Gledam vremensko napoved in vidim, da se je spremenila glede na včerajšnjo. V soboto in nedeljo bo deževalo. Potrebno bo spremeniti načrte.

Po dobrih šestih mesecih bivanja na Norveškem je prilagajanje na vremenske razmere postalo stalnica. Ni več prilagajanje, je način življenja. Vreme v tem delu Norveške se zaradi vetrov spreminja bolj pogosto kot v Oslu. Tu skozi vse leto prevladujeta dva letna časa: zima in približna pomlad oziroma zgodnja jesen (kakor komu paše). Poletja, kot ga poznamo v Sloveniji, vsaj to leto (še) ni. S časom lahko postane precej naporno, saj je potrebno za enodnevni izlet kar nekaj usklajevanja ter preverjanja napovedi. Krajši izleti in sprehodi pa so vedno na sporedu, saj imamo blizu doma kar nekaj plaž, igrišč in sprehajalnih poti, tako da se Sabina in Jernej vedno znajdeta.   

Dobra stran nižjih temperatur je boljši spanec ponoči, nižja stopnja vlage, manj bolezni in podobnih težav, pa tudi klimatske naprave ne potrebujemo. Svež morski zrak blagodejno vpliva na počutje, otroci so bolj zdravi, v vrtcih pa je manj viroznih obolenj. Jernej do zdaj še ni zbolel. Tudi ko pod nobenim pogojem ni hotel iz mrzle vode ali pa ko smo med igro pozabili na mrzel veter in nekaj kapljic dežja.

V zadnjih tednih smo odkrili nekaj razlik med percepcijo »južnih narodov« (med njimi tudi Slovencev) in realno sliko na Norveškem. Tako lahko v člankih berete, da Norvežani plačujejo visoke davke in vedo za kaj jih plačujejo, da je sive ekonomije malo … Realnost je drugačna. Nekateri Norvežani celo priznavajo, da je zelo malo ljudi, ki bi plačevali storitve in zahtevali račun. Pravijo, da na ta način enostavno ne bi mogli preživeti skozi mesec. K zobozdravniku se jih veliko odpravi na Poljsko, po nakupe pa pogosto hodijo čez mejo. Za popravila v hiši ali stanovanju najemajo tujce, ki delo opravijo za plačilo v gotovini brez računa. Zaradi visokih davkov je tak način bolj sprejemljiv za obe strani. Socialne storitve so tako financirane iz visokih davkov od goriv, cigaret, alkohola, poslovanja z nepremičninami, nakupa avtomobila, itd.  

Drugi večji »reality check« sva doživela, ko je Sabina vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za bivanje (residence permit). Ta ji bo omogočala zaposlitev na Norveškem. Na spletni strani (www.udi.no) je precej dobro razložen potek pridobitve. Izdelan je celo kontrolni seznam vseh dokumentov, ki jih vlagatelj mora imeti. Ko se postopek na spletu konča, je potrebno dokumentacijo natisniti, plačati 3700 NOK (412,98 EUR) ter se naročiti na policiji za obisk, kjer se vloga dejansko vloži (toliko o zapleteni slovenski birokraciji in norveški, ki bi naj bila nezapletena). Ob obisku naju je pričakala mlada uslužbenka, ki je govorila odlično angleščino in nama povedala, da je nova in da ne ve, kaj mora storiti. Zaradi nama neznanih razlogov sodelavke, ki je sedela pri sosednjem okencu, ni želela vprašati o postopku, naslednja uslužbenka pa je imela stranko. Odločila se je, da bo izvedla postopek, ki ga pozna, in počakala na njenega nadzornika, ki je bil dosegljiv preko spletnega klepetalnika. Sabina, ki se je o postopku podrobno seznanila pred obiskom, ji je sama povedala, kaj naj stori in katere dokumente bo uslužbenka potrebovala. Vse skupaj je steklo in po 10 minutah je bilo postopka konec. Ko naju je odslovila, sva vseeno vztrajala, da nama da vsaj neko referenčno številko, na katero se bova lahko sklicevala, če že potrdila o postopku nisva dobila. Takih potrdil ne poznajo, očitno deluje vse na zaupanju (mimogrede, v nekem drugem postopku sem januarja in februarja po telefonu naročil identifikacijsko številko za naročanje in vlaganje dokumentov v lokalni upravi. Tudi takrat nisem dobil nikakršnega potrdila in te številke še danes nimam – postopek naj bi trajal dva tedna).

Urejenost, dovršenost in kompetentnost, o katerih sem bral, vsaj po mojih izkušnjah (kakor tudi po izkušnjah drugih, s katerimi sem se v zadnjem času pogovarjal) ni na visokem nivoju. Totalno zmedo in kaos rešuje tradicija in sprotno popravljanje napak, ki je tudi precej sproščeno (ni nekih sankcij, ni sledenja, ni pretiranega učenja iz izkušenj na individualni ravni).

Iz življenja mnogih tujcev je razbrati zanimiv trend: tujci, ki so prišli iz slabše razvitih držav, se kaj hitro vpišejo na tečaje norveščine in se v norveško življenje integrirajo čim bolj. Ti želijo tudi ostati. Ostali, ki prihajajo iz držav s podobnim standardom pa ugotavljajo, da življenje na Norveškem ni tako »ugodno« in se stežka odločijo, da bo Norveška njihov stalni dom (v pogovorih se vsi po vrsti pritožujejo glede visokih cen in dražjih življenjskih stroških). Slednji tudi manj časa in denarja posvetijo učenju norveščine, saj norvežani zelo dobro govorijo angleško.

In kje smo mi? Sabina se bo prav gotovo učila norveščine že zaradi izobrazbene usmerjenosti in iskanja službe, jaz učenja norveščine ne uvrščam na vrh prioritetnih opravil. Na mojem kontrolnem seznamu lepa narava in varno okolje (dovolj varnih je še kar nekaj držav v Evropi) nista dovolj za permanentno ustalitev v tuji državi.          

Tako nekako nas je soseda povabila 17. maja, ko je cela Norveška slavila. Na ta dan namreč praznujejo svoj dan neodvisnosti. Na kratko: uradno leto neodvisnosti je 1814, ko so s sprejemom prve ustave postali neodvisen narod. Ta razglas je bil posledica teženj dveh kraljev, ki sta hotela združiti skandinavske države v eno. Norvežani so bili proti, vendar so se istega leta združili s Švedsko v »personalno unijo«. Pravo neodvisnost so dosegli s plebiscitom leta 1905. Bolj podroben opis lahko najdete na spletu.

