni pomagalo čisto nič. Na vprašanje, kaj se da narediti, je gospa brez obotavljanja povedala, da čisto nič, ker so taki postopki.

Dostop do spleta sem naročil po telefonu, vendar je prišlo spet do zapletov. Postopki za tujce namreč zahtevajo t.i. credit check. To je kontrola pri davčni službi, in sicer glede tujčeve zaposlitve in sposobnosti plačevanja računov. Ker pa tujci ne dobimo njihove identifikacijske številke, ampak le t.i. D-number, je tako preverjanje vedno negativno. Sledil je poziv po elektronski pošti za posredovanje dokumentacije, s katero sem dokazoval naštete pogoje. Po uspešnem dokazovanju sem dobil dostop do spleta v roku ene ure. Podobno se je zgodilo z naročilom mobilne telefonije. Pri tem je urgirala celo kolegica iz Nemčije, ki je imela podobne težave in je šla kar z mano v trgovino, da je prodajalki razložila, kaj naj naredi in koga naj pokliče. Tudi ta problem je bil rešen hitro. Enak zaplet s postopkom se je zgodil pri registraciji avtomobila. En manjkajoč dokument in narediti se ne da ničesar.

Moram pa napisati, da so se te komplikacije zgodile vedno zato, ker sam nisem imel vseh potrebnih dokumentov ali informacij. Potrebno se bo navaditi na natančne postopke, od katerih Norvežani ne odstopajo, niti se ne trudijo prilagoditi. Ti postopki so znani, delujejo in so enaki vsem. Enakost je nekaj, kar resnično izstopa. Pred pisarno za registracijo avtomobilov so vsi enaki. Vsi gredo v vrsto. Od direktorjev naftnih družb do najnižjega uslužbenca. In vsem je to naravno.

Pretiravali niso niti glede vremena. Prvi teden ni bil niti en dan brez dežja. Vreme se spreminja iz ure v uro, nikoli pa se povsem ne zjasni. Pravzaprav sem modrega neba videl bolj malo. Dan se začne okoli 8.45 zjutraj in konča okoli 16.20. Dneva je bolj malo in še ta je bolj mračen, sploh če je oblačno. Sodelavci mi pravijo, da bo spomladi veliko bolje. Poletja so menda prav tako neverjetna. Bo potrebno počakati.

Spoznal sem tudi večkrat omenjeno zaprtost Norvežanov. Sosedo, ki živi le nekaj metrov vstran, sem srečal vsaj že desetkrat pa se še nisva pozdravila. Pri tem pa ne gre za slabo vzgojo ali nesramnost, potrebujejo le več časa. Trenutno še opazujejo naše navade in poskušajo dojeti, kdo smo, preden navežejo stik. Uspel sem celo izmenjati nekaj besed z drugim sosedom, ki je bil zelo prijazen in vljuden, vendar še vseeno nekoliko zadržan. Verjetno bo nekoliko drugače, ko se mi bosta pridružila žena in sin.

Cesta in pločnik pred hišo sta večkrat poledenela, stranskih cest pa ne čistijo ali posipavajo. Vsi sprejemajo, da pozimi sneži in da so ceste zasute s snegom. Po potrebi si pred zimo priskrbijo nazobčane pnevmatike, da se lahko vozijo in problem je rešen. Ni gneva in pritoževanja, da cestno podjetje cest ne očisti dovolj dobro in hitro. Ko sem sam lovil ravnotežje na gladkem pločniku, je ven prišla sosedova hčerka in se brez večjih težav odpeljala s skirojem. Očitno se tudi poledenelih površin človek navadi.

Opazil sem, da so norveški otroci zelo navajeni na naravo. Veliko časa preživijo zunaj. Vsako minuto, ko ne dežuje, izkoristijo za sprehod ali igranje na prostem. Za otroke je zunaj res dobro poskrbljeno. V krogu 200 m od našega doma so štirje kompleti različnih igral, pred največjim pa je postavljeno še nekaj žarov za prosto uporabo.

Prvi vtisi so še vedno pozitivni, vendar je zaradi množice opravil pri selitvi prehitro podajati točne ugotovitve. Slabo vreme prav gotovo vpliva na počutje, obilica opravil in začetnih težav tudi ne pripomore k pretiranemu optimizmu. Vseeno pa lahko zapišem, da se odločitev kaže za pravilno, saj se že na samem začetku ponujajo priložnosti, tako za družino kot pri samem delu.