17.Mai på Karl Johansgate i Oslo. Slottet i bakgrunnen. (FOTO: FRODE HANSEN/VG)

Pri nas se je dan začel kot po navadi, vendar je bilo v zraku čutiti praznično vzdušje. Na vsaki hiši in stanovanju so bile izobešene zastave, zjutraj je navsezgodaj zadonel topovski stel, začele so se parade; najprej pri šolah in vrtcih, kasneje pa v mestu. To so predvsem parade otrok in mladine. Norvežani na ta način izkažejo pripadnost norveški narodni identiteti in na ponosen način pokažejo, da prihodnost Norveške zagotavljajo in ustvarjajo prav otroci in mladina. Če primerjam ta dogodek s slovenskim dnevom samostojnosti, izstopa predvsem predanost norveški tradiciji, ki jo izkazujejo vse starostne skupine. Vsa družina se obleče v narodno nošo in vsi skupaj se odpravijo na ogled parade. Vsaka šola ima običajno pihalno godbo, ki igra norveške koračnice. Že teden prej se sprehajajo po mestu in naznanjajo praznik. Tudi trgovine so bile dobro založene z zastavicami, značkami in ostalimi rekviziti, ki so jih prodajali po izredno nizkih cenah. Vsak je v rokah držal vsaj eno zastavico, imel na prsih rdeče-belo-modro značko, doma pa se je na mizi bohotila smetanova torta oz. fløtekake.

Pri sosedih je bilo živahno. Imajo dva otroka, na obisku pa so bili tudi stari starši. Prva stvar, ki me je impresionirala, je bila neverjetna sproščenost. Spomnim se prvih obiskov pri sosedih in znancih v Sloveniji: zadržanost, ah ni treba nič dajati na mizo, nismo lačni, nismo žejni, veste nimamo veliko časa, najraje bi videl, da je moj otrok popolnoma pri miru, priden sedi za mizo in se ničesar ne dotika … Na Norveškem pa sem doživel popolno nasprotje: izvolite naprej, kava je tam, pecivo je poleg, vzamite si kar vam paše. To je bilo vse. Ne vem zakaj (po navadi se mi to ne zgodi), ampak postal sem precej sproščen po prvih dveh minutah. V hiši ni bilo protokola, vsedite se kamor želite: lahko za mizo, lahko na kavč lahko pa tudi stojite. Lahko greste po kavo (ni klasične postrežbe kot pri nas), lahko si vzamete pecivo, lahko vzamete vsega po malo, lahko samo eno. Nihče se ne bo pretirano obremenjeval z vami, nihče vas ne bo silil in vas izpostavljal, če ne jeste, če jeste preveč. Njihova gostoljubnost se izraža s tem, da vas pustijo pri miru in da se sami odločite, kaj boste.

Njihov dan neodvisnosti so skozi leta posvečali otrokom. Ta dan za otroke ni pravil, hrenovk, sladkarij in sladoleda je v izobilju. Tako je Jernej takoj ob prihodu dobil Kinder jajčko, takoj za tem mu je sosedova babica na krožnik odmerila precej velik kos čokolade, na pultu pa so čakale tri čudovite torte. Poleg oblilice sladkarij je bilo na voljo tudi ogromno dobre volje. Zelo so sproščeni, iskreno sproščeni, kar se je pokazalo, ko sta Jernej in njegov novi prijatelj začela skakati in se loviti po stanovanju. Ob pogledu na njuno kreganje glede avtomobilov in skakanje ob glasbi smo se vsi smejali in ugotavljali, kako so si otroci podobni glede stvari, ki jih veselijo. Ko je Jernej odkril stopnice in se veselo zapodil v zgornje nadstropje, se je Sabina seveda takoj vstala, da bi ga ustavila. V istem trenutku je soseda sproščeno dejala, da se lahko gre igrat v katerokoli sobo, če tako želi. Za mene osebno to sicer ni v navadi.  

       Praznovanje v enem izmed odprtih vrtcev.

Prav tako je bilo zanimivo spoznati, da so precej samokritični in da se zavedajo pomanjkljivosti njihove družbene ureditve. Tako mi je sosed razlagal, da je ideja o socialni varnosti prinesla lenobo, ki se odraža v mladih. Če ne dobijo službe in padejo pod standard, ki je določen v zakonih, dobijo državno pomoč. V družbi se počasi kaže, da postajajo podpovprečno produktivni. Ko to združijo še z nihanjem cene nafte, se kaj kmalu pokaže, da bodo potrebne reforme tudi pri njih. Bila je enkratna izkušnja, ki je v veliki meri porušila mit o »hladnih Norvežanih«. Vsaj v tem primeru se je izkazalo, da so zelo sproščeni, prijazni in celo samokritični (samokritičnosti v 5-letnem mandatu v Madridu nisem doživel).

V preteklih dneh smo prav tako videli, kako delujejo brezplačni pregledi za otroke do 6 leta. Ti pregledi se izvajajo v posebnih ambulantah za otroke in so namenjeni spremljanju otrokovega razvoja. Te ambulante ne sprejemajo bolanih otrok, v tem primeru je potrebno iti k osebnemu zdravniku, ki je hkrati tudi pediater (v našem primeru pa tudi onkolog). Po telefonskem klicu in najavi smo po klasični pošti (te je kar veliko, kljub razviti informacijski tehnologiji) dobili datum pregleda. Ambulanta je resnično namenjena otrokom, povsod ogromno igrač, da je otroka precej težko spraviti k pediatrinji. Po uvodnih pozdravih je pregledala knjižico za cepljenje in nam postavila kar nekaj vprašanj. Vprašanja so bila bolj malo povezana z Jernejem. Bolj jo je zanimalo kje delamo, kaj delamo, ali se družimo … Zaman sva čakala, da bo Jerneja pregledala. Vse kar bi pri 2.5 letih naredila, je test govora (ali zna povedati 20 do 50 besed in povezati dve ali tri skupaj). Glede na to, da se je Jernej ves čas pogovarjal, je zaključila, da tega ni potrebno izvesti (in bi bilo tudi težko, saj ona ne govori slovensko, Jernej pa ne norveško).

Zaključila sva, da za tak pregled zadostuje spletna povezava, saj bi lahko vse skupaj izvedli dopisno. Knjižico s cepljeni bi lahko skeniral, na vprašanja pa odgovoril preko elektronske pošte. Vabilo za naslednji pregled bomo dobili ob dopolnjenem 4. letu starosti. Za vse ostale probleme se moramo obrniti na osebnega zdravnika, ki pa (po prepričanju kolegov) nimajo preveč časa z odgovarjanjem na splošna vprašanja in preglede, ko so starši v dvomih. Norvežani gredo praviloma k zdravniku, ko so precej bolani, preventivnih pregledov je bolj malo. V tem primeru se sproščen odnos izkaže za malo manj dobrodošel.

Zdaj pa je čas, da spet obiščemo Slovenijo in se spomnimo na dobro hrano, dobro družbo in na bolj prijazne temperature. Z vsemi težavami in problemi, ki spadajo zraven.

Minilo je že skoraj pol leta od začetka naše norveške pustolovščine. Počasi (zelo počasi) postaja topleje, temperature dosežejo že 20 stopinj. Sonce vzide ob 5.30, dan pa se zaključi okoli 22.00. Glede na dolgo zimo in precej nizke temperature se Norvežani pri 15 stopinjah sprehajajo v kratkih hlačah, otroci pa so skoraj brez izjeme vsi zunaj na igralih. V vrtcih celo spijo na prostem, in sicer v posebnih vozičkih, ki jih lahko hitro prestavijo. Večmesečno bivanje tukaj nas je naredilo bolj tolerantne glede vremena, samo da ne dežuje in piha premočno. Ko so temperature nizke, se pač oblečemo; če sije sonce, se namažemo s kremo za sončenje. Ne izgubljamo časa za pritoževanje in ne čakamo na sonce, preden se odpravimo ven. Tako sva na obisku v Sloveniji vedno zadovoljna, karkoli že povedo pri vremenski napovedi.

Za prvomajske praznike smo se odpravili na prvi daljši izlet na jug Norveške. V Kristiansandu je znan živalski vrt, poleg pa še zabaviščni park. Vreme tam je po besedah Norvežanov tudi bolj stanovitno in predvsem bolj sončno. Pot do tja traja iz Stavangerja približno 3 ure in pol. Omejitve na Norveškem so nizke, kazni visoke, zato se nam prav gotovo ni mudilo na cilj. Pot je potekala po navadni cesti mimo gora, fjordov in vasi. Narava in razgled sta bila fantastična, zaradi omenjenih nizkih hitrosti (na navadni cesti 80 km/h, na avtocesti pa 90 km/h) pa je tudi vožnja bila prijetna. Ni nervoze, ki sem jo na slovenskih avtocestah občutil dnevno  (kjer se avtomobili praviloma vozijo na prehitevalnem pasu, tovornjaki pa na voznem). Človek se umiri, ker ga v to prisilijo pravila in način življenja.

Ustavili smo se pri enem izmed počivališč in preverili ponudbo. Spet smo se lahko prepričali, da standardna ponudba v Sloveniji prekaša to na Norveškem. Mize in stoli so najcenejši, z dizajnom se ne obremenjujejo preveč, kava je iz avtomata, ponudba hrane omejena. Razumem Angleže in Norvežane, ki so zelo navdušeni nad Slovenijo, predvsem nad ponudbo in cenami. Vseeno pa nisem bil razočaran. V skladu z življenjskim stilom, ki ga živimo, smo imeli na voljo vse, kar smo tisti trenutek potrebovali; kavo, kornet brez sladoleda za Jerneja, stranišče s previjalno mizo in nekaj prostora, da si je Jernej lahko pretegnil noge (beri: tekal kamorkoli se je dalo, mama pa za njim).

Ob tem sem se spomnil naših potovanj po Sloveniji. Postanek ob avtocesti na počivališču. Marche je ponujal vse, kar si človek zaželi. Tako obišrna ponudba, da sva si s Sabino najprej 20 minut pasla oči in se odločala, kaj bi jedla. Cela vrsta kav in napitkov. V zadnjih mesecih sem spoznal, da tako obširne ponudbe ne potrebujem. Ob kavi sva se spraševala, kaj bi rekli Slovenci, ki častijo nadvse uspešne skandinavske države, ki imajo vse in še več, ko bi videli omejeno ponudbo in ambient, ki spominja na gostilne poleg malih trgovin pred osamosvojitvijo (starejši bodo vedeli, o čem pišem).

Povsem druga pesem je bil hotel, v katerem smo prenočili. Sicer precej drag, a družinam prijazen hotel je ponujal prijetne sobe, nepozaben zajtrk, majhno sobo z igrali za otroke in odlično lokacijo. Tu se je še enkrat pokazalo, da so otroci »svobodnejši« pri raziskovanju kot v Sloveniji. Družba je glede malih raziskovalcev veliko bolj strpna. Nič ni narobe, če otroci tekajo po hotelu, pritiskajo na gumbe dvigala, so glasni pri zajtrku … Sam pri sebi sem opazil, da sem tu bolj sproščen, ko Jernej teka in izraža svoja mnenja in nestrinjanja. Nihče se ne ozira, nihče ne komentira. To je sprejemljivo.

Obisk živalskega vrta je bil prijeten, mogoče prekratek. 2-letnik nima potrpljenja gledati sicer njemu fascinantne žirafe dlje kot 3 minute. Potem je potrebno najti druge fascinantne živali. Živalski vrt ima del živali v odprtem predelu, kjer jih lahko otroci božajo, hranijo in občudujejo od blizu. Ovce, koze in njim podobne živali so popolnoma udomačene in potrpežljive, da staršem ni potrebno doživljati srčnih napadov ob ne preveč nežnih dotikih malih nadobudnežev. Nauk tega potovanja je, da je Jernej popolnoma zadovoljen s tem, kar ima okoli hiše in v Stavangerju. Njegov čas za odkrivanje šele prihaja, zato bomo tovrstna potovanja prestavili za kako leto ali dve, ko bo bolj dojemal okolico in mu bo ta bolj zanimiva.

Pot nazaj je minila v enako sproščujočem vzdušju. Vreme je bilo še lepše ob vrnitvi, zato je bil pogled na številna jezera in gore prav čudovit. Na koncu lahko še enkrat potrdim dejstvo, da je na Norveškem na voljo več ali manj vse, vendar doseganje podobne kakovosti in ponudbe kot v nekaterih drugih državah stane. Primerljiv hotel v Sloveniji stane vsaj pol manj, prav tako hrana in pijača v gostilnah ob cesti. Vstopnina za živalski vrt za dva dni za dva odrasla znaša 68.14 eur, v Ljubljani pa 32 eur. In za vse skeptike, v Ljubljanskem živalskem vrtu je vsaj 3-krat več živali.

Še eno zanimivo izkušnjo smo doživeli nekaj dni nazaj. Zdravstvo, cepljenje in pregledi za otroke do 16. leta so zastonj. Glede na to, da Jernej ni bil pregledan že več kot leto dni, sva se odločila, da ga naročiva za pregled. Ti brezplačni pregledi spremljajo otroka pri njegovem razvoju. Naročiti se je potrebno po telefonu ali po spletu. Ker nisva vedela kako točno to poteka, strani pa so več ali manj v norveščini, sva poklicala po telefonu. Uslužbenka je povedala, da jim je potrebno poslati elektronsko sporočilo, oni pa bodo določili datum. Zagotovila nam je, da bo poskušala najti datum pred poletjem.

Spet se je pokazalo, da Norvežani zdravstvo dojemajo drugače kot Slovenci. Za brezplačne preglede je potrebno čakati tudi mesece. Seveda je pregled možen tudi pri zasebnem pediatru, vendar je le-ta precej drag (od pribl. 100 eur naprej za pregled). Norvežani sprejemajo te čakalne dobe, prav tako sprejemajo cene zasebnih storitev. Glede na njihove odzive se tudi manjkrat odpravijo k zdravniku. Prehladi, zmerne vročine, gripe, bruhanja … vse to prebolijo brez obiska zdravnika. Te bolezni za njih vsaj prve dni ne terjajo obiska pri zdravniku. Postopek v teh primerih je jasen; v lekarno po ustrezna zdravila in preboleti doma. Priznam, da imam sam s tem probleme, ko gre za mojega otroka. V teh letih še ne zna povedati natančno kaj ga boli in kako močno. V takih primerih ga raje peljem k zdravniku, ki je šolan za to, da mi pove, da ni nič hujšega, kot pa da se sam postavim v vlogo zdravnika.   

Tako torej prevzemamo navade Norvežanov. Vedno bolj imamo radi naravo in to tudi na glas povemo. Vedno manj nas moti vreme. Vendar se prav tako vedno bolj zavedamo naših kvalitet in smo se jih vedno manj pripravljeni odpovedati. Ne želimo postati nekomunikativni, želimo se družiti, prirejati druženja ob žaru, vabiti ljudi na popoldansko kavo … vse kar za Norvežane ni tako normalno. Zakaj pa ne bi tudi oni spoznali nekaj navad tujcev. Mislim, da te navade niso slabe.   

Tomaž

April se počasi izteka, dnevi pa postajajo vedno daljši (dnevno pridobivajo po dve minuti). Sonca je vsak dan več, zaide pa komaj okoli devete ure. Tudi precej močno je, zato se že pri spomladanskih temperaturah mažemo s kremo za sončenje. Danes je še posebej lepo, imamo prijetnih 20 stopinj, se mi pa zdi, kot da jih je veliko več. Takšen dan je škoda preživeti v zaprtem prostoru. Z Jernejem sva se tokrat prvič sama odpravila v center mesta, kjer naj bi imeli neko posebej zanimivo igrišče (Geopark). Parkirala sva v parkirni hiši (22 kron za dobri dve uri), ki je tik ob igrišču in naftnem muzeju. Igrišče so zgradili iz recikliranih in preoblikovanih predmetov, ki jih uporabljajo na morju in v naftni industriji. Oblikovali so ga skupaj s tukajšnjo mladino, tako da je primerno za razne športe in aktivnosti na prostem. Obiskala sva že kar nekaj igrišč, to pa je res še posebej zanimivo.

Pot vodi preko ceste v center mesta, ki je posuto z ozkimi uličicami med tipičnimi belimi lesenimi hiškami. Med tednom v mestu ni gneče, srečala pa sva veliko otrok in mamic z vozički. Mesto je pravi raj za majhne otroke. Na vsakem koraku je kakšna zanimivost, skulptura, igrača ali trgovinica s pisano izložbo. Po naključju sva našla tudi knjižnico, kjer imajo v tretjem nadstropju oddelek za otroke. Jernej je bil danes še posebej potrpežljiv in je z zanimanjem opazoval vse okoli sebe.

      

 Jernej si je najprej izbral knjigo s tole poskočno babico 

Mesto se res počasi prebuja. Ljudje se veselo sončijo in urejajo svoje balkone, sezona piknikov je že v polnem teku, otroci pa bodo končno lahko pospravili zimske pajace. Tudi naše narcise na terasi se bodo kmalu razcvetele, samo dan ali dva še.

Skoraj vse smo že pospravili na svoje mesto, pralni stroj in sušilec sta se že kar nekajkrat zavrtela, opravili smo večino formalnosti, pa tudi sosede smo končno spoznali. Z Jernejem sva šla ven v peskovnik (kljub dežju), kjer smo se prvič nagovorili in predstavili. Zaenkrat nisem opazila nobene pretirane zadržanosti in pasivnosti, prav nasprotno. Odkrito smo se lahko pogovarjali o naših izkušnjah, o norveških navadah in drugih praktičnih temah. Spoznala sem še nekaj drugih Norvežanov, jih vprašala glede tipičnih prazničnih ritualov, lokalnih jedi, izletniških točk ipd. Z veseljem so mi odgovorili. Pa tudi mene so veliko spraševali. Ena izmed vzgojiteljic t. i. »odprtega« vrtca, ki ga z Jernejem obiskujeva, je z velikim zanimanjem poslušala, kako v Sloveniji pirhe barvamo s čebulno lupino. Kot mi je povedala, tu nimajo posebnih običajev za veliko noč ali pa se jim morda le pri njih doma ne posvečajo tako zelo. Omenila je le, da otroci dobijo nekaj daril, ki jih zapakirajo v velika kartonasta jajca, česar drugega pa se ni mogla spomniti.

Večina Norvežanov se izreka za luterance (komaj leta 2012 so ukinili t. i. državno cerkev, kjer je vlada posegala v verske aktivnosti, luteranska veroizpoved pa je veljala kot »javna veroizpoved«), katolicizem je po številu pripadnikov na tretjem mestu. Verske praznike praznujejo nekoliko drugače kot mi. Ugotavljam, da verski običaji tukaj niso tako v ospredju kot pri nas v Sloveniji. Prav tako še nisem opazila pretirane velikonočne dekoracije, pa tudi trgovci ne pretiravajo z oglaševanjem velikonočnih artiklov. Veliko družin se v tem času odpelje na sever, kjer čas preživijo v svoji počitniški koči in na snegu. Še posebej priljubljen je tek na smučeh.

Z Jernejem sva že začela koristiti razne aktivnosti in igrišča na prostem. Okoli našega doma sva odkrila že osem različnih igrišč za majhne otroke, v bližini pa je tudi velika kmetija, ki je za oglede odrta ves čas (brez vstopnine). Pet kilometrov vstran je še eno izmed največjih pokritih igrišč v državi, kamor greva pogosto med tednom, saj je v tem času skorajda prazno. Ko se zjutraj zbudiva, sploh ne veva, kam bi najprej šla: hranit račke na katero izmed bližnjih plaž, v otroški muzej ali otroški kotiček v knjižnici, opazovat ladjice na bližnji otok ali pa v katerega izmed odprtih vrtcev (Åpen barnehage). Slednji so značilni za skandinavski prostor in predstavljajo alternativo klasičnim vrtcem. Imajo svojo formalno strukturo, zaposlene pedagoge, primeren prostor z igrali in didaktičnimi pripomočki ter poseben program. Posebna prijava ni potrebna, otroka pa morajo spremljati starši ali druga odrasla oseba, ki plača simbolično vstopnino za kritje stroškov oskrbe (od 10 do 40 NOK). To je tudi enkraten način spoznavanja Norvežanov in navezovanja novih stikov. Do avgusta jih bova še obiskovala, potem pa se začne čas v novem vrtcu.

(eden izmed vrtcev Åpen barnehage )

(Leo’s Lekeland) 

(igrala okoli hiše)

(kosmati pujski in kokoši na bližnji kmetiji)

Bili smo kar začudeni, ko je prispela pošta z odobritvijo mesta v vrtcu, ki smo si ga najbolj želeli. Prijave so se zaključile januarja, vse pa je potekalo preko spleta. Izbrati smo morali štiri vrtce in jih razvrstiti po prioritetnem vrstnem redu. Vsak starš, ki za svojega otroka želi mesto v vrtcu, ga mora po zakonu tudi dobiti. Lahko se sicer zgodi, da dobiš drugi vrtec, ki ga nisi zapisal na seznam, vendar nekje mesto bo. Tudi mi smo se tako prijavili in dodatno oddali še dve prijavi za mednarodne privatne vrtce (ki smo jih prav tako uvrstili na omenjeni seznam, saj veljajo omejitve mesečnih šolnin za javne in privatne vrtce). Najprej so nas obvestili, da smo dobili mesto v drugem vrtcu, ki ga sploh nisem poznala. Potem pa smo dobili še potrditveno pošto britanskega mednarodnega vrtca, ki svoje kandidate očitno zbira po drugačnem principu. Najverjetneje je pomagalo tudi dejstvo, da je Tomaž zaposlen pri Natu, saj v kasnejšem obdobju krijejo del šolnine. Izvedeli smo namreč, da imajo prednost predvsem tisti otroci, katerih starši so zaposleni v podjetjih, ki plačujejo stroške šolanja oz. vrtcev (v tem primeru plačujejo precej višjo vsoto). Kar veliko prijateljic zaradi tega ni dobilo mesta v želenem vrtcu, tako da v tem primeru norveški princip »enakosti« ni dosleden.

Glede vrtcev me je (tako kot v Belgiji) presenetilo kar nekaj navad. Večina vrtcev otrokom ne nudi (toplega) obroka, tako da jim starši morajo pripraviti malico in kosilo. Po pričevanju prijateljic, ki tukaj živijo že nekaj let, je tudi hrana, ki jo postrežejo v nekaterih vrtcih, enolična in procesirana (hrenovke, klobase, juhe iz vrečk in različne paštete). Nasploh sem bila začudena nad pritoževanji o slabih prehranjevalnih navadah Norvežanov. V trgovinah je res na izbiro veliko različnih vrst hrenovk, paštet, pripravljenih obrokov in podobnega. Je pa po mojih (začetnih) izkušnjah na voljo tudi zdrava hrana, kar nekaj kmetij s ponudbo lokalnih pridelovalcev, ribičev ipd.

V vrtcih so zaposleni tudi številni nepedagoški delavci iz drugih strok, le vodja skupine ima ustrezno izobrazbo. Večkrat opazujem skupine otrok iz različnih vrtcev, ki prihajajo na veliko igrišče pred našo hišo (tudi ko močno dežuje in piha). Vzgojiteljice so precej pasivne, otroci pa se prosto igrajo, plezajo po skalah, skačejo po blatu … Nasploh opažam, da imajo otroci tu manj omejitev, njihovi starši pa so bolj sproščeni. Zjutraj jih opazujem, kako gredo sami peš v šolo oz. na avtobusno postajo, zvečer se pa igrajo zunaj in se sploh ne bojijo teme. Nepremočljivi enodelni pajaci in gumijasti škornji spadajo k obvezni opremi, dežnikov sploh ne uporabljajo. Tako sva z Jernejem opazovala sosedove otroke in tudi sama kupila podobna oblačila. Kakovost je res zelo visoka, cene pa niso pretirane. Všeč mi je, da trg tukaj ni preplavljen s standardno ponudbo istih trgovskih verig, kot drugod po Evropi. Več je butičnih trgovin, domačih znamk in drugih ponudnikov, ki jih sploh ne poznam. Zmotilo me je le to, da nikjer na etiketi ne piše poreklo izdelka (vsaj jaz ga nisem uspela najti).

Toliko zaenkrat o prvih vtisih in odkritjih. Jutri se spet obeta zanimiva nedelja, celo sonce je napovedano, tako da bo pajac ostal v omari.   

 
  

Kako to, da je kosilo doma pri starših vedno najboljše? Da mami cmoki in pečenka vedno najbolj uspeta? Da mi nikoli ne uspe narediti tako mehkih rogljičkov? Da Jernej vedno prosi za še, ko mu dedi postreže svojo juho? Večkrat se primerjam s svojimi starši in se mi zdi, da sem svetlobna leta od njihove storilnosti in aktivnosti. Zahtevna služba, aktivno članstvo v več društvih in športnih klubih, prostovoljno delo, velik urejen vrt … Domača kuhinja je res že stara, a je v njej prijetno. Samo luči prižgem, da zažari, in je prav lepo sedeti za tisto mizo, kjer vedno pregledam kup reklam in Štajerski Tednik. Trenutno sedim za našo mizo na Norveškem. Za nami je lep dan, čudovit izlet na plažo in dobro sobotno kosilo. Skuhala sem krompirjeve svaljke in govedino v omaki (po očetovem receptu), kuhane koruzne storže in za povrh še jagodne cmoke. Svaljki in cmoki so tokrat lepo uspeli, a vseeno niso bili takšni kot mamini. Pogrešala sem tudi tisto živahno in nekoliko kaotično vzdušje ob domačih sobotnih kosilih. Kaj je torej tisto nekaj, ki ustvarja nostalgično atmosfero domačnosti, katero želiš poustvariti tudi sam? Imamo čudovit nov dom, v katerem nam resnično ničesar ne manjka. Mogoče je vse le preveč novo. Mislim, da dom postane pravi dom šele takrat, ko se pripravi že tisoč kosil (tudi tistih manj uspelih), speče na stotero tort in peciv, so zavese bile že neštetokrat oprane, so ročaji predalov dodobra obrabljeni in ko je obesek na ključih tako natrgan, da bo vsak čas odpadel. Za takšne vrednote in občutke so potrebna leta in leta, jaz pa sem le malo neučakana. Mislim, da smo na dobro poti, pa tudi boljšega vzgleda si ne bi mogla želeti. Tako se torej začenja naša norveška zgodba v novem domu, ki smo ga za začetek prijetno ogreli in uredili po našem okusu. Samo na zvonec še prilepim napis z našimi imeni in bo popolno. Dobrodošli pri družini Zorjan! 

Sabina

Danes sem sedel na sestanku, kjer so sodelovali ljudje iz različnih držav. Ena od točk dnevnega reda je bila tudi delna participacija letne karte za fitnes. Za boljšo predstavo bom opisal ozadje. 

Do tega leta je letno karto za fitnes v enem izmed večjih fitnes centrov financiral oddelek »Morale and Welfare«. V dogovoru z državo gostiteljico in fitnes centrom so dosegli sporazum, da fitnes center ponudi letne karte s konkretnim popustom, ceno pa v celoti pokrije država gostiteljica. Ker se je število zaposlenih povečalo, država gostiteljica ni bila pripravljena kriti stroška v celoti. Posledica je bila delna participacija vseh, ki so karto želeli. Cena letne karte to leto znaša okoli 18 eur na mesec, kar je za norveške razmere zelo malo. 

Na sestanku je predsedujoči vprašal za mnenje glede te rešitve. Oglasila se je Norvežanka, ki je na pol v šali dejala, da glede na število prodanih kart lahko naslednje leto razmislijo o ponovnem 100 % financiranju. Takoj za njo se je oglasil Američan, ki se je organizatorju zahvalil za rešitev in dejal, da je cena odlična in da karto s pridom izkorišča. Zahvalil se mu je za trud in prizadevanje. 

Tu se začne moje razmišljanje glede norveške »socialne demokracije.« V Sloveniji se ta rešitev ponuja kot sprejemljiva, ljudje so prepričani, da vodi v preteklost, kjer je bilo več ali manj poskrbljeno za vsakega državljana, kjer je bilo vse zastonj, kjer je država poskrbela za državljane … 

Življenje na Norveškem je dobro. Več kot dobro, odlično je. Vendar ne zato, ker bi država poskrbela za vse. Pravzaprav je potrebno vse (delno) plačati. Navaden pregled pri zdravniku stane okoli 150 NOK (17.3 eur). Vse specialistične preiskave so dražje. Torej, če dvakrat na mesec zbolite in bi se radi prepričali, da ni nič hujšega, boste odšteli 35 eur. Poleg rednega mesečnega plačila za zdravstveno oskrbo. Vsak recept za odraslega se plača. 

Tudi z delom in vrtci ni tako enostavno. Rigidni sistem ne omogoča, da se prosto prijavite za službo, jo dobite, potem pa bodo otroka vzeli v vrtec. Otroci začnejo z obiskom vrtca avgusta, vsako leto ostane doma kar nekaj otrok. Če pridete januarja, boste otroka imeli doma vsaj do poletja. Obstajajo sicer privatni vrtci, vendar stanejo kar precej, mednarodni npr. 140.000 NOK letno (16.145 EUR). Vendar tudi v teh ni prostora, zato bo Jernej začel obiskovati vrtec poleti.

Pri vsakem obisku trgovine je potrebno paziti, saj lahko znesek na koncu vzame sapo. Podobno je pri storitvah. Frizer, razni mojstri, pleskarji, vodovodarji, električarji, avtomehaniki … vse to stane ogromno, cene v primerjavi s Slovenijo so astronomske.

V tem pogledu torej ni bilo nič čudnega, ko je Norvežanka takoj na glas zahtevala karto zastonj. In da je Američan bil absolutno zadovoljen s ceno, ker je sam živel v sistemu, kjer se vse plača. Potrebno se je zavedati, da se v člankih Norveška omenja kot najdražja država z razlogom. Na začetku sem pisal, da so Norvežani našli smisel drugje – v naravi, da veliko hodijo ven, da ne zapravljajo. Vendar sem vedno bolj prepričan, da ne zapravljajo, ker ne morejo, ampak ker nimajo. Storitve so enostavno predrage, za neko ugodno življenje pa je potrebno zaslužiti prekleto veliko denarja.

Druga posledica socialne demokracije je enakost v družbi. Tu ne gre za enako plačo in za razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami, kot ga poznamo nekateri iz prejšnjega sistema. Gre za to, da nihče ne sme biti najboljši. Vsi so enaki. Po pričevanju kolegice iz Hrvaške, ki je šla čez samoevalvacijo v njeni firmi, so bili menedžerji začudeni, ko je na določenih področjih poudarila njene prednosti pred drugimi. Bili pa so šokirani, ko si je drznila omeniti kolege, ki po njenem svojih obveznosti niso izpolnili. Ker ni razumela, je vprašala zakaj je to čudno. Povedala je konkreten primer, da kolega ni izdelal ocene tveganj, projekt je zastal. Menedžer ji je odvrnil, da so lahko krivi kvečjemu vsi v podjetju, nikoli pa posameznik. Enakost. Ne morete biti boljši kot drugi. Zveni znano? 

Ali to pomeni, da je življenje na Norveškem slabo? Nikakor ne. Odlično je, če imate radi naravo in če vam je varčevanje blizu; če ste radi v povprečju in neradi izstopate. Nekaj pa je jasno: nikar ne potujte na sever, če morate ali pa si želite vsak dan v trgovino, na kavo, večkrat na mesec v restavracijo na kosilo, k frizerju … v tem primeru se tu najverjetneje ne boste počutili dobro.

Tomaž

Dva kratka skoka (Gradec – Frankfurt – Stavanger), nekaj nemirnih minut na letalu in veliko preveč nepotrebnih skrbi. Tako bi nekako opisala to potovanje, na katerem naju je z Jernejem spremljal moj brat Leon. Ko potuješ z dvoletnikom, pride dobra animacija in dodaten par rok še kako prav. Let je skupaj s postankom trajal približno pet (zelo aktivnih) ur. Z živahnim in radovednim malčkom je namreč potrebno malo več priprav in dober program aktivnosti. Ko je bil Jernej še dojenček, je bilo enostavno, saj je po vzletu takoj zaspal, mučno je bilo le čakanje in vkrcavanje. Sedaj pa je bil največji problem pritisk v ušesih in pa »mirno« sedenje na sedežu.

Leteli smo z družbo Lufthansa, pri njih pa imajo otroci, ki so dopolnili dve leti, že svoj sedež (in ne letijo več zastonj). Lahko bi prinesli tudi svoj avtosedež ali podoben manjši sedež (seboj sem vzela BoostApak, ki je sedež in nahrbtnik v enem), pa se je izkazalo, da za to ni potrebe, niti prostora. Poleg velikih kovčkov in ročne prtljage smo imeli še lahek voziček (brez doplačila), ki smo ga lahko peljali do letala. Jerneju ni bilo do vožnje, zato smo transportirali kar prtljago. Prednostno vkrcanje ni bilo možno, tako da smo bližnja igrala izkoristili do zadnje minute in počakali do konca »komolčkanja«. Osebje na letalu je bilo zelo ustrežljivo, kar naprej so ponujali pomoč in me spraševali, če potrebujem kaj za Jerneja. Ob vkrcanju smo dobili bombončke, sadno kašico, sestavljanko in še nekaj drugih iger. Na voljo je bila tudi previjalna miza, dodatne plenice, topla voda za stekleničke … Letalska družba je otrokom prijazna, zato res nimam nobenih pripomb. Nekje v Frankfurtu so sicer izgubili voziček, so nam ga pa že naslednji dan dostavili na dom.

Za vse ostalo je bilo torej poskrbljeno, samo mi smo se še morali pripraviti na let. Naslednji nasveti so se v našem primeru izkazali kot najbolj koristni. Tudi sama sem prečesala več spletnih strani in iskala kak koristen namig, a sem našla predvsem veliko splošnih informacij, tako da na koncu šteje lastna iznajdljivost. Po določeni kilometrini pa gre vse že kot po maslu.

• Pogovor, zgodbice, slikanice in videoposnetki o letalih, potovanjih, končni destinaciji ipd. nekaj časa pred potovanjem.
• Že pri rezervaciji leta je dobro upoštevati otrokov ritem in izbrati let v primernem času. Mi smo leteli zjutraj ob šestih in prispeli malo pred poldnevom, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je Jernej na poti do Gradca spal, potem pa je bil ves čas razigran in vesel.
• Dobro organizirana ročna prtljaga, tako da so vse pomembne stvari pri roki (vlažni robčki, priboljški za »hudo silo«, prazna steklenička, kamor ti prijazna stevardesa nalije sok in vodo ipd.) Najbolj se obnesejo nahrbtniki, saj so tako roke proste. Tudi Jernej je nosil svojega kengurujčka.
• Otroka je na letalu dobro sezuti, ker jim pogosto zatekajo stopala, zato smo spakirali še debele nogavice.
• »Zabaviščni park« iz nahrbtnika
  • Najbolj nam je koristila tablica s posnetimi risankami, slikanica z živalmi in majhen avtobus. Prav pride še kak majhen zvezek, voščenke, nalepke … (mizica na sedežu je v ravno pravi višini). Dvoletniki se kar hitro naveličajo, ko je treba nekje dlje časa sedeti, zato je dobro imeti nekaj skritih adutov. Dovolj so že kakšne zanimivosti iz trgovine za 1 evro ali pa najljubše manjše igrače od doma, zavite v pisan papir ipd. Zabavni so bili tudi papirnati kozarčki na letalu in mrežica na sprednjem sedežu.
  • Najljubši priboljški in kaj dobrega za hrustanje (za male in velike): riževi vaflji, preste, sadne ploščice, suhe brusnice, lizike (v lekarnah imajo tudi takšne proti slabosti) …

Med vzletom in pristajanjem je lahko zaradi pritiska v ušesih kar hudo, tako da ne pomaga noben še tako zanimiv animacijski manever. Poskusili smo s pijačo, lizikami in dudo, pa Jerneju nič od tega ni pomagalo. Vse skupaj je trajalo približno 15 minut, a se mi je zdelo kot cela večnost. Če ima kdo še kak boljši nasvet, ga bom zelo vesela.

Na letališčih in malo po vzletu je bilo seveda zabavno in zanimivo, še posebej vožnja po tekočih stopnicah, razstave dragih avtomobilov, ogromne viseče hrenovke (ki so postavljene seveda tako, da jih najmanjši takoj opazijo :), iskanje sonca nad oblaki, pritiskanje gumbkov in plezanje po sedežu. V Frankfurtu smo sedeli pred gromozanskim oknom in z navdušenjem opazovali večnadstropna letala, avtobuse, kombije in vsa ostala priljubljena vozila. Na končnem letališču je bila vožnja z avtobusom skoraj bolj zanimiva kot sam let. In potem so se končno odprla velika steklena vrata v to novo državo, ki resnično diši po morju. Tomaž si je lahko oddahnil, nas pričakal z velikim nasmeškom in nato odpeljal v novi dom. Kmalu spet letimo domov na obisk, a se zdaj z letom sploh ne obremenjujem. Z atijem je na letališču vedno zabavno!

Sabina

   

Po dobrem mesecu dni življenja na Norveškem (vmes sem bil kar nekaj dni službeno odsoten), se je začel moj življenjski slog spreminjati. Začetni napori glede urejanja osnovnih formalnosti (ureditev vseh možnih naročnin, registracija v javni sistem, registracija avtomobila ipd.) so obradili sadove. V hiši je vse urejeno, družina je prispela, vse poteka po načrtih.

Vmes smo imeli zelo lep teden z veliko sonca, a nizkimi temperaturami. V deževnih dneh je nekoliko topleje, okoli 5 stopinj nad 0, v jasnih dneh pa se temperatura spusti krepko pod 0. Kljub temu pa v suhem vremenu človeka zaradi čistega in urejena okolja kar vleče ven. V celotnem obdobju na ulici nisem videl niti ene smeti, razen morda po močnem vetru. Čistočo očitno resnično vzdržujejo. Slišal sem tudi nasprotna mnenja in opazke, vendar tega zaenkrat še ne morem potrditi. 

V zadnjih dneh sem dokončno uredil in pridobil vse dokumente za avto, ki ima zdaj norveške registrske tablice. Prav tako sem zamenjal družinskega zdravnika, ki nam je bil dodeljen avtomatsko. Razlog za zamenjavo (ki jo lahko vsak opravi največ 2-krat letno) je bila oddaljenost do ambulante, saj bi se morali voziti na precej oddaljen otok. Zamenjava poteka preko spleta: portal ponudi vse zdravnike in število pacientov, ki jih lahko še sprejmejo. Poiskal sem najbližjo ambulanto in izbral zdravnika, ki je bil na voljo. Rezultat: ambulanta je oddaljena 500 m od našega doma. Sistem deluje tako, da je za vsak obisk potrebna najava. Če je relativno nujno (za tiste najnujnejše primere je sevda na voljo številka 113), se prijava naredi po telefonu, za rutinske preglede pa se naročamo preko spletnega portala. Družinski zdravniki imajo redni delovni čas od ponedeljka do petka. V neuradnih urah je na voljo t.i. dnevna urgenca, ki deluje po principu triaže.

Urejena je tudi Jernejeva prijava za vrtec. Sicer je uradni začetek prihoda v vrtec šele avgusta, privatni vrtci pa otroke sprejemajo že prej. Predčasen sprejem je odvisen od prostih kapacitet. Mesečno plačilo v vrtcih je različno. Plačila so omejena na 25.630 NOK letno (pribl. 2986 EUR ali 271 EUR na mesec v 11- mesečnem obdobju). V primeru, da letni družinski prejemki ne presegajo 583.048 NOK bruto, (pribl. 67.935 EUR), se to plačilo zmanjša. Te vsote veljajo tudi za privatne vrtce, kar pomeni, da nihče ne plača višje vsote od tiste, ki jo sprejme norveški parlament. Cene so višje samo v primeru, ko  vrtec za otroka plača podjetje, takrat so zneski tudi 10- krat višji. 

Poleg vseh obveznih naročnin in prijav smo se odločili tudi za letno karto za največji fitnes kompleks v Stavangerju. Ponudba je bila posebej ugodna za člane poveljstva, zato smo izkoristili tudi to. V ceno letne karte so všteti neomejeni obiski fitnesa, savn in masažnih bazenov ter možnost sodelovanja pri vseh oblikah organizirane vadbe. Vsak center pa ima tudi organizirano brezplačno varstvo otrok. Tu se je še enkrat potrdilo dejstvo, da so se Norvežani prilagodili vremenu in ponujajo alternativo ljudem, ki tudi pozimi ostajajo aktivni, ne glede na vreme. Odkrili smo tudi že ogromne komplekse s pokritimi igralnicami za otroke, med drugim pa je na voljo tudi zelo ugodna izposoja smučarske opreme in avtobusni prevozi do bližnjih smučišč.

Omeniti moram še zelo dobro klimo na delovnem mestu. Člani poveljstva se dobro zavedajo oddaljenosti Norveške od celinske Evrope ter stresa ob selitvi na sever, ki je po navadi podkrepljen s šokom ob pogledu na cene in slabim vremenom. Vpeljevanje v delovni proces je prilagojeno, poleg tega pa je poskrbljeno tudi za uvajanje v tukajšnje navade (s čimer se izognemo nesporazumom, ko Slovenec zahteva rešitev problemov izven ustaljenih postopkov, kar je pri Norvežanih nesprejemljivo). Ožji sodelavci so na voljo 24 ur na dan, saj se zavedajo začetnih težav. Menedžerji razumejo, da bodo novi sodelavci zaradi urejanja formalnosti večkrat odsotni. Stopnje stresa zato ne povečujejo z birokracijo, kar pomeni, da za delno dnevno odsotnost ni potrebno izpolnjevati nobenih papirjev. Prav tako ni potrebno utemeljevati vsakega odhoda iz pisarne. Teh privilegijev pa ne gre zamenjevati z nedoslednostjo nadrejenih. Prav zaradi sproščenega odnosa se zaposleni trudijo še bolj, od vseh se pričakuje, da bo delo narejeno kakovostno in v pravem času. Profesionalnost se pričakuje od vsakega posameznika. Glede na relativno majhnost poveljstva (v Monsu nas je bilo 10-krat več), se posameznik niti ne more vklopiti v skupnost, če ne prispeva svojega deleža, saj prav kmalu postane jasno, v kolikšni meri je koristen za celotno poveljstvo.

V prihodnjih dneh in tednih bomo s Sabino in Jernejem odkrivali okolico, se navajali na bolj zdrav način življenja in začeli spoznavati družine v okolici. Za nekaj srečanj smo se že dogovorili, ta prva srečanja pa bodo nedvomno vodila v nadaljnja druženja in spoznavanja. Končno je spet posijalo sonce, gremo na sprehod.

Nedeljski izlet na bližnji otok

Svež losos direktno iz morja

Večerni sprehod

Za mano je dober teden življenja na Norveškem, ki je bil pričakovano pester. V službi me je čakala poplava informacij, od sodelavcev sem dobil napotke za delo, kje smo, kam gremo, kaj me čaka, kakšne so moje obveznosti in pravice ipd. Poleg službenih zadev sem dobil tudi ogromno napotkov glede urejanja statusa, odprtja bančnega računa, interneta, zdravstva, mobilne telefonije, registracije avtomobila …

Norvežani so znani po urejenih administrativnih postopkih. Kmalu pa sem na banki tudi spoznal, kako dosledno se jih držijo. Prvi obisk je bil neuspešen, ker nisem predložil potnega lista, ampak le osebno izkaznico. Postopki pri odprtju računa za člane NATO poveljstva in hkrati tujce zahtevajo identifikacijo s potnim listom. Moje prepričevanje, da sem z osebno izkaznico prepotoval pol Evrope in je kot taka legitimen osebni dokument, ni pomagalo čisto nič. Na vprašanje, kaj se da narediti, je gospa brez obotavljanja povedala, da čisto nič, ker so taki postopki.

Dostop do spleta sem naročil po telefonu, vendar je prišlo spet do zapletov. Postopki za tujce namreč zahtevajo t.i. credit check. To je kontrola pri davčni službi, in sicer glede tujčeve zaposlitve in sposobnosti plačevanja računov. Ker pa tujci ne dobimo njihove identifikacijske številke, ampak le t.i. D-number, je tako preverjanje vedno negativno. Sledil je poziv po elektronski pošti za posredovanje dokumentacije, s katero sem dokazoval naštete pogoje. Po uspešnem dokazovanju sem dobil dostop do spleta v roku ene ure. Podobno se je zgodilo z naročilom mobilne telefonije. Pri tem je urgirala celo kolegica iz Nemčije, ki je imela podobne težave in je šla kar z mano v trgovino, da je prodajalki razložila, kaj naj naredi in koga naj pokliče. Tudi ta problem je bil rešen hitro. Enak zaplet s postopkom se je zgodil pri registraciji avtomobila. En manjkajoč dokument in narediti se ne da ničesar.

Moram pa napisati, da so se te komplikacije zgodile vedno zato, ker sam nisem imel vseh potrebnih dokumentov ali informacij. Potrebno se bo navaditi na natančne postopke, od katerih Norvežani ne odstopajo, niti se ne trudijo prilagoditi. Ti postopki so znani, delujejo in so enaki vsem. Enakost je nekaj, kar resnično izstopa. Pred pisarno za registracijo avtomobilov so vsi enaki. Vsi gredo v vrsto. Od direktorjev naftnih družb do najnižjega uslužbenca. In vsem je to naravno.

Pretiravali niso niti glede vremena. Prvi teden ni bil niti en dan brez dežja. Vreme se spreminja iz ure v uro, nikoli pa se povsem ne zjasni. Pravzaprav sem modrega neba videl bolj malo. Dan se začne okoli 8.45 zjutraj in konča okoli 16.20. Dneva je bolj malo in še ta je bolj mračen, sploh če je oblačno. Sodelavci mi pravijo, da bo spomladi veliko bolje. Poletja so menda prav tako neverjetna. Bo potrebno počakati.

Spoznal sem tudi večkrat omenjeno zaprtost Norvežanov. Sosedo, ki živi le nekaj metrov vstran, sem srečal vsaj že desetkrat pa se še nisva pozdravila. Pri tem pa ne gre za slabo vzgojo ali nesramnost, potrebujejo le več časa. Trenutno še opazujejo naše navade in poskušajo dojeti, kdo smo, preden navežejo stik. Uspel sem celo izmenjati nekaj besed z drugim sosedom, ki je bil zelo prijazen in vljuden, vendar še vseeno nekoliko zadržan. Verjetno bo nekoliko drugače, ko se mi bosta pridružila žena in sin.

Cesta in pločnik pred hišo sta večkrat poledenela, stranskih cest pa ne čistijo ali posipavajo. Vsi sprejemajo, da pozimi sneži in da so ceste zasute s snegom. Po potrebi si pred zimo priskrbijo nazobčane pnevmatike, da se lahko vozijo in problem je rešen. Ni gneva in pritoževanja, da cestno podjetje cest ne očisti dovolj dobro in hitro. Ko sem sam lovil ravnotežje na gladkem pločniku, je ven prišla sosedova hčerka in se brez večjih težav odpeljala s skirojem. Očitno se tudi poledenelih površin človek navadi.

Opazil sem, da so norveški otroci zelo navajeni na naravo. Veliko časa preživijo zunaj. Vsako minuto, ko ne dežuje, izkoristijo za sprehod ali igranje na prostem. Za otroke je zunaj res dobro poskrbljeno. V krogu 200 m od našega doma so štirje kompleti različnih igral, pred največjim pa je postavljeno še nekaj žarov za prosto uporabo.

Prvi vtisi so še vedno pozitivni, vendar je zaradi množice opravil pri selitvi prehitro podajati točne ugotovitve. Slabo vreme prav gotovo vpliva na počutje, obilica opravil in začetnih težav tudi ne pripomore k pretiranemu optimizmu. Vseeno pa lahko zapišem, da se odločitev kaže za pravilno, saj se že na samem začetku ponujajo priložnosti, tako za družino kot pri samem delu